SAŠO ZVER

Glasba iz črno belih časov

Jazz and Blues Records, 2007

Travis picking v naših krajih ni prav običajen. Ko govorimo o kitaristih, gre predvsem bodisi za klasične bodisi za rockovske, tu pa tam jazzovske, vmesni pa so bolj malo slišni; ostajajo v ozadju, nastopajo drugje, kaj pa vem. Plošča Saša Zvera je zato toliko bolj dobrodošel dogodek. Travis picking je poseben način igranja kitare, ki se je razvil iz t. i. Carter-scratcha, pionirske prstne tehnike, ki jo je uvedla Maybelle Carter. Igrala je namreč hkrati melodijo in ritem, vse obenem. Merle Travis je pri igranju svoje različice uporabljal samo dva prsta – in z njima delal čudeže. Palec je običajno igral melodijo na basovskih strunah, kazalec pa melodijo ali ritem na preostalih. Možne so bile tudi nekatere druge variacije, a o tem več kdaj drugič. Chet Atkins, Travisov učenec, prav tako pa učenec Maybelle Carter, je njuno tehniko nadgradil v enega najprepoznavnejših slogov moderne dobe. S tem da ga ne gre nujno omejevati na countryjevsko kitaro. Nadvse je primeren tudi za folk, blues … in rock, kot je pozneje dokazal Mark Knopfler.

Sašo Zver suvereno obvlada Travis picking. Toda obvlada tudi čisto »običajne«, evropski tradiciji bližje »klasične« kitarske prijeme, pa tudi jazzovski, bluesovski in drugi mu niso tuji. S pridom jih uporablja na pričujoči plošči, ki združuje nekatere klasične slovenske popevke (Zemlja pleše, Maček v žaklju, Mini maxi) z izročilom kantavtorstva (Šifrerjeve Moje miške), venčka priredb, ki jih imamo Slovenci za svoje (Šuštarski most, Danes mi je 16 let), na koncu pa je avtorska skladba Easter. Sašo Zver stare popevke ponovno »iznajde« in to na zelo svež način. Gotovo poznate Robičevo Zemlja pleše, Ambrožino Brez besed, Mačka v žaklju Belih vran in nekatere druge, ki jih je Sašo Zver izbral. No, ko boste slišali njegove različice, se vam bodo te pesmi odkrile na prijeten, drugačen način; takoj so razpoznavne, a v njih je nova »ideja«, ki ji ne moremo reči drugače kot svežina v pristopu in interpretaciji. In Zverova plošča je poleg vsega drugega tudi minienciklopedija »Kdo je kdo v slovenskem popularnoglasbenem izročilu«. Novodobne ge le redko jemati resno, zato je zgodovina na Zverovi plošči še bolj dragocena. V poplavi obletnic Slovenske popevke in na pol narejenih tovrstnih kompilacij je Zverova plošča prišla ravno ob pravem času, da pokaže, za kaj zares gre. In tudi njegovo avtorstvo obeta. Ponekod malce spominja na Bojana Drobeža, vendar pa ima svoj lasten, prepoznaven pečat. Čakamo torej na ploščo kitarskih originalov.

Matej Krajnc