BRYAN FERRY

Hala Tivoli, Ljubljana, 10. 10. 2007

Koncert Bryana Ferryja se je začel z zamudo, vendar ne na dan koncerta! Kakor se te besede na prvo branje zdijo nesmiselne, jih je potrebno opravičiti z dejstvom, da bi bilo Bryana potrebno slišati nekje okoli sredine sedemdesetih let, torej v času sočasnega sožitja njegove solistične kariere in visoko nastavljene kreativne kontinuitete skupine Roxy Music, ali nekje v drugi polovici osemdesetih let, ko je s svojevrstno sound and vision estetiko predstavljal všečen – četudi mestoma pocukran – mainstream. Takšnim motivom se v tistem času pač ni bilo mogoče upreti, četudi sem prepričan, da bi danes marsikdo zanikal oziroma se opravičeval, da je takrat zgolj iz firbca (ali pomotoma) zavil na koncert novoromantične zasedbe Spandau Ballet. Zeitgeist »Devetih tednov in pol« je pač zahteval svoje žrtveno jagnje; taisti zeitgeist, ki ga je v našem prostoru (vsaj) na simbolen način zaključil Joe Cocker (poleti 1992). Bryan Ferry se je mimo tega sprehodil povsem neprizadeto. Tudi zato je njegova pojavnost prišla prepozno, v najbolj ohlapnem pomenu besede preveč brezbrižno, saj sam nastop ni mogel ponuditi tistih vsebin, ki s(m)o jih ljubitelji tega glasbenika na nek način pričakovali. Temu v prid – z negativno konotacijo seveda – je potrebno pripisati še spoznanje, da je bil ljubljanski koncert (po govoricah sodeč!) zaradi delitve stroškov le del balkanskega paketa. Širšo medregionalno mobilizacijo so nadomestili (pretežno) lokalno obarvani ljubitelji popularne glasbe, kar pa se je v tem primeru izkazalo za izredno slabo miselno logistiko. Koncertna kultura v našem prostoru je pač v nazadovanju, razloge za takšno abotno stanje pa bi lahko naprtili vsem, ki so na kakršen koli način povezani z glasbo. Časi se pač spreminjajo, mnogi pa jim ne znajo slediti.

V primeru Bryana Ferryja je – kot že tolikokrat poprej – v ospredje znova stopil v nebo vpijoč problem arhitekturnega vakuuma primerne koncertne dvorane v naši prestolnici. Lahko si le mislimo, kakšni občutki prevevajo glasbenika, ki stopi na oder in se ozre v napol prazno malo dvorano Hale Tivoli. Prepričan sem, da senčenje z odrskimi lučmi ne more skriti vsega praznega prostora. Ne nazadnje je Bryan na cesti že petintrideset let; v tem času je po decibelni gostoti reakcije zagotovo spoznal, kako številčna podpora ga čaka pod odrom. Zatorej bi taisti koncert povsem drugače izzvenel v dvorani za približno 1500 poslušalcev. Kritična masa bi bila na ta način veliko bolj dovzetna in koncentrirana za dogajanje na odru in obratno. Če odštejemo opisane anomalije, se vseeno lahko strinjamo, da je Bryan Ferry s svojo skupino korektno zadovoljil naša pričakovanja, jih na (redke) trenutke celo presegel, večji del pa krmaril v vodah rutine in nizanja svojih najbolj prepoznavnih pesmi. Uvod z The »In« Crowd in Kiss and Tell je zaradi zadušenega ozvočenja izpadel zelo neprepričljivo. Vsekakor se skupina še ni ogrela na delovno temperaturo. Tako je mogoče razumeti tudi hitro nizanje pesmi v nadaljevanju, brezosebni blitzkrieg, v program katerega je Bryan že vkomponiral dve Dylanovi priredbi – The Times They Are A-Changin' in Knockin' On Heaven's Door. Da se je Bryan v obeh primerih poslužil branja s plonk listka, lahko še opravičimo, da pa si je enako početje privoščil tudi pri avtorskih skladbah, pa že meji na absurd. Vendar ga je v tem primeru rešilo ušesom že bolj prijetno nastavljeno ozvočenje in zlasti nekoliko prirejeni (bolj trši) aranžmaji prepoznavnih skladb Slave to Love, Don't Stop the Dance in Jealous Guy. Tako instrumentalni intermezzo kot tudi izvedba pesmi Jelaous Guy sta napovedovala bolj samozavestno nadaljevanje, kar se je na koncu v pogojnem smislu tudi opredmetilo. Veliko bolj dodelan zvok v mikroprostoru (oder) se je na makroravni suvereno zlil s prostorom, bil na trenutke korektno dramaturško pronicljiv, vendar občasno še vedno preveč osladen. Iz tega konteksta je treba izvzeti politiko spremljajočih vokalov, ki jim Bryan nudi vso podporo in jih več kot očitno tretira kot instrumente, ki skladbe enakovredno gradijo. V tem aranžmajskem venčku smo slišali pesmi Simple Twist of Fate, Tokyo Joe, All Along the Watchtower, Love Is the Drug in Let's Stick Together. Veliko več dinamike je prebudilo tudi občinstvo, zato drugi del koncerta nikakor ne moremo označiti za dolgočasnega niti predvidljivega. Tudi Bryan se je nekoliko otresel sofisticirane zadržanosti in nas spomnil na svoja najboljša leta, ne glede na to, ali se štejemo za fane Roxy Music ali imamo raje njega osebno. Kompromis bi lahko našli tudi v dveh manjkajočih skladbah, ki jih podpisani pojmuje za subjektivni kreativni vrhunec umetnika – Mother of Pearl (Roxy Music) in Girl of My Best Friend. Prijeten celovečerni nastop, na katerega me bo sčasoma spominjala najverjetneje le še vstopnica.

Gregor Bauman