HERB ROBERTSON, ZLATKO KAUČIČ, ZOLTÁN LANTOS

Festival Keltika, Bar Gabrijel, Cerkno, 9. 9. 2007

Ad hoc sestavljen trio, ki se je na kratki evropski turneji ustavil tudi v Cerknem, se uvršča v jazzovsko produkcijo, v resnici pa je njihov koncept še veliko širši. Trije glasbeniki, vsak zase vešč solističnih projektov, eksperimentiranja z zvokom, pa tudi skupinskega muziciranja v najrazličnejših kombinacijah, so se tokrat dobesedno »zavohali« in ustvarili izjemen večer improvizirane, spontane, na trenutke celo izzivalne muzike, kjer se krešeta dva velika, na prvi pogled celo kontradiktorna koncepta: skupinska improvizacija ter premišljena organizacija zvočne slike. Prvi del je seveda že stara zgodba, ki sliši na termin free jazz in sodi v čase avantgarde, drugi del koncepta pa se nanaša na postmodernistično doktrino, ki »preigrava« stara dela in želi odkrivati nove kombinacije klasičnih del. Čas je pač tak, da glasbeniki skoraj brezupno iščejo nove poti. Zdi se, da so vsi sočasno zveneči jazzovski slogi (jazz je edina zvrst, ki ne pozna zgodovine v smislu muzejskega arhiviranja stilnih opredelitev in je vedno živ, ne glede na formo, v kateri se pojavlja) v nekakšni krizi zaradi izredno agresivnega modernizma, ki je zvok razširil do tišine (John Cage) in s tem prignal glasbo do navideznega konca. Ali povedano drugače: nič več ne more biti ultramoderno, ko so dosežene in celo presežene vse meje. Vsaj tako se zdi na formalni ravni, koncert v baru Pr' Gabrijelu pa je zgornje pomisleke in strahove dodobra demantiral. Nastopajoči so suvereno in brez trohice zadržanosti demonstrirali moč frajgajsta ter na »egotrip« zreduciranega razumevanja glasbe, kjer niso važni niti stilni parametri niti zakonitosti sodobnih trendov, temveč je v ospredje postavljena svoboda izražanja in zvočna komunikacija. Mirno bi dogodek lahko poimenovali kar večer »arhetipskega jazza«, pa ne zato, ker bi se napajal iz zvočnih učinkov preteklosti, temveč zaradi preprostega dejstva, da so glasbeniki skupinsko podali svoje osebne poglede na jazz, se pri tem odlično dopolnjevali, komunicirali na vrhunski estetski ravni in ustvarili prečiščen zvok, ki se je neobremenjeno spogledoval z vsemi realnostmi, ki nas obdajajo. In to je pravo srce jazza. Slišali smo jazz v razponu od popolne ritmično-melodične svobode do klasičnega driva, kjer je zadišalo celo po mainstreamu in »standardih«. Res le kot začimba, kajti osnovni koncept ameriškega trobentača Robertsona, madžarskega violinista Lantosa in našega multitolkalista Kaučiča je še vedno eksperimentalna fuzija treh zvočnih (z)godb na postulatih improviziranja. Mirno lahko rečemo, da so na osebni ravni celo presegli pričakovanja eksperimentiranja vajene publike, po drugi strani pa okrepili spoznanja, da jazz kot najbolj odprta in neobremenjena glasbena zvrst vseh časov ne pozna prav hudih travm – iz vsake krize se dvigne kot zmagovalec.

Jože Štucin