Letnik: 2007 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

SAMO ŠALAMON EUROPEAN QUARTET

Fall Memories

Splasc(h),2007

The Crocodile is Crazy je naslov skladbe, s katero se pričenja nova plošča mariborskega kitarista in skladatelja Sama Šalamona, za katere generalno ovrednotenje bi lahko po nekajkratnem poslušanju zlahka uporabil parafrazo tega naslova: »Šalamon is Crazy!« Ja, nekatere stvari, povezane s tukajšnjo (post)jazzovsko ustvarjalnostjo in produkcijo, so se v zadnjih letih bistveno spremenile. Še posebej tiste, ki jih tako ali drugače podpisuje Šalamon. Če je bilo še ne tako dolgo nazaj vsakokratno presenečenje že golo dejstvo, da je album kakšnega slovenskega jazzista sploh izšel; pa pozneje, da je komu uspelo k svojemu avtorskemu projektu pritegniti kakšnega vsaj malo znanega tujca; še malo kasneje, da je kdo izmed »naših« ploščo posnel v tujini, in potem, da jo je kdo morda celo izdal pri tuji založbi, so s časom, Šalamonom in še nekaterimi takšne situacije postale povsem običajne. Odkrito, če že ne navdušeno, je treba priznati: kakšen razvoj v relativno kratkem času. In tako smo prišli do točke, ko so sodelovanja, snemanja, celo koncertne turneje tukajšnjih jazzovskih glasbenikov napovedani že vnaprej; mesece naprej, kot se spodobi za urejeno, po profesionalnih standardih delujoče ustvarjalno in produkcijsko okolje. No, da ne bom pretiraval: takšne situacije so predvsem vedno bolj pogoste, pričakovano pa je z njimi najdalje prav Samo Šalamon. Opisano samo po sebi kakopak še ne pove veliko o kvalitetah v tako vzpodbudne okoliščine ujetega ustvarjalnega akta. In zato je pri Fall Memories tu točka ponovnega presenečenja. Album je bil posnet 13. junija lani v studiu v Mariboru. Njegov izid je bil napovedan, pričakovali smo ga, a nekako brez posebnega vznemirjenja, saj smo glede na dosedanje izkušnje, nabor sodelavcev pri njegovem snemanju in kontekst njegovega nastanka pričakovali (vsaj) solidno diskografsko delo. Dobili pa smo presenetljivo več. V vseh devetih njegovih, spet zelo avtorskih skladbah, ki jih vsebuje ta album, nam Šalamon ponuja nov odklon od njegovega dosedanjega strukturiranja zvočnega gradiva, nove razsežnosti svoje kitarske igre in predvsem povsem nepričakovano zvočnost, ki je seveda rezultat inteligentne instrumentalne kombinacije zasedbe v kvartetu; slednja seveda sama po sebi še ne bi dala tako navdihujoče igre, če ne bi bile poznavalsko izkoriščene veščine in razlike posameznih instrumentalistov. Samo tako se lahko zgodijo briljantni dialogi tube Michela Godarda in harmonike Luciana Biondinija, uokvirjeni v številne duete – z enim takšnih se album tudi začne – ali pa nadgrajeni s Šalamonovo tokrat »jesensko« umirjeno, a še vedno intenzivno, pikajočo, predvsem pa zvočno pogosteje skozi nižine polzečo ter z zvokom tube zlivajočo se kitaro. Kitaro, ki se v posameznih skladbah v tem zvočnem sestopanju kar prelevi v kontrabas(ič) ter se potem s tubo »prepričujeta«, komu gre v tej pustolovščini ta vloga. Kar je zelo lepo slišno npr. v zaključnem delu skladbe Our 76th Breakfast, seveda pa še kje. Vse to pogosto brez slišne, ves čas pa otipljivo prisotne, v svojih pojavnostih potem zelo pozorne, občutljive, posameznim glasbilom prilagajajoče se igre bobnarja Roberta Danija. Tisto, kar poleg presenetljivo sveže, bogate in posebne zvočnosti odlikuje ta album, je prav naravnost izžarevajoča prizadevnost vseh štirih mojstrov, da bi dali vse od sebe; prizadevnost, ki je že pravo razdajanje in ki se zato kaže že kar kot globoka vera v pomembnost tega skupnega podviga. Prav ta občutek, ki se z vsakim ponovljenim poslušanjem albuma vztrajno ustvarja in krepi, je tista izmed njegovih kvalitet, ki ga posebej razlikuje od mnogih sicer vrhunsko izvedenih, a vendar zgolj snemalnih projektov z »znanimi vabljenimi gosti« (tudi kakšnega takšnega preteklega Šalamonovega). Prav zlitje vseh teh – tudi na videz zunanjih – sestavin pa je naredilo ta album tako prepričljiv, tako avtorsko večplasten, po zamislih in zvočnosti bogat, poln izrazite glasbe, ki skorajda ni več »samo jazz« in se ji že po poslušanju začetnih izpeljav ne moreš več upreti. In prav v tem se Samo Šalamon pokaže kot ustvarjalno odgovoren in brezkompromisen avtor, ki si na svoji, zadnja leta izjemno intenzivni poti ne dovoli premora v lagodnosti in kompromisih - kar bi mu sicer glede na dosedanje dosežke za kak album ali dva povsem mirno spregledali. In se zato tudi po tem kaže kot vrhunski avtor. Avtor, ki z albumom Fall Memories ponuja glasbo nespornih užitkov; dokument o uživanju v ustvarjanju in izdelek, ob katerem lahko brez običajnih, čeprav še tako drobnih pomislekov uživamo predvsem tudi poslušalci.

Zoran Pistotnik