MADLIB

Beat Konducta Vol. 3 and 4: In India

Stones Throw, 2007

Pred kratkim je ameriški novinar v intervjuju z Madlibom (Otis Jackson Jr.) za večjo časopisno hišo rekel, da mu je všeč njegov novi album. In Madlib ga je v odgovor vprašal: »Kateri?« Pa to ni bahaška izjava. Dejansko je ta neverjetno dejaven kalifornijski hip hop producent letos izdal že pet(!) albumov (Liberation skupaj z raperjem Talibom Kwelijem, ponovna izdaja Champion Sound, ki ga je naredil s preminulim J Dillo, jazzovska plošča Yesterday's Universe, nazadnje pa je v celoti sproduciral novi album Perceeja P-ja in sestavil nov del projekta Beat Konducta).

Zgodba, povezana z enim od številnih Jacksonovih psevdonimov Beat Konducta, se je začela pred manj kot enim letom, ko je izšla plošča Movie Scenes Volumes 1, 2. Toje rahlo shizofrena kompilacija 35 instrumentalov; v skladu s tradicijo soundtrackov, filmskih tem so posnetki precej kratki, komadi so povprečno dolgi slabi dve minuti, lepo število se jih konča že pri okrogli minuti (Madlib je tudi sicer znan po kratkih posnetkih). In India je zelo podobna plošča, le da tokrat Madlib ni predelal zvočnih segmentov ameriškega soula sedemdesetih let, ampak indijsko glasbo, predvsem bolywoodskih filmov. Prav vsi komadi so sestavljeni iz indijskih vzorcev in le nekateri so več kot le zrezani in na novo zlepljeni originalni posnetki. Večina posnetkov so tako zanke (loopi) sitarjev, zrnatih bobnov, orientalskih flavt. Pri nekaterih bitihpaje Madlib dodal svoje bobne, bas in kakšne čisto kratke vzorce, material pa je obogatil tudi z dialogi iz bolywoodskih filmov. Produkcija je, kot smo že navajeni, povsem umazana, nizko tehnološka (lo-fi), stalnici sta pokanje in šum, značilna za vinilno reprodukcijo zvoka. Z In India Madlib tudi nadaljuje serijo instrumentalnih bit albumov založbe Stones Throw. Zadnjega je pred nekaj meseci izdal njegov brat Oh No, ki je prav tako predelal »eksotičen« material Libanona, Turčije, italijanskega psihedeličnega rocka ... Vendar pa je v nasprotju s svojim bratom (in v nasprotju z Movie Scenes) Madlib tokrat precej površen. Površnost je tudi sicer ena od lastnosti Jacksonove produkcije, ki je njegova prednost in hkrati tudi šibkost. Prednost zato, ker daje njegovi glasbi občutek spontanosti, nepretencioznosti, neobremenjenosti. Madlib ni perfekcionist, ki bi v studiu iskal in pilil idealni posnetek. Ne, dela v zagonu in pozneje ne popravlja. Prav zato tako veliko izdaja. In večinoma z materialom navdušuje, čeprav tokrat album le zveni nekoliko nedokončano, kot da bi bil narejen v naglici. Začne se udarno, potem pa na drugi polovici nekoliko razvodeni. Vseeno so albumi skic že postali povsem konvencionalen slog v instrumentalnem hip hopu in In India po kakovosti ne zaostaja za večino, ni pa Madlibova največja mojstrovina zadnjega časa. Zanimivo, a nesklenjeno.

Borja_M