KNUT, MONNO

Menza pri koritu, Ljubljana, 30. 9. 2007

Poslednjega septembrskega večera, na gospodov dan, nas je v metelkovski Menzi pričakala dvojna (in nič kaj spokojna) švicarska zaseda. Monno, kanadsko-švicarska eksperimentalna naveza iz Berlina, se je v Ljubljani smukala že večkrat (lanska plošča Error je bila deloma posneta v živo prav tu, v ljubljanski Cvetličarni Mediapark), »kovinostrunarji« Knut pa so se na našem koncu gnetli prvič, saj baje s koncertiranjem ravno ne pretiravajo, še manj z izdajanjem posnetkov (slednje velja za oba benda). Četverica Monno je nastop otvorila z velikim pokom, s takšno silno glasnostjo, da sem se sakramensko zdrznil in malodane izpustil pločevinko. Zaorali so z robustno gmoto industrialnega noisea, pravzaprav so se nad zbrane hipoma zgrnili gromozanski, preteči in bobneči oblaki dooma, ki se nikakor niso hoteli razkaditi. Četudi gre za skupino brez kitare, Monno niso prizanašali z infrazvočnimi distorzijami, v večini pridobljenimi s pomočjo »prepariranega« saksofona (inštrument je priključen na dva kitarska ojačevalca). Z artikuliranim truščem bi brez težav povozili marsikateri ekstremni kitarski bend, dasiravno je posadko večidel pokonci držal čvrst, neusmiljen ritemski tandem. Bolj ali manj zvesto sta mu parirala vokalist za laptopom, ki je spuščal posebne učinke ter modificiral lastno kruljenje, in zaripel pihalec saksofonskih rifov. Njihov skupni napor mirno označimo za free-noise, ampak ne v smislu predpostavljene improvizacije, kot to pritiče free-jazzu, temveč v duhu svobodnega izmikanja žanrskim določbam. Zelo zgoščeno predstavo so raskavi Monno na srečo končali pravočasno, še preden so zapadli v čezmerno monotonost (pardon, monnotonost), sicer pa skupini ne moremo oporekati samosvojosti, ob kateri bi nemara zadovoljno pokimaval celo Zornov Johnny. V drugem nizu se je računalo na močan naskok ženevskih protagonistov Knut, vendar ni bilo čisto tako. Mlahav, zadržan in ne preveč zavzet (tudi občutno manj bučen) začetek se ni in ni hotel obrniti v korist menda bolj domiselnih evropskih »razbijačev«. Domiselnost si je tisto nedeljo vzela počitek, Knutovci pa so približno petdesetglavo množico raje obmetavali s preverjenimi kalupi, pobranimi iz skrinj hardcora, alternativnega rocka in skandinavskega metala. V tem sploh ni nič slabega, če bi vsaj vse skupaj zvenelo kolikor toliko produktivno. A ni. Pri tem je imel največ zaslug bosonogi pevec s svojim neatraktivnim bevskanjem; bolje je bilo, ko je šaril po sintetizatorju. Vendar je ravno polgoli bosopetec pripravil atrakcijo večera. S precej nerodno odrsko telovadbo mu je uspelo uničiti mikrofonski kabel, zatem je nekoliko užaljen nakratko zapustil prizorišče, mi pa smo medtem uživali v melodični inštrume(n)talni igri preostale štirice, ki je bila zgledno podkovana. Kasneje so se vrnili v ustaljene tirnice, navrgli dodaten seženj razvlečenega sludgecorovskega nabijanja, tako da niti za trenutek nisem pomislil, da bi prozaične Knut lahko proglasili za nove Celtic Frost ali Young Gods, če me seveda razumete, kam ciljam. Nekaj pa le vzdrži proglasitev – Knut zagotovo niso »nedeljci«.

Robsetić