Letnik: 2007 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Matej Krajnc

LYLE LOVETT

It's Not Big, It's Large

Lost Highway/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Lyle Lovett se nikoli ni predalčkal; čeprav na splošno še vedno velja za countryjevskega glasbenika, je to zgolj neumna stigma glasbenih novinarjev, ki nikoli ne vedo, kaj in kam bi z umetniki, ki ne nosijo enega samega oblačila. Njegova glasba vključuje prvine vsega, kar je naredilo zvezno državo Teksas za zibelko tistega, čemur zdaj pravimo »kozmična glasba«. Country, swing, blues, folk in gospel, vse to je v glasbi Lyla Lovetta porazdeljeno ekvivalentno in vse spet prihaja na dan v najboljši izdaji na pričujoči plošči. Priznajmo, v zadnjem desetletju ni izdal ravno veliko novih avtorskih albumov. Kritiki so novo glasbo takoj primerjali z albumoma Lyle Lovett And His Large Band in Joshua Judges Ruth iz let 1989 in 1992. Morda se v devetdesetih v studiu ni tako zelo posvečal bigbendovskim zvokom, vendar pa je pred osmimi leti (1999) izdal koncertno ploščo Live In Texas, ki je nekakšen vmesni člen med albumoma Large Band in novim, It's Not Big, It's Large. Že naslov da naslutiti suh Lovettov teksaški humor. Tega mu nikdar ne zmanjka, z njim ponavadi udarja nepričakovano, tudi v kaki žalostinki, takrat ko najmanj pričakujemo. In smo zato vedno znova prijetno presenečeni. Lovett je v nedavnem intervjuju ob izidu albuma povedal, da je treba ločevati – njegov bend ni big band, je »large« band, kar je inovativna stopnička višje. Četudi se album začne s priredbo bigbendovske klasike Tickle Toe. Nadaljuje se v gospel, blues in country/bluegrass. Dve najboljši pesmi na albumu sta dokazilo, da je »pravi« country lahko še kako živ in da v sodobnem gospelu ni treba nujno nabijati disonanc, poltonov in zavijati kot Mariah Carey. V pesmi South Texas Girl, kjer se kot gost pojavi Guy Clark,in popotniškem ljubezensko-resigniranem gospelu This Traveling Around je Lyle Lovett dosegel svoj zrelostni vrh; obe pesmi sta srhljivo otožni in pretresljivo brezkompromisni (»Saj bi se spremenil, / če bi drugače znal živet,« poje v Traveling). Obe bi lahko sam s kitaro pel na osamljeni teksaški verandi ob sončnem zahodu. A vendar ju je oblekel v glasbeni oblačili, ki poženeta srh po telesu. Njegov glas še nikoli ni bil tako krhek in odločen hkrati. In pečat Stevena Fromholza in Guya Clarka je močan, seveda z Lovettovo žlahtnostjo. Po umetniški moči ekvivalenten je venček I Will Rise Up/Ain't No More Cane. Teksaška glasba v najboljši izdaji in ne morem si kaj, da se pri tem ne bi spomnil še na enega umetnika, ki se z vsakim novim albumom vedno znova preseže in da oznakama »teksaška« in »kozmična« glasba novo razsežnost – Dale Watson, kajpak. Vzporednica med obema novima albuma teh dveh trubadurjev je tudi silen duh minljivosti, odhajanja … Upanje pri obeh ostaja, Lovett ne poje zastonj »I will rise up«. Kar je druga pomembna gospelovska konotacija plošče.

Malce vedrejše pesmi zelo dobro dopolnjujejo štimungo albuma; Up In Indiana je bluegrassovska poskočnica, ki jo Lovett objavi v dveh različicah – malce udarnejši honkytonkovski in čisto bluegrassovski. Make It Happy … hja, ta je tipična za Lovettov humor. Bigbendovsko-razposajeno-gospelovsko-soulovska. »Slap my baby on and make it happy … (…) And I'm a happy son of a gun …« Na kaj le je mislil z »it«?! Samo ugibamo lahko. All Downhill From Here je imenitna samoironična zabavljica. »Do zdaj sem se imenitno imel / in bojim se ene same stvari: / tako dolgo sem bil na vrhu, / kaj če zdaj vse navzdol zdrvi«. In še nesmrtni kuplet, ki udari nepričakovano: »Bil sem dober, bil baraba, / večinoma baraba.«

Matej Krajnc