SAADET TÜRKÖZ

Urumchi

Intakt, 2006

V Švici delujoča kazaška pevka Saadet Türköz je naša dvakratna odrska znanka. Nastopila je na dveh odmevnih festivalih, na katerih se je predstavila v različnih vlogah – enkrat kot spremljevalka odbitih strunarskih pokrajin Elliotta Sharpa na Drugi godbi, potem pa na Mestu žensk, kjer je nastopila solo. Njena prva dva albuma sta prav tako pričala o raznolikosti njenih interesov, saj je po solističnem albumu Kara toprak presenetila z albumom Marmara Sea, na katerem je združila moči z vodilnimi improvizatorji evropske, azijske in ameriške scene. Z njo so starodavne turške, kazaške in druge komade takrat odigrali Elliott Sharp, Burhan Öcal, Martin Schütz in Joelle Leandre.

Saadet ima korenine v Turkmenistanu (danes na Kitajskem), od koder sta njena starša, sicer Kazaka, prebegnila v Turčijo, sama pa se je potem odpravila v Švico, kjer še danes živi in ustvarja. Zelo je dejavna znotraj improvizatorske ter tudi multimedijske scene, saj redno sodeluje s svetovno znano videastko Pipilotti Rist, ki je tudi vizualno opremila njena zadnja dva albuma z meglenimi, nestvarnimi, »oddaljenimi« fotografijami. Kazaška pevka mi je pred leti (Glej Musko, št. 11/2001) povedala, da stare kazaške in druge azijske pesmi pozna samo iz druge roke, saj ni imela stikov z izvirnimi pevci in godci. Najbrž je tudi to razlog, da si je poskusila svojo tradicijo nekako sama poustvariti, bodisi z občasnimi avtorskimi komadi, v katerih se je izkazala tudi kot izjemna grlena pevka, bodisi v omenjenih sodelovanjih z improvizatorji, ki so njenemu izročilu pridali pridih avantgardnega zvočnega iskanja.Njen zadnji album Urumchi pa spet prinaša nekaj povsem novega in ponuja vrnitev Saadet Türköz h koreninam. Dobesedno, saj se je Saadet odpravila v domovino svojih staršev, kjer je našla kopico odličnih glasbenikov ter z njimi posnela osupljiv album, ki na noben način ne odkriva, da sama Saadet ni odraščala v tem zvočnem in socialnem okolju. Aranžmaji delujejo skoraj asketsko; njen vokal je kajpak v ospredju, a spremljevalni glasbeniki igrajo tako potopljeno, da vsak njen ton podaljšajo ali poglobijo z zbranim igranjem na tradicionalnih, večinoma strunskih glasbilih. Saadet je okrog sebe zbrala kopico veščih glasbenikov, ki so na v naših krajih zvečine neznanih glasbilih, kot je, denimo, kilkobuz (violini podobno strunsko glasbilo), ustvarili magično okolje za njen mamljiv in čaroben glas. Album, ki je bil posnet v kraju Almaty oziroma nekdanji Alma-Ati ter v Pekingu, nas enako očara tako s pevkino interpretacijo kot tudi z zbranim igranjem glasbenikov, ki so imenitno zapopadli pevkin ton, ritem in intonacijo ter se z njo ujeli v svojevrstno zvensko simbiozo. Saadet vokalno blesti s čistim, jasnim, občasno rahlo nazalnim vokalom, ki plava vštric z zvoki muzikov. Ti zvenijo res prvovrstno in krasno spremljajo njeno intrigantno in zagonetno interpretacijo. Skladbe so večinoma zelo umirjene in počasnega ritma. Očara nas predvsem zlitje njenega vokala s pretanjenimi, krhkimi, malone eteričnimi zvoki glasbil. Imenitna glasba, ki se posluša z zaprtimi očmi (in od občudovanja tudi z zaprtimi usti), a z odprtim umom. In po kateri najbolj tekne – tišina!

Mario Batelić