UNSANE

KSET, Zagreb, 9. 10. 2007

V večeru, ko se je v zagrebškem Domu sportova mudila skupina Muse, se je v dvorani KSET zbrala povsem drugačna klientela, približno sto glasbenih navdušencev nad težkimi, hrupnimi zvoki. Sosedje so prvič sploh gostili enega pomembnejših členov newyorške šole s preloma osemdestih v devetdeseta leta − Unsane. Trio je na svoji dolgotrajni poti sicer občasno tudi zastal, se zamislil nad svojim početjem in se nato vendarle vrnil na sceno. Zadnja štiri leta so aktivni tako na studijskem (plošči Lambhouse in Visqueen) kot na koncertnem polju. Tokrat se je trdnemu jedru skupine, ki ga že dolga leta tvorita kitarist Chris Spencer in bobnar Vinnie Signorelli, na basu pridružil basist Natz, ki je za istim instrumentom operiral v še eni izmed pomemnejših urbano-hrupno-industrijsko nastrojenih newyorških skupin devetdesetih let, Cop Shoot Cop. Zvočna podoba skupine se z njegovo uvrstitvijo v kader tako ni praktično v ničemer spremenila, za največji eksces in presenečenje pa so Unsane poskrbeli kar v uvodu koncerta − na glasbeno podlago Velvet Underground, konkretno na komad Venus in Furs, je Spencer potegnil s kitaro, Signorelli pa je originalne ritme krepil še na bobnih. Zasanjanemu začetku je seveda sledil silovit, glasen in zvočno skrajno agresiven repertoar, ki pa se je od devetdesetih, ko sem skupino večkrat spremljala na koncertih pri severnih sosedih, okrepil z določeno dozo neke posebne unsanovske melodičnosti, razgibanosti in tudi nekoliko jasnejšimi poudarki na vplive zgodovinskih podstatov rock glasbe, iz katerih so sicer vedno črpali, a so svojo okuženost z njimi s skrajno brutalnostjo bolj kot ne prikrivali. Najbolj topel sprejem in buren odziv vseskozi razgretih fanov so kljub vsemu doživeli ob igranju svojih pesmi iz prejšnjega tisočletja. Nabit in katarzičen koncert je premogel vsega en bis, česar pa skupini nihče v publiki ni zameril − med nastopom so od sebe dali prav vse, kar premorejo in se z odra odpravili vidno izžeti.

Viva