LISBON IMPROVISATION PLAYERS

Spiritualized

Cleen Feed, 2006

Tole zanimivo glasbeno izkušnjo v polju sodobne improvizirane godbe na medkontinentalni osi nam je omogočila vedno bolj propulzivna, opazna in smela portugalska založba Clean Feed Records, s katero se tudi prvič resneje srečujemo s početjem na portugalskem (post)jazzovskem prizorišču, saj je vedno bolj bogata tovrstna ponudba od tam v teh krajih še vedno precejšnja neznanka. Trem Portugalcem, med katerimi je bil tudi eden najuglednejših tamkajšnjih pihalcev Rodrigo Amado, druga dva pa sta kontrabasist in bobnar, katerih imeni meni zaenkrat še ne povesta ničesar, a si ju bom po poslušanju tega albuma zagotovo zapomnil, se je pridružil nam dobro poznani teksaški trobentač Dennis Gonzalez. V zaključnih dveh skladbah pa je zasedbo razširil v kvintet in obogatil zvok še čelist nemških korenin Ulrich Mitzlaff. Izvedli so šest skladb improvizatorske dolžine, saj so vse kolektivno delo (so)igralcev. In vtis po poslušanju je: stojijo! Kot kaže, je Dennis Gonzalez vstopil v novo ustvarjalno obdobje in tudi v novo geografsko področje, od kar se je leta 2004 začela njegova nova portugalska naveza. In če Gonzalezovo zanimivo glasbeno pot spremljamo že vse od njenih začetkov, je danes eden ključnih portugalskih saksofonistov Rodrigo Amado vsaj zame še popoln neznanec. Natančneje, bil je do tega albuma, ki je povzročil, da sem se o njem in njegovem dosedanjem delu poučil in seveda odkril, da gre za ustvarjalca izjemne kredibilnosti, ugleda in bogatega opusa, ki ni samo glasbenik, ampak tudi cenjen fotograf in pisec, ki redno objavlja v portugalskem tisku. Poleg tega je bil leta 2001 zraven, ko so skupaj z bratoma Costa »zagnali« založbo Clean Feed, njegova pa je tudi prva plošča v njenem katalogu At Siexal, posneta z njegovo takratno skupino The Implicate Order. Z njo vred je pri njej izdal pet albumov. Trije med njimi so podpisani z Lisbon Improvisation Players, saj je Amado tisti, ki si je med raznovrstni projekti, pri katerih je sodeloval ter snemal s številnimi ameriškimi in evropskimi glasbeniki, zamislil tudi tega. Spiritualized je zadnji med temi tremi albumi. Leta 2005 se je z založbo Clean Feed razšel in ustanovil lastno European Echoes, pri kateri sta že izšla dva od tega novejša albuma: Teatro s Kentom Kesslerjem in Paalom Nilssen-Lovom in Surface s godalnim triom. Rodrigo Amado si je Lisbon Improvisation Players zamislil kot odprt kolektiv enakopravnih improvizatorjev in spreminjajoče se zasedbe. Ob njem se tako na nobenem albumu s tem podpisom ne pojavijo isti glasbeniki, čeprav so bobnarja Acacio Salero in Bruno Pedroso ter basist Pedro Goncalves sodelovali pri dveh snemanjih. Ker mu je improvizacija, kot pravi sam, velika strast, je bila tudi osnovni motiv, ki je oblikoval ta agregat. Seveda pa si jo avtorsko predstavlja po svoje – tako da izrazno ves čas stoji vmes med modernim jazzom in njenim svobodnim razumevanjem. Razume jo kot metodo odpiranja koncepta sprotnega skupinskega komponiranja, oblikovanja skladb v realnem času, v jazzovskem idiomu, vendar brez melodije ali vnaprejšnje strukture. Tako njegove improvizacije morda niso »svobodne« v formalnem smislu, so pa povsem osvobojene pri postavljanju strategij posameznih nastopov, pri odpiranju širokega spektra različnih izraznih možnosti, ki jih potem ponudi glasbenikom, ki sodelujejo z njim. Izrazno se zato giblje v prostoru nekje med »free bopom« in povsem odprto kolektivno improvizacijo. Skladbe so seveda potem kolektivno delo in tako je tudi z vsemi šestimi na tem albumu. Ki, kot že rečeno, trdno stojijo, prepričajo ter naravnost vabijo k ponovnemu poslušanju, budijo pa tudi zanimanje za oba Amadova letošnja albuma. Torej se z njim zagotovo še srečamo.

Zoran Pistotnik