VLADO KRESLIN

Cesta

Založba Kreslin, 2007

Od zadnje redne Kreslinove studijske plošče sta pretekli dvakrat po dve leti, vmes smo poslušali Koncert, zdaj pa je pred nami Cesta, nov studijski album, razdeljen na dva dela, pravzaprav dva tematska sklopa: solistični avtorski (Cesta) in delno avtorski z gosti (Križišča). Vlado Kreslin je ploščo premierno predstavil na koncertu v Križankah konec avgusta, nakar so se začele promocijske dejavnosti, ki so ga popeljale od Goričkega do Pirana, kot poje na prvi mali plošči z albuma, ki je zelo hitro postala radijska uspešnica.

Prvi tematski sklop prinaša sedem novih avtorskih pesmi, večino sta jih podpisala z Mirom Tomassinijem. Naslov Cesta nehote spomni na tematiko Tomaža Pengova, na trubadursko izročilo in prav to je, kot se izkaže, nekakšna rdeča nit sedmih novih Kreslinovih pesmi, ki se dogajajo na cestah in v parkih (Z Goričkega …, V parku za gradom) … Navsezadnje je tudi promocijsko miniturnejo zastavil precej trubadursko; namesto da bi na vrat na nos poslal na televizije videospot in ponudil »dolvzem« pesmi s svoje spletne strani, je raje šel na pot. Dokler se srce ne ustavi … Pomenljiv je tudi uvod v ploščo, tradicionalni Kuku, ki nekako nakazuje odpravljanje na pot, hkrati pa je povezava do pesmi Abel in Kajn (z gostjo Severo Gjurin; njen brat Gal je imel pomemben delež pri nastajanju Ceste – snemalni, producentski in tudi čisto glasbeniški). Pesem Abel in Kajn je sicer hudomušno (samo)ironična, na videz nepretenciozna, a pod prvo plastjo zanimiv avtorski korak, tudi jezikovno.

Drugi del plošče je »križiščni«, tisti, kjer se ceste stikajo. Pesmi v tem delu niso vedno čisto nove, vendar pa (v tej obliki) še niso bile objavljene na Kreslinovih ploščah. Zgodila so se sodelovanja z bendi in posamezniki vse od pesmi Rož, Podjuna, Zila do Ruleta s Šajeto. Zanimivo in raznoliko. Križišča po tej plati spominjajo na Spominčice in to mi je dalo tudi misliti, da bi morda bilo (tudi tematsko) še bolje, če bi Križišča dobila čisto svojo ploščo, Cesta pa še kako avtorsko pesem – tako bi dobili dva zares koherentna albuma. Čeprav je koncept, tak kot je zdaj, tematsko ločen.

Največja posebnost novih Kreslinovih pesmi je, da v besedilih precej citira samega sebe. Intertekstualnost? Zakaj pa ne! To počneta, denimo, tudi Dylan in Springsteen in na primer tudi Lyle Lovett. V naslovni pesmi Cesta srečamo »dekle v beli obleki«, ki junaka »vzame na svojo stran«, in to sta samo dva taka primera. Splošna štimunga pesmi me sicer spomni tudi na Creedence Clearwater Revival. Poznate Lodi? In Kreslin si napiše tudi čisto svoj moralni glasbeniški manifest – Dokler se srce ne ustavi. Tudi motiv zvezd se ponovno pojavi. Cesta tako postane nekakšen rezime Kreslinovega avtorstva, zdaj bo treba naprej, na naslednji plošči bo Kreslinovo »trubadurstvo« bržkone zadonelo na novi ravni. Kakšni, to verjetno nestrpno pričakuje tudi on sam.

Matej Krajnc