51. MEDNARODNI FESTIVAL SODOBNE GLASBE

Bienale, Benetke, od 4. do 13. 10. 2007

Beneški bienale je poznavalcem in ljubiteljem umetnosti bolj znan po mednarodni predstavitvi likovne umetnosti, ki se vsako drugo leto zgodi v prostorih beneškega Arzenala in bližnjih vrtovih. Ob dosežkih vizualne umetnosti pa se ob tem času tudi letos odvija vsakoletni mednarodni festival sodobne glasbe. Z letošnjim se zaključuje ciklus štirih letnih festivalov, v okviru katerih je bil skladatelj izpostavljen z različnih zornih kotov: od pisanja simfonij, kar je festivalu prineslo širino izvedbe in barvno bogastvo zvoka v letu 2004, do glasbenega gledališča v vseh njegovih inačicah leta 2005, sledil je odnos med zaznavanjem in mislijo v letu 2006 in v letošnjem letu veliki nacionalni in mednarodni ansambli, kar je bilo s posebno pozornostjo posvečeno številnim vzgibom sodobne glasbe. Letos se je na festivalu predstavilo 61 skladateljev z vsega sveta, med njimi tudi s Kitajske, Koreje, Japonske, Združenih držav Amerike in držav Evrope, s 17 naročili, 25 svetovnimi in 22 italijanskimi premierami. Otvoritvena prireditev je bila zaupana angleškemu skladatelju Michaelu Nymanu, ki je prvič stal na čelu zgodovinskega orkestra Accademia Nazionale di Santa Cecilia. Eden od vidnejši večerov je bil tudi koncert, posvečen 14 novim delom italijanskih skladateljev, imenovan Made in Italy. Made in Italy je predstavljal nekakšen »italijanski paviljon« oziroma pregled sodobne glasbene produkcije v Italiji. Poleg pestrega glasbenega dogajanja, ki vključuje več koncertov dnevno, so tudi na letošnjem festivalu podelili Zlate leve. Za življenjsko delo je Zlatega leva prejel Giacomo Manzoni, mednarodna žirija pa je Zlatega leva za sodobno glasbo podelila tudi za najboljšo izvedbo na festivalu. Poleg Giacoma Manzonija je Zlatega leva za sodobno glasbo dobil Claudio Ambrosini za delo Plurimo (za Emilia Vedovo), ki je doživelo praizvedbo za zaključnem koncertu festivala.

Letošnji festival je umetniško oblikoval direktor Giorgio Battistelli, ki je na čelu festivala od leta 2004 in je obenem iniciator zamisli štiriletnega ciklusa. Giorgio Battistelli je tudi sam zapisan kompoziciji in glasbenemu teatru, njegov opus pa je izjemno velik in prav tako njegovo umetniško delovanje, saj je sodeloval z največjimi orkestri in opernimi hišami Evrope. Med njimi izstopajo: Ensemble Modern, Ensemble Recherche in drugi, med njimi celo ekscentrična katalonska skupina La Fura dels Baus. V širokem izboru avtorjev in izvajalcev ter dogodkov, povezanih z glasbenim dogajanjem v okviru mednarodnega glasbenega festivala v Benetkah, se je bilo težko omejiti le na nekaj koncertnih prireditev. V času tridnevnega obiska je bilo mogoče prisluhniti štirim koncertom: Franco Donatoni – playfulness and absurdity, Made in Italy, Nuova Musica dall'Oriente in Zeugen, delo grško-francoskega skladatelja Georgesa Aperghisa. Opevan in občudovan ter vpliven učitelj in velik umetnik Franco Donatoni je bil osrednja osebnost večera z Nieuw Ensemblom. Donatoni je s svojo glasbo izrazil »eno najbolj radikalnih in perečih eksistencialnih izkušenj našega časa« (Enzo Restagno). Ideološka strogost in etični pritisk sta se izražala tudi v njegovem poučevanju. Da se je koncert pričel z delom Spiri, ni naključje: po obdobju izobraževanja, zaznamovanega z Bartokovo glasbo, je Donatoni razvil strnjeno in strogo konfrontacijo med determinizmom serialnosti in cageevsko nedeterminiranostjo. V delu Spiri je Donatoni že združil obe nasprotji v proces, v katerem je uspel oblikovati potencialne smeri spreminjanja materiala in z njimi formalne virtualnosti, med katerimi lahko glasbeni objekt izbira in se v njih več ne le zrcali. Delo Chantal je posvečeno konfrontaciji harfe in zasedbe s šestimi instrumenti, med katerimi je Donatoni zasnoval subtilen dialog. Godala sodelujejo s harfo zlasti pri barvnem koloriranju, spremljata pa jih flavta in klarinet, ki skupaj z ostalimi oblikujeta enotno kompleksno barvo. Naslednja skladba Flans je izzvenela v odlični interpretaciji sopranistke Yeree Suh ob spremljavi orkestra. V zadnjih letih se je Donatoni posvečal v glavnem pisanju za ansambel in solistične instrumente, obenem pa je dosegel večjo izrazno svobodo. To smo lahko slišali tudi v delu Refrain I. Zaključno delo Tema, izdelano na osnovi že obstoječih partitur, po naročilu Ensembla InterContemporain in posvečeno Zoltanu Pesku je zaokrožilo Donatonijev opus tega večera.

Drugi večer je bil posvečen glasbi Vzhoda, izvajal pa jo je ponovno Nieuw Ensemble. Med predstavljenimi skladatelji, Leilei Tian, Unsuk Chin in Misato Mochizuki, je izstopala slednja avtorica in to z odličnim delom Silent Circle, v katerem je domiselno kombinirala izvajanje ansambla s flavto in tradicionalnim japonskim kotom. Skladba je zasnovana v obliki glasbenega labirinta kot simbolom trenutne zmede, ki zapoveduje tišino in obvezuje k temu, da prehodimo različna stanja zavesti, da bi prišli do zaznave v raznih oblikah. Kot je v spremni besedi navedla avtorica: »Domišljija tihega raziskovanja je prvi pogoj vsakega ustvarjalnega dejanja. Definira tempo in čas, v katerem se porajajo miselni vzgibi. Silent Circle je čista oblika iskanja duha v njegovem notranjem labirintu.«

Težko pričakovani koncert novitet italijanskih avtorjev Made in Italy pa žal nekako ni upravičil pozornosti, ki mu je bila namenjena. Skladba Stefana Tagliettija Hanimat izhaja iz spojitve besed Heimat in anima. Avtor ju je združil v želji, da bi asociiral na osebni čustveni prostor, sestavljen iz sanj, želja in srečanj. Delo Ab Cifarella Ciardija označuje latinski izraz, ki pomeni odhod, ločitev, oddaljitev, kar je skladatelj označil kot zapuščanje ravne poti, neke vrste glasbeno odtujitev. Emanuele Casale je v delu Esistere lago, nulla e un tempo skušal preplesti statične zvočne linije z glissandi in počasnim gibanjem v intervalih, da bi dobil kontinuiran tok, ki nenehno nastaja. V delu Inner – Misting Stefana Trevisija je zvok zaznamovan z nestabilnostjo in nenehnimi mikroalteracijami in se razvija do dveh ekstremnih energetskih nivojev: zelo visokega, ki določa gostoto zvoka, in zelo nizkega, ki poraja samo nakazane in nikoli pridružene zvoke. Večer je zaključila skladba Dark Wood Dark Water Maura Montalbettija, posvečena Johnu Coltranu ob 40. obletnici njegove smrti. Vendar delo nima nič skupnega z jazzom, katerega prisotnost je zgolj nakazana.

Najzanimivejši dogodek pa je bil nedvomno glasbeno-gledališki dogodek Zeugen skladatelja Georgesa Aperghisa, ki je znan po svojem posvečanju glasbenemu teatru. Tudi tokrat se ni izneveril svojemu poslanstvu in je napisal delo za dva izvajalca in lutke, narejeno po zamisli Paula Kleeja. Delo je nastalo po proznem delu Roberta Walserja. Georges Aperghis je instrumente − bas klarinet, tenorsaksofon, harmoniko, cimbale in klavir − združil v ritmično kompleksni glasbi, polni popularnih drobcev, glasbenih citatov in gegov. V izvedbi je briljirala pevka Salomme Kamer v dialogu s Christophom Widauerjem. Solistka je igraje menjavala razpoloženja, deklamacijo s petjem in svoji vlogi vdihnila docela prepričljivo teatraličnost in jo oživila s polno, razgibano in dinamično izvedbo; kot protiutež pa je z recitiranjem besedila suvereno nastopil Christophe Widauer. K vizualnim učinkom vivisekcije lutk pa je prispevala mikrokamera, s katero je igralec »seciral« lutke in jih fizično razgaljal, kar je občinstvo lahko spremljalo na ekranu nad odrom. Delo je še en izraz smisla za groteskno, za gledališče in za kompleksnost glasbenega teatra, ki ga je Georges Aperghis izrazil že tolikokrat.

V upanju, da smo predstavili vsaj drobec festivalskega glasbenega dogajanja v Benetkah, se od njega za to leto poslavljamo.

Marina Žlender