TCHEKA

Lonji

Lusafrica/Harmonia Mundi, 2007

Pa smo ga dočakali, novi, drugi mednarodni album Tcheke, pevca in kitarista z Zelenortskega otočja, katerega prvenec Nu monda smo konec lanskega leta sprejemali s presenečenjem, potem s kratko nejevero, po večkratnem poslušanju in nato tudi po ogledu koncertnega DVD-ja, ki mu je bil priložen, z nedeljenim navdušenjem. In kar takoj povejmo: z albumom Lonji dobivamo, kar smo pričakovali in kar si lahko želi vsak obetaven in prodoren izvajalec na svojem začetku. Hiter nastanek in izid nadaljevanja svojega inavguracijskega albuma, nov album, poln svežega avtorskega dela, v katerem se jasno izraža nadgradnja prej obelodanjenega, čeprav ostaja izhodiščni pristop nespremenjen. Za razliko od drugih uveljavljenih zelenortskih izvajalcev, katerih glasbeni izraz v veliki večini črpa iz tam prevladujočega stilema morne, je njegov pristop še vedno zakoreninjen v ritmih in obrazcih izraznih batuque, precej bolj »afriško, prvinsko, grobo in erotično« zvenečega stilema, po katerem je Tcheka poseben in prepoznaven. Seveda ne zato, ker bi ga tam, na domačem otočju le on edini (dobro) uporabljal, razvijal in posodabljal, ampak zato, ker je to najprej naredil na izrazito avtorsko razpoznaven način, z nezgrešljivimi osebnimi potezami, potem pa ga je z domišljeno produkcijo posnetkov svojih pesmi in malo sreče pri uveljavljanju zunaj domovine, uspel silovito mednarodno uveljaviti.

Tudi na albumu Lonji Tcheko že s samim poslušanjem zlahka prepoznamo. Še vedno je trdna instrumentalna in s tem zvočna osnova njegovemu početju akustični zvok kitarsko-tolkalnega tria ali kvarteta (če se pridruži še ena kitara oziroma kontrabas), nad katerim plava njegov opojen, otožen, poln ter zelo interpretativno uporabljen glas, saj so tudi besedila (ki jih kajpada tudi vzorno objavlja) zelo pomemben element njegove izraznosti. Seveda je sam avtor vseh 14 pesmi in njihove glasbene nadgradnje na albumu. Tokrat izraz »nadgradnja« uporabljamo še posebej upravičeno, saj se omenjenih 14 pesmi - grobo rečeno - razporedi v dve skupini: tiste, ki so izvedene z prej opisano instrumentalizacijo, in tiste, pri katerih je ta dopolnjena z uporabo dodatnih glasbil. Ob dodajanju pihal in trobil ter nekaj malega zelo decentnih, skoraj neopaznih elektroprodukcijskih intervencij ali celo konkretnih zvokov posebej izstopi in pritegne uporaba harmonike, še posebej v skladbi Tuti Santiagu, ki je ne le najdaljša, ampak morda tudi najbolj kompleksna skladba albuma. Večina jih je namreč tri- do štiriminutnih kitarskih akustičnih miniatur, ki pa zaradi Tchekove žlahtne, vedno zelo umirjene vokalne interpretacije, ki jo občasno obarvajo in poudarijo linije kakšnega trombona ali saksofona, predvsem pa zaradi prizadevnega, gosto tkanega spremljanja brenkal in tolkal postajajo pravi glasbeni zakladi. S svojim drugim albumom Tcheka tako ni le potrdil upravičenosti že kar malo evforičnega sprejema njegovega predhodnika, ampak je pokazal, da je ob prvencu ohranil še izjemen potencial, ki ga je zdaj prepričljivo razvil in nadgradil v novo izjemno delo, kar bomo lahko v živo preverili 22. novembra v Cankarjevem domu.

Zoran Pistotnik