PATTI SCIALFA

Play It As It Lays

Sony, 2007

Deset novih pesmi na albumu Patti Scialfa pripoveduje zgodbo zrele 53-letnice, ki ji je glasba že od rosne mladosti tisto, na kar se človek opre, ko mu zmanjkuje tal pod nogami ali pa se ta včasih, tu pa tam zamajejo. Uvodna pesem in prva mala plošča Looking For Elvis ni pesem o Elvisu, ampak kot trdi avtorica sama, »pesem o ponovnem odkritju samega sebe«. Elvis ji pomeni simbol »ameriškega upanja« in vere v to, da se lahko vedno znova postaviš na noge. Dolgotrajna in dolgoročna razmerja so polna ovir in pasti, dodaja, in treba jih je nekako premostiti. Vendar je to samo ena od plasti pesmi. Ne samo človek, tudi država ali narod se lahko ponovno »najde« in izpolni izvirne obljube, ki že dolgo ležijo pozabljene.

Scialfa ni pozabila na svoje korenine in na tisto, kar ji veliko pomeni – tako glasba kot literatura. V pesmi Town Called Heartbreak je čutiti vplive tako Arethe Franklin kot benda Creedence Clearwater Revival. Naslovna pesem nosi naslov drugega romana pisateljice Joan Didion, Rainy Day Man je polna sledi Dylana in Jamesa Taylorja. »Ta pesem mi je dala možnost sprostitve in eksperimentiranja z nekaterimi bolj čudnimi harmonijami, takimi, kot jih uporablja Prince,« je povedala Scialfa in dodala, da je pesem posnela zato, ker jo je neka druga, resnejša zdolgočasila do smrti. Imela je prav, pesem Rainy Day Man odlično sede v sredino dogajanja na albumu. Njena predhodnica je namreč Play Around, manifest njenega spogledovanja z ritmom in bluesom, sledi pa ji The Word, ki je izvirno nastala ob smrti njenega očeta. Run Run Run je zabaven rokenrol o Shirley Muldowney, ki jo pristaši športa zagotovo poznate. Prav zanimivo je, kako ta pesem dobro funkcionira na drugače zelo intimni in večkrat trpki plošči. Zaključna Black Ladder pa je nedvomno ena njenih najboljših stvaritev. Njen glas morda še nikoli ni bil tako poln duhov, čudovita melodija pa povzroči kurjo kožo, ko Scialfa išče potrditev tega, da se med dvema vendarle vedno vse dobro izide, če je le upanja dovolj. Steve Jones, Nils Lofgren in Bruce Springsteen – trije izmed teh, ki se skrivajo pod imenom The Whack Brothers, so glasbi Patti Scialfa v studiu dali svoj edinstven pečat, a motili bi se, če bi v njej iskali kakšne tipične springsteenovske posege; glasba Patti Scialfa zna živeti brez njih. Springsteen se za hip sicer pojavi v videospotu za že omenjeno prvo malo ploščo, a zdi se, da je to bolj met kosti kot kaj drugega.

Z novo ploščo je Scialfa že obredla vse najvplivnejše televizijske oddaje, zdaj pa jo bomo videli na turneji E Street Banda. Tudi slišali jo bomo, o tem ni dvoma. In tudi kak njen solistični vložek bržkone ne bo čisto nič odveč. Tisti, ki je ne marajo, pa … hja, to je njihov problem.

Matej Krajnc