13. MEDNARODNI FESTIVAL MESTO ŽENSK

Ljubljana, od 3. do 13. 10. 2007

Festival Mesto žensk se je v zadnjih letih uspel oblikovati v festival, ki ne le da skuša v svojem programu prevpraševati vloge žensk v kulturi in vse bolj tudi spolnih identitet kot takih skozi različne umetnostne prakse, temveč ga spoznamo tudi po prizadevnem sledenju sodobnim avtoricam s provokativnimi sporočili. Tako velja tudi za glasbeni del festivala, saj smo imeli v okviru le-tega v preteklih letih možnost slišati kar nekaj zanimivih koncertov, ki jih je festivalsko zaledje omogočilo spraviti na naše odre. Organizatorji/-ice letošnjega festivala so si za tematiko izbrali naslov humor dela ali bolj posrečeno, humour works, ki je tematiziral smeh, humor kot obenem izmuzljiv »instrumentalnemu« razumu in razsvetljujoč na ravni »med vrsticami«. Morda je bil tudi to vzrok, da je dal letošnji festival številne kabaretske predstave ali zbadljivo razigrane šove, ki bi jih lahko le pogojno obravnaval tudi kot glasbene dogodke, katerih pa v resnici ni bilo dosti več kot kako leto prej. Vseeno je očitno »smešna« tematika dopuščala zelo različne vsebine, še bolje pa prej kot povzdigovanje nekakšnih »čistih« ženskih podob oziroma spolnih esencializmov, kar smo lahko ugotavljali leto poprej, igrivo sprevračanje obstoječih spolnih stereotipov brez predsodkov korektnosti. Festival je na dan neuradne otvoritve zaokrožil poklon umrli saksofonistki, komponistki in glasbenici Alice Coltrane, udarni začetek na dan otvoritve pa je ponesel v veliko dvorano osrednje ljubljanske kulturne institucije pravi pravcati kabaret. V šovu Ura burleske so tandem Finucane and Smith z dvema gostjama ob skrbno izbrani muziki z ropotarnice radijskih hitov pop preteklosti in polpreteklosti ter komada PJ Harvey izvajale točke, v katerih so premeteno in vešče v erotični ples preoblekle kritično pervertiranje, pretiravanje ali izredno domiselno ironiziranje splošno sprejetih podob lahkomiselnih zapeljivih nočnih zabavljivk. Morda podoben koncept v povsem drugačni, predvsem pa v eksponatih bolj minimalistični izvedbi smo lahko spremljali na zaključni zabavi festivala z bendoma Starke in Stink Mitt. Otvoritveni kabaret je skozi obilno postavitev, akrobatsko izvedbo ter predstavitvijo raznih čarovniških trikov vseskozi ponujal razkrivajoče se žensko telo v kontekstu osladnih ali močno prisiljenih podob, s tem hkrati zabaval in nudil pogled v stereotipe – skozi groteskno pretiravanje v točkah Yumi Umiumare na primer pogled na japonski lik večno nasmejane a neme Hello Kitty – oziroma brez intelektualiziranja omogočal njih prepoznanje in distanco. Zaključni večer pa je pripadel najprej bosanski trojici Starke in za njimi še Avstralkama Stink Mitt. Starke so »dekleta srednjih let«, ki se ne šparajo v »rajcig« obratih, energičnem nastopu, a skozi to podajo zgledno trash disko tehno muziko s cyber besedili. Če sta se s podobnim trudili tudi Stink Mitt in jima lahko čestitamo za pevske kvalitete, pa je njun nastop precej razvodenel v slabem in pretihem ozvočenju, nabiti dvorani Menze pri koritu in razigranem družabnem vzdušju z občasno prav nič »emancipiranimi« fantovskimi pogledi na in pod oder, kot zaključni zabavi pač pritiče.

Bolj konkretne glasbene parodije pa se je tri dni pred zaključkom v dvorani trnovskega KUD-a lotevala kameleonska Alexis O'Hara. Skozi videosliko in z namiznim računalnikom ter klaviaturami je predstavila tri parodirane like, v katerih bi lahko prepoznali ravno tako spolno vezano performansko vlogo mačistično zadetega tipa, pohotne nune in z orgazmiranjem pred občinstvom obsedene »dive«. Vse skupaj se je sicer iz bolj performanskega skeča prelevilo v glasbeni dogodek, katerega bistvo pa je ostal pogled v klišeje zabavljaškega in »artističnega« glasbenega sveta. Spodaj podpisani je ob malce nesramni domišljiji uspel enega od teh klišejev uzreti tudi v precej spektakularno zastavljenem nastopu v Cankarjevem domu naslednjega dne − od osemdesetih let prejšnjega stoletja razvpiti in čislani bosanski popevkarici sevdalink, Hanki Padlum. Okoli tri ure trajajoč nastop v skoraj razprodani dvorani je več kot le navdušil očitno poznavalsko publiko večinoma srednjih let, ki so ji pribiti stoli dovoljevali prepevanje, žal pa ne tudi večkrat spodbujenega poplesavanja pod odrom. Dogodek je nekako odstopal od celotnega festivala mesto žensk, a lahko bi tudi rekli, da je legendarnost Hanke Padlum za marsikatere prisotne enostavno večja od festivala samega. Nastop, ki je z vso vljudnostjo in galantnostjo glavne zvezde predstavil še kolega popevkarja Nena Murića, proti koncu pa še duet s kolegom Ladom Leskovarjem, je dal nekaj večjih uspešnic, nekaj že skoraj ponarodelih bosanskih ali makedonskih pesmic ali uglasbitev poezije Heinricha Heineja. Če je sevdalinka resda neka glasbena zvrst, je njen pomen predvsem ljubezenska pesem in toliko je Hanka ostala pri ljubezenski izpovednosti, četudi ne v okvirih enega glasbenega žanra. A hvalevredna ostaja predvsem Hankina izbira glasbenikov, ki so predvsem na bobnih in harmoniki večkrat izkazali presežne zmožnosti pletenja okoli ritma ter improvizatorskih domislic, četudi je v ospredju kakopak ostala diva s svojim glasom.

Eden boljših, festivalskemu vzdušju in vsebini pa tudi bolj primernih koncertov je bil vsekakor koncert pričakovane mojstrice in provokatorke Kevin Blechdom. Njo so spremljevalci elektronskih podzemnih ekscesov lahko prepoznali v povezavi z imeni Matmos, Kid 606 ali z založbo Chicks on Speed, vendar se je Kevin na odru prikazala s povsem samosvojim nastopom. Ta se je pričel v nabito polni Menzi pri koritu ob pianinu, računalniku in s kitaro za vratom, v dekliški podobi in z nekoliko konfuznim prepevanjem Kevin oziroma Kristin Erickson. Ob številnih nasnetih matricah in s svojo razigrano pojavo je Kevin Blechdom prehajala med koncertom in spet nekakšnim glasbenim performansom ter speljala koncert od navidez introvertirane zmešane izvajalke ob kričečih in jeznih medklicih do v višave vpijoče izjave Kevin, da nas bo večno ljubila. Precej bolj enoznačno so svoje navezovanje na »žensko« tematiko zastavili Uluru, nekakšna namerno diletantska etno zasedba, v kateri v ospredju nastopata Ksenija Jus in Katarina Višnar. Uluru so zaigrali predvsem ljudske skladbice, a jih v nekoliko vodenem skupinskem preigravanju niso povzdignile na raven ne konkretnejše izjave ne pravega koncertnega nastopa, izzvenele so v nekakšnem kolebanju med prebliski in neveščim improviziranjem. Pozornejšim uhljem pa je bil namenjen koncertni dvojec nekaj dni kasneje, tj. nastopa O.blaat in za njo harfistke Clare Cooper. O.blaat oziroma Keiko Uenishi se je pravzaprav predstavila v nekakšni zvočni instalaciji, v kateri je upravljala z zavidljivo zbirko najrazličnejših ozvočenih čeveljcev, jih z mikrofonom in še neko napravico v roki peljala na krajše sprehode, na kar je vzpostavljen zvočni sistem odgovarjal z oddajanjem različnih zvokov – en par čeveljcev, en zvok. K sprehodu je umetnica povabila tudi prisotne, kar je bilo smiselno, kolikor je nastop nudil slišne užitke šele v konkretnem posegu in ne le kontemplaciji glasbenega dogodka. Za njo je v manjši dvoranici v Cankarjevem domu pred občestvo sedla še harfistka Clare Cooper. Ob precej umirjenem vzdušju je harfistka mlade generacije, ki se v svojih posnetkih ozira k improviziranim muzikam in jazzu – njen prvenec je posvečen ravno Alice Coltrane – začela z igranjem, ki ga kritiška peresa rada označijo kot »razširjena tehnika«, a pomeni le, da se instrumenta ne uporablja na šolski način. Tako je najprej predstavila dve zahtevnejši skladbi ob repeticiji in ostrih odsekih izven harmonije, nato pa svoj nastop v drugem delu popeljala v nekakšno lirično jazzovsko igro, s katero je predstavila svojevrsten intimnejši ali vsaj tišji glasbeni vrhunec sicer pretežno v performanski in vizualni moment zazrto letošnjo edicijo festivala Mesto žensk.

Aleš Rojc