BRUCE SPRINGSTEEN

Magic

Sony/Menart, 2007

Springsteen na novem albumu, ki ga je naslovil z navidezno(!) zelo klišejskim naslovom, kar je sprva potrjevala tudi prva mala plošča, sicer uvodna pesem, Radio Nowhere, spet nadaljuje svoj »roman«. Po ne preveč posrečenem, malce preveč egotističnem izletu s Seeger Session Bandom se je zaprl v studio s svojimi E Streetarji in snemal. Za producenta je spet povabil Brendana O'Briena, ki je na albumu The Rising veselo spreminjal udaren zvok Weinbergovih bobnov v brezkrven, plehnat zvok, na Devils And Dust pa se mu Springsteen na srečo ni preveč pustil. Ko sem slišal že omenjeno uvodno pesem z novega albuma, sem zavzdihnil: s Springsteenom je dokončno konec. Popolnoma povprečna pesem je, anemičen hitovski material za radijske postaje – kar se je tudi zgodilo. Na srečo pa je preostanek albuma pomiril moje strahove. Treba je priznati, da je Magic prav lušten album, na katerem je Springsteen dobro nakazal, kje je zdaj. V tem hipu. Želi si spet igrati z bendom. S svojim bendom. Napisal jim je nekaj ducatov pesmi in jih potem izbral enajst plus Terry's Song, hommage prijatelju in sodelavcu Terryju Magovernu, ki je umrl 30. julija letos. Pesem je skril na konec albuma, narejena pa je bolj v slogu Devils And Dust. Springsteen si seveda ni mogel kaj, da ne bi na plošči komentiral tudi nekaterih političnih zadev, kot to počne že od samega začetka vladavine Busha mlajšega, intenzivneje pa od plošče The Rising. Vendar so ti komentarji zelo dobro zaviti v simbole, prispodobe in kar je še tega. Pesmi Livin' In The Future, Your Own Worst Enemy, Gypsy Biker, Devil's Arcade in Last To Die so vse v tem duhu. Prva je na videz ljubezenska poskočnica, nekaj, kar bi lahko bilo na plošči The River, Enemy je po zvoku nekoliko R.E.M.-ovska, Last To Die bo pa zagotovo stadionska uspešnica kot tudi Long Walk Home. Plošča Magic (naslovna pesem je nekakšna mešanica zvoka balad z The Rising (Nothing Man) in nekaterih filmskih pesmi (Dead Man Walking) in ena najboljših pesmi s plošče) je sploh zelo hvaležna zadeva za stadionsko turnejo, ki se je že začela in ki se jo bo splačalo videti in slišati. Junaki Springsteenovega »romana« so zdaj stari 58 let, rahlo zagrenjeni so tu pa tam … in odtujeni. Prestrašeni. Iz romantičnih »beguncev« zgodnje in živih mrtvecev pozne mladosti so postali resigniranci, ki vedno nekako preživijo (politični in instantni?) vsakdanjosti navkljub. In še vedno so lačni česa lepega, čeprav jim vsakdanja odtujenost in strah to težko ponudita. Temeljna pesem na novi plošči, ki povzema tale moj zadnji odstavek, je Long Walk Home; to je pesem s starim, predbrianovskim zvokom benda E Streets, ki vsebuje vse najboljše, po čemer ta bend cenimo: odlično igranje, trademarkovski zvok saksofona in seveda – tu je Springsteenovo besedilo, ki združuje tematiko pesmi One Step Up in My Hometown na novi, še zrelejši ravni, hkrati pa opozarja, da je mesto spremenjeno, ljudje (in ljubezen) so odtujeni, a ni še vsega konec. In Springsteen je v pripadajočem videospotu (ki je sicer glede na vsebino kar preveč srečen) videti skoraj kot leta 1974, ki se dogaja v letu 2007. Če bi Profesor Bittan ne bil tako zelo siv in bi Big Man ne opešal (na plošči tega zadnjega sicer ni opaziti, na vajah za turnejo pa je bojda bilo kar vidno), bi razlike skoraj ne bilo. Videospot za Long Walk Home sicer vsebuje tudi nekatere prvine enega klasičnih Springsteenovih spotov za že omenjeno pesem One Step Up iz leta 1987. In ... spet se pojavi Springsteenov oče ... kot duh iz preteklosti ...

Matej Krajnc