Letnik: 2007 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Marta Pirnar

From Subway To My Way

Stotrojka, 2007

BEI THE FISH

Look Up

E Go EAST Records 2007

PMG KOLEKTIV

Rezonator

Lithium Records, 2007

KALAP

Kalap

Egoist Records, 2007

Tale čudovit venček sodobnih makedonskih glasbenih ustvarjalcev sem se odločila združiti kar pod eno recenzijo. Čeprav jim s tem delam malce krivice, ker si vsak od njih na podlagi slišanega zasluži čisto poseben prostor omembe, imajo vse štiri zasedbe vendarle veliko skupnega. Poleg makedonske krvi in izredne umetniške žilice, ki je poskrbela za tako kakovostne izdelke, jim je gotovo skupno tudi popolno začetništvo v smislu izdajanja studijskih albumov. Vsi štirje albumi so namreč prvenci, ki so priložnost za svojo predstavitev dobili na spletnih facebookih in youtubih. Druži jih tudi angleški jezik, v katerem dve zasedbi (Pikolomini in Bei The Fish) pojejo tudi svoja besedila, in več kot očitna ljubezen do vsega, kar prihaja iz Združenega kraljestva (od Cocteau Twins pa vse do Monty Pythona in angleških nogometašev).

Pikolomini alias David Angelevski si je svoj psevdonim po vsej verjetnosti sposodil pri avstrijskem generalu Picolominiju, ki je dal leta 1689 v času avstrijsko-turške vojne požgati Skopje in s tem poskrbel, da od do tal požganega mesta Turki niso mogli imeti nikakršnih koristi. Ob tako žalostnem zgodovinskem dejstvu se je nemara upravičeno vprašati, kakšno vlogo bi imelo makedonsko glavno mesto, če ga ne bi doletela takšna katastrofa. Morda bi bilo potem Skopje res središče sveta, kar naj bi po Pikolominijevem mnenju poslušalcu dala vedeti njegova glasba. Čeprav se zdi sprva takšna ocena pretirana, so me že prvi elektronski minimalistični takti na albumu z naslovom From Subway To My Way prepričali, da se za takšno »skromno« oceno lastnega dela skriva zrno resnice. Ko je prišla na vrsto druga pesem na albumu, Amateur City, sem bila že prepričana, da je Pikolomini v resnici zapustil za sabo urbane angleške ulice z začetka osemdesetih in se prežarčil v Skopje, kjer zdaj, dobrega četrt stoletja kasneje, ustvarja podoben, tipično britanski zvok, podkrepljen s tipično britansko izgovorjavo, ki ne daje niti slutiti, da gre v resnici za makedonskega mladeniča. Pikolomini je zagotovo dokaz, da je globalizacija v glasbenem smislu lahko še kako pozitivna in plodna. Njegov album zato priporočam vsem, ki se jim toži po dobrih starih časih britanskega popa z začetka osemdesetih, ko so bili New Order še Joy Division.

Bei The Fish z albumom Look Up po kakovosti in resnosti svojih glasbenih namer ne zaostajajo za Pikolominijem. Svoj glasbeni izraz so prav tako našli v angleško govorečem okolju, ki jim je očitno pisan na kožo, svojemu progresivnemu stilu pa so poleg elektronskih vložkov dodali veliko več organskosti, ki jo poleg klasičnih rock instrumentov bogatita tudi gostujoča violina in trombon. Glava te glasbene družine je multiinstrumentalist Ognen Anastasovski, ki se mu je kasneje pridružil še programer Nenad Gjorgjievski Tonkin, dušo zasedbe pa prav gotovo predstavlja Valentina Minovska, ki se s svojim medenim in sanjavim vokalom odlično zoperstavlja Ognenovemu dinamičnemu in raskavemu glasu. Dejstvo, da so pesmi, kot sta Bare Naked in The End, pristala na seznamu najbolj poslušanih radijskih uspešnic v Makedoniji, gotovo ne preseneča.

Če se Bei The Fish spogledujejo z mainstreamovskim progresivnim poprockom, je PMG kolektiv po drugi strani bolj nagnjen k progresivnemu dance zvoku. Potem ko so njegovi člani, umetniki z različnih ustvarjalnih področij, dolga leta sodelovali pri filmskih, gledaliških, slikarskih in glasbenih projektih, se je leta 2005 vendarle porodila ideja, da bi svoje umetniške stile združili pod eno glasbeno streho. Kolektiv je kmalu presegel proces remiksanja skladb drugih avtorjev in postal dovolj samozavesten, da je začel ustvarjati lastne tehno melodije, podkrepljene z makedonskimi besedili. Posrečena poroka svetovljanskega dance ritma in makedonskega jezika, značilna za njihov prvenec Rezonator, poskrbi za osvežilen naboj, ki spremlja celoten venček blagih (beri: poslušljivih) tehno melodij, med katerimi po poslušljivosti in priljubljenosti izstopata pesmi Skopjanka in Manekenki. Dobra novica je ta, da zasedba rada koncertira in po pričevanjih obiskovalcev njihovih nastopov v živo PMG kolektiv zvenijo na odru še bolj raznovrstno. Morda tudi zato, ker pristnim tehnološkim ritmom dodajajo ščepec kitarskega zvoka in ritma bobnov, ki njihovi zvočni strukturi dodaja še več avtentičnosti.

Zadnja zasedba, Kalap, popolnoma odstopa od zvoka prejšnjih treh zasedb in navdih za svoje virtuozne trdorockovske napeve črpa iz veliko bolj metalske zgodovine. Med svoje vplive tako poleg bolj klasičnih rock zasedb, kot sta makedonski Leb i sol in tipično britanski The Police, navajajo tudi Pantero, Metallico, Megadeth, Faith No More in, ne boste verjeli, našo Polsko malco. Kljub tršemu zvoku Kalap v svojih pesmih ohranjajo poslušljivo, skorajda pop melodiko, zanimivo pa je, da so se popolnoma odrekli vokalu. Morda je temu krivo tudi dejstvo, da so svoje začetke fantje preživeli predvsem na jam sessionih v garaži in začeli ustvarjati samozadovoljujoč zvok, ki se ne mara podrejati diktaturi vokala in odpetih besedil. Prav zato je melodičnost njihovega v veliki meri metalskega stila nujna, svež veter pa zasedbi gotovo daje temeljit izkoristek bas kitare, ki (tako kot pri The Police) včasih prevzame vajeti celotnega zvočnega dogajanja in poskrbi za dobro ritmično podlago, ki se potem nadaljuje v veliko bolj virtuozni uporabi kitare.

Od naših južnih balkanskih bratov torej prihajajo sveži, inovativni in izredno poslušljivi glasbeni izdelki. In upati je, da jih bodo naši koncertni organizatorji znali zvabiti tudi na slovenske klubske odre.

Marta Pirnar