DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK

Kogojevi dnevi, Kulturni center Lojze Bratuž, Gorica, 28. 9. 2007

Vrhunec letošnjih Kogojevih dni je bil zagotovo recital pianistke Dubravke Tomšič Srebotnjak, ki so ga v petek, 28. septembra, kot plod čezmejnega sodelovanja pripravili v Gorici. Neposredno organizacijo sta prevzela SCGV Emil Komel in KC Lojze Bratuž, abonenti iz Kanala pa so se koncerta lahko udeležili s priložnostnim prevozom.

Srebotnjak Tomšičeva je prava poetinja klavirja. Njena tehnika je do sijaja izbrušena, sploh ko se »razigra« v okraskih, ki so jih mnogi skladatelji dodajali svojim delom prav z namenom (smo pomislili na koncertu), da se skladb ne bi lotevali šarlatani in amaterji. Ko je Chopin (8 etud iz op. 10 in op. 25; Balada v As-duru, št. 3, op. 476 in dva nokturna v cis-molu, op. 27, št. 1 ter v Des-duru, op. 27, št. 2) svoje genialne teme okitil z okrasjem in bravurami, je izvajalcem postavil visoke izvajalske standarde, mnogim nedosegljive. Toda naša prva pianistična dama jim je kos z lahkoto. Prsti tečejo po klaviaturi sproščeno (kakšen trud in poglobljen študij se skriva za vsem tem!), klavir se odziva kot krotko bitje, zvok je čist, izdelan v detajle, lahkoten, fin. Z eno besedo – graciozen. Se je kdo kdaj že vprašal, kakšno olajšanje je za poslušalca, ki mu ni treba (s pianistom) trepetati, če bodo vsi toni na mestu, če bo vse zazvenelo v skladu z agogiko, ritmom, dinamiko, stilom …? Tokrat je takšna skrb odpadla že ob uvodnem Mozartovem Adagiu v h-molu (K 540). Zazvenel je kot čista poezija, kot lirizem, posrkan neposredno iz pesniškega izvira in razlit v naročje hvaležne publike. Dubravka Tomšič Srebotnjak točno ve – publika prepozna iskreno razdajanje, ve, da glasba nagovarja dušo neposredno in nima veliko drugih možnosti za dosego temeljnega učinka. Toda še bolj kot filigransko natančno izvajanje štirih Scaralttijevih sonat in zelo ekspresivno podanih Srebotnjakovih Makedonskih plesov nas je navdušila Beethovnova Sonata v f-molu, op. 57 (Appasionata), kjer se je čas dobesedno ustavil. Združiti klasicistično urejenost z beethovnovskim romantizmom, povezati red in »kaos«, razum in eksplozijo čustev ali povedano še drugače, podati krasno dvojnost mojstrove glasbe na način, ki ne dopušča ugovora, ki ponudi poslušalcu salonsko bogatijo takratnega sveta, oplemeniteno s svobodomiselno naravo in zapletenim duševnim ustrojem velikega genija, to pa je seveda največ, kar lahko poustvarjalec sploh naredi. Čez ni mogoče. In še na način, ki je tudi redko videna kvaliteta, za pianiste precej netipična: Dubravka Tomšič Srebotnjak za klavirjem ne pozira, ne vihra s telesom in vzneseno krili z rokami, ne, njeno igranje je ob vsej emotivni nabitosti in polnosti umirjeno, zbrano, za oko celo zadržano, skrajno racionalno in brez odvečnega patosa. S svojim načinom poslušalca usmerja neposredno v zvočni svet, v artizem največjih mojstrov in rajsko krajino klavirske poezije.

Jože Štucin