MALOUMA

Nour

Marabi, 2007

NOURA MINT SEYMALY

Tarabe

Samozaložba, 2005

Mavretanska glasba, bodisi tradicionalna bodisi sodobna, je v naših krajih še vedno precejšnja neznanka. Nič kaj drugače pa dejansko ni tudi drugod po Evropi. Z izjemo legendarne Dimi Mint Abbe, ki je s svojim družinskim kvartetom prišla na evropske odre konec osemdesetih let in jo je založbi World Circuit priporočil pokojni Ali Farka Touré, smo o glasbi te zahodnoafriške države lahko slišali bolj malo. Medtem ko se Dime doma že dolgo drži status glasbene legende, pa v zadnjem desetletju mednarodno ni bila dosti aktivna. Zato pa je v tem času to vlogo začela prevzemati nekoliko mlajša pevka in instrumentalistka, Malouma Mint Meidah, bolj preprosto poznana kot Malouma. Če je Abbova prva razširila zvoke tradicionalne Mavretanije po svetu, je Malouma s svojo drznostjo vpletanja različnih drugih afriških ter svetovnih glasbenih vplivov in z družbeno angažiranostjo naredila ravno tako velik korak k promociji, sploh pa k modernizaciji mavretanske glasbe. Danes že lahko govorimo o relativni pestrosti sodobnih mavretanskih glasbenih izdelkov na tržišču. Letos je namreč izšel že tretji Maloumin album, poleg nje pa je novo ploščo ravno tako izdal pevec in kitarist mavretanskega rodu, Daby Touré. Pred slabima dvema letoma je izšel tudi obetavni prvenec še ne tridesetletne Noure Mint Seymaly oziroma njene istoimenske zasedbe. Na tem mestu bosta predstavljena prav albuma omenjenih pevk in instrumentalistk, saj obe združuje kar nekaj sorodnosti, predvsem velika drznost in talent, tako da v tem trenutku verjetno predstavljata najboljši primer usmeritev ter zmožnosti sodobne glasbe Mavretanije. Na tem mestu je namreč treba vedeti, da so glasbene vloge v tej arabsko govoreči puščavski državi na neposredni meji med Magrebom in podsaharsko Afriko podobno kot pri mnogih drugih etničnih skupinah v širši regiji razdeljene glede na spol. Tako ni presenečenje, da sta obe vokalistki hkrati tudi igralki na tradicionalno harfo, ardin, po obliki sicer nekoliko podobni mandski kori. Tako Malouma kot Noura izhajata iz glasbenih oziroma griotskih družin, ki so v Mavretaniji znane pod izrazom iggawin. Malouma, sama tudi skladateljica, je prvi album za mednarodno tržišče izdala pred slabim desetletjem. Vse od takrat dalje njeno delo odlikuje velika glasbena širina pri črpanju tradicionalnih motivov in njihovega posodabljanja ter kombiniranja z nekaterimi tujimi, predvsem z okoliškimi zahodnoafriškimi ter zahodnjaškimi vplivi. Takšna je tudi njena najnovejša plošča, posneta v Franciji in Mavretaniji, ki jo odlikuje velika slogovna raznovrstnost in prefinjena, a ne preveč spolirana produkcija. V zvoku gre skorajda brez izjem za lep preplet akustičnih zvokov ardina, kitar in tolkal s klaviaturami ter električno kitaro in basom. Morda je običajno preskok od ambientalnih balad do bluesa in t. i. elektronike velik, a z Malouminimi vokalnimi sposobnostmi, dobro spremljevalno zasedbo (v njej gostuje na primer tudi klaviaturist Bojan Z.) in v mnogih primerih družbeno angažiranimi besedili se to zdi kot del naravno zaokrožene celote. Očitno pa je, da imamo tudi v primeru prvenca Noure Mint Seymaly − s preprostim naslovom Tarabe oziroma glasba − opraviti s čisto novimi pristopi v mavretanski glasbi. Zvok njene zasedbe, ki jo krona s svojim prodornim in globokim vokalom, temelji predvsem na kombinaciji električnih kitar in ardina. V grobem bi ga lahko označili celo kot približek rocku, kljub veliki meglenosti slednjega izraza v sodobnem času. Podobno kot Malouma ima Noura glasbo tako rekoč v krvi, saj jo je peti in igrati učila njena babica, ki je bila tudi sama nekoč priznana mavretanska pevka, njen oče pa je pevec in muzikolog Seymaly Ould Mohamed Vall. Zanimivo je, da je svojo prvo ploščo posnela v prestolnici Nouakchott ob pomoči francoskega kitarista in skladatelja Philippa Coluccija, ki je za album celo napisal slabo polovico skladb, ostale pa so Nourino delo. Njena spremljevalna skupina sicer vključuje še bobnarja in basista, ki prihajata iz Senegala in sta hkrati tudi člana Maloumine zasedbe, poleg njiju pa še domačega električnega kitarista ter spremljevalni vokalistki. Medtem ko je Noura sedaj s koncerti zaslovela tudi že v okoliških državah, med drugim na malijskem Festivalu v puščavi, pa je v Evropi imela le nekaj priložnostnih nastopov. Gre za zelo strastno izvedeno glasbo, katere nastopi v živo so hkrati pravzaprav tudi poučni, kar se tiče prikaza pestrosti mavretanske glasbe. Prvi del njenih koncertov je namreč sestavljen iz tradicionalnega »sedečega« pristopa h glasbi. Ob nastopu drugega dela pa se v ozadju pojavijo moški člani zasedbe na bobnih in električnih glasbilih in ritem skladb se občutno energično in plesno pospeši. Zvok na njenem prvencu je neposreden in blizu ravno temu delu.

Ob koncu 2007 se že lahko trdi, da Maloumin album sodi med vrhunce glasbene ponudbe z afriškega kontinenta letošnjega leta, vsekakor pa po svoji izvirnosti in edinstvenem pristopu dosti ne zaostaja tudi Noura Mint Seymaly. Gotovo bi bil že čas, da bi tudi na naših odrih končno lahko izkusili (sodobno) mavretansko glasbo.

Janez Pirc