INDEXI IN PRIJATELJI: Da sam ja netko

Cankarjev dom, Ljubljana, 9. 10. 2007

Okoli deset let je minilo od takrat, ko so se v Ljubljani zadnjič (in edinkrat v samostojni Sloveniji) pojavili plakati, ki so napovedovali nastop Indexov. V soju žarometov so počasi obledeli in o(b)stali pozabljeni ob »kao« preloženem koncertu, četudi je bilo več kot jasno, da je bil koncert odpovedan zaradi kroničnega pomanjkanja zanimanja. Na prvi pogled dokaj nelogično dejanje je zraslo v povsem logično vprašanje – kdo za vraga so ti Indexi? V intenzivni fazi narekovane tranzicije, ko že nekaj časa nismo več vedeli, kdo so naši in kdo so vaši, je bila namreč podoba Indexov le žalosten spomin oziroma opomin na zlate čase vrhunskega žanra, ki se ga je zaradi razvijanja bratstva in enotnosti oprijel obče sprejemljivi in moralno primeren termin – jugo rock. Seveda govorimo o generacijah poznavalcev glasbe, ki so še imeli priložnost v živo slišati mnoštvo skupin, ki ne samo da so bile bolj dostopne v nekdanji družbenopolitični tvorbi, temveč so bile kakovostno povsem primerljive z vsem, kar je bilo mogoče zaslediti na Radiu Luxemburg ali se je poredko, vendar masovno (po spisku) kupovalo v Trstu, Celovcu, Gradcu in tu pa tam v Londonu. Toda na katerem pogorišču se je mogoče identificirati z dediščino nečesa, kar nikoli ni bilo nacionalno pogojeno, kar je šele kasneje, z nekaterimi, najverjetneje niti ne tako načrtnimi vnosi v fleksibilen medijski vsakdan (zlasti v filmski industriji), postalo dostopno množični kulturi »zanamcev«? Zato je vprašanje, kdo so Indexi, povsem na mestu. V tistem času k njihovi vsaj minimalni prepoznavnosti (vrednotenja se ne bomo niti dotaknili) niso pripomogli niti domači glasbeniki, ki jih danes glasno omenjajo za glasbene idole svoje mladosti. Preprosto povedano – Indexi so bili nenačrtno potisnjeni v medijsko luknjo, in če sem nekoliko ciničen, je bilo pri nas njihovo glasbo v prvi polovici devetdesetih let možno slišati le v ljubljanskem Arhiv baru, kjer je nekdanji lastnik za izbrano družbo z veseljem zavrtel obrabljeni vinil z največjimi uspešnicami. Oblika Da sam ja netko je v tem primeru dobila pravo vsebino; podobno kot na hodnikih Filozofske fakultete, kjer se je takrat pojavil pomenljiv grafit – Negde na kraju, u zatišju.

Ad hoc karavana Indexi in prijatelji vsega tega nikakor ni znala pričarati. Namen sicer ni bil napačen, vendar je bila sama izvedba več kot farsa. Indexi so namreč institucija, s katero je treba ravnati previdno, s prefinjenim občutkom, saj se lahko (pod)izvajalci hitro izgubijo pod težo nedotakljivosti originala, ne glede na to, da zvočno kuliso tkejo (preživeli) originalni člani zasedbe. Vendar tokrat etika in estetika nista ponudili ničesar – z izjemo filmskega kolaža v ozadju – kar bi moralo spominjati ali opominjati na fenomen Indexov. Prej narobe. Celoten koncept hommagea se je sprevrgel v parado nastopaštva podizvajalcev na način, da so svoj ego zavestno postavili pred vrednost izvajane pesmi, da bi čim bolje ugajali poslušalcem v dvorani. Vrhunec takšne neumnosti je bil zaključek koncerta, ki se je sprevrgel v nekakšno »feed the world« vaško veselico, novokomponirano ruralno anarhijo, ki je predstavljala vse, česar Indexi niso nikoli predstavljali. Treba bi se bilo le uzreti na platno v ozadju, kjer so se vrteli fragmenti nastopa Indexov iz Skenderije 1975 in se vsaj približati tej rockovski poetiki. S tem nikakor ne mislim, da bi morali posnemati njihovo početje. Odnos – pogojno kritična distanca – bi bila dovolj. In potem se zgodi še neokusna javna manipulacija aktualnega ljubljanskega župana. Seveda lahko razumem vznesenost, emocije in nostalgijo, vendar da nekdo na najbolj primitiven način privatizira koncert, ki naj bi predstavljal spomin na nekoga, ki ga ni več, ki ga ne bo več – tega nikakor ne razumem! Poteza objemanja s Harijem Varešanovićem med izvedbo Bacila je sve niz rijeku je vrhunec nekulturne bedarije, ki sem ji bil kadar koli priča, pa sem videl in slišal že marsikaj! Če je bilo do tega trenutka še mogoče biti vsaj deloma prizanesljiv do odrskega dogajanja, od tu naprej koncert z Indexi ni imel več nobene zveze. Potrdile so se ugotovitve, da je večina poslušalcev v Cankarjev dom prišla le zato, ker so na odru skladbe (pre)interpretirali popularni pevci sedanjega časa. Temu primeren je bil odziv. Prav žalostno je bilo spremljati mlačen aplavz, ki ga je dvorana namenila Fadilu Redžiću, Ranku Rihtmanu, Peci Peteju, Neno Jurinu, Korneliji Kovaču, Sinanu Alimanoviću, Zoranu Redžiću, torej vsem originalnim članom zasedbe Indexi, in ekstremen porast decibelov v trenutku, ko so na oder stopili pevski nadomestki. Seveda so bile nekatere izvedbe – zlasti pri pevcih, ki niso poskušali nemogočega, to je kopirati vokalne sposobnosti Davorina Popovića – na več kot korektni ravni; nekje na liniji med Zoranom Predinom, Akijem Rahimovskim in Željkom Bebekom (Negde na kraju, u zatišju), skratka med izvajalci, ki jim je bilo že v startu jasno, da se Indexom ne morejo približati, da jih lahko – z vsem dolžnim spoštovanjem – le prilagodijo svojemu glasbenemu razmišljanju.

Koncert je vseeno ponudil nekaj, česar nikakor ne smemo spregledati. Mislim, da je sedaj res vsem jasno, da nihče ne bo več pel, kot je pel Davorin Popović. Zares nihče.

Gregor Bauman