SUR

Druga stran

Multi Records, 2007

Kolektiv Sur je v svojem domačem studiu ali Samostalnoj Ugostiteljskoj Radnji, kot sami radi pravijo, da naj bi pomenilo njihovo ime, spet ustvaril dovolj materiala, da so pred nekaj meseci izdali nekaj več kot 70-minutno ploščo Druga stran. V teh treh letih, odkar je izšel njihov prvenec Na jug, so dve dekleti in štirje fantje sodelovali pri novih gledaliških projektih, se seznanili z nekaj novimi glasbenimi sodelavci in spotoma svojemu ambientalno jazz-elektro zvoku dodali še nekoliko trši prizvok. Na drugo stran je tako sicer še vedno ambientalen, ne pa toliko eterično sanjav, kot je bil nemara Na jug. V njihovem novem glasbenem ozračju je čutiti neko zlo slutnjo, kakršno gledalci prepoznavajo na primer v Hitchcockovih filmih ali drugorazrednih grozljivkah, kar po mojem mnenju pesmim dodaja ostrino in hkrati svežino. Že prva, Do kod sega mrak, s stalnim klavirskim zvočnim ozadjem postavi temelje stopnjevanja napetosti, ki potem preraste v nekakšen na pol metalski zvočni spektakel, v katerem prevladuje kitarski zvok. Toda kompleksna zvočna struktura kljub vsemu ne podleže teži raznolikemu številu instrumentov, temveč se prav zavoljo ambientalne osnove razlije v duhovito celoto. Tudi besedila so daleč od preprostih pop tekstualnih skovank. Poetika kolektiva je umetniška in osredotočena veriga zgodb, ki stoji vsaka zase in ki bi v nekoliko predelani obliki prav lahko zaživela povsem samostojno kot šansoni. Hudomušna Vurberk gori, ki govori o vsakdanjem podeželskem življenju in tamkajšnjem kriminalu, o kakršnem lahko vsak dan berete v Slovenskih novicah (Stanč ves nor ženi tri je na gobec dal, pol pa skedenj z njo vred zažgal), bi prav gotovo zažgala tudi na najbolj obskurnih festivalih in ob pravi promociji in malo bolj populistični izvedbi postala nova uspešnica.

Ne preseneča tudi podatek, da je pevka Neža Trobec Teropšič septembra nastopila na festivalu šansonov La vie en rose v Cankarjevem domu in da počasi začenja svojo solistično kariero. Ali to pomeni, da bo Sur počasi ostal brez svojega vokala, ne vemo, vsekakor pa upamo, da bo Neža kdaj pa kdaj na kakšnem svojem nastopu odpela tudi kakšno pesem s tega albuma. Kajti če upate, da se bo zasedba Sur predstavila tudi v živo, naj vas razočaramo, da za to ne obstaja veliko možnosti. Kot pravijo člani zasedbe, ki so raztreseni na raznih koncih Slovenije, je to iz logističnih razlogov skorajda nemogoče.

Zato pa hvala bogu za dnevne sobe in druge samostalne ugostiteljske radnje, v katerih naši glasbeniki dajo duška svoji ustvarjalnosti in v ozračju, neobremenjenim s časovnimi roki in diktati založb, brez stresa ustvarjajo svojo umetnost. In to jim gre prav dobro od rok.

Marta Pirnar