BRIDKO BEBIČ IN TAVESELI PRADOLENJSKI ŠVICARJI

Radikal Šik, Cankarjev dom, Ljubljana, 12. 10. 2007

Pod zgornjim imenom se bežno skriva novi projekt pravzaprav že staroste slovenske etno-jazzovske in ljudske glasbene scene Bratka Bibiča. Neke vrste razširjena zasedba Bibičeve skupine The Madleys, v kateri je še pet švicarskih glasbenikov. Z njimi je Bratko sodeloval na lanskoletni delavnici švicarske ljudske glasbe v švicarskem Altdorfu. Po seznanitvi z Bratkovo glasbo in njegovimi zamislimi so prvič skupaj nastopili v sredini avgusta prav tako v Švici, na slovenski premierni koncert v Cankarjev dom pa so prišli brez v Švici živeče Kanadčanke Shirley Hofman, ki jo je nadomeščal pozavnist Uroš Polanc. Enajstčlanska zasedba z vsaj dvema, sicer izstopajočima solistoma na pihalih, Boštjanom Gombačem in Vaskom Atanasovskim, se je disciplinirano podredila skupinskim reinterpretacijam Bibičevih skladb iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja, tudi nekaterim novim. Zaradi pomoči notnih zapisov in le majhnih prostorov za improvizacijo to ni bila izrazito drugačna predstavitev Bibičevega ustvarjanja v minulih letih, a osvežujoča in iskriva. Z Bratkovimi humornimi napovedmi sledečih oziroma pravkar odigranih skladb je zasedba v kar napolnjeni dvorani kmalu ustvarila občutek domačnosti in sproščenosti (brez aktualnih političnih konotacij). Bibič s svojim igranjem harmonike sicer ni izstopal, ampak je po večini spremljal tok melodij in med glasbenimi prehodi usmerjal ostale člane zasedbe. Pomembno vlogo pri slednjem je imel tudi z energijo nabit in dobro razpoložen Marjan Stanič, bobnar in tolkalec in član številnih zasedb. Njegovo domiselno in pretanjeno igranje je gnalo ali umirjalo, vseskozi pa spreminjalo glasbeni tok zasedbe. Izvajanje švicarskih glasbenikov, ki so vsi klasično izšolani) je bilo manj izrazito, a je zelo dobro zapolnjevalo zvok skupine. Harmonikar Roberto Imfeld se je držal melodičnih linij in tako Bibiču včasih puščal nekoliko več svobode. Violinistki Patricia Pacozzi in Sonja Füchslin, ki je nekajkrat sedla tudi za klavir, sta skupaj z Matjažem Seknetom z natančnim godenjem dosegli, da so njihova glasbila ostala razpoznavna in prepletajoča se tudi ob skupinskem igranju še treh pihal in pozavne. Livia Bergamin je suvereno opravila na flavti, Gombač in Atanasovski na klarinetu in saksofonu pa sta dokazala, da sta izvrstna tudi v vnaprej določenih »stranskih« vlogah.

Poimenovanje te romantične, pustolovske, ironične in včasih melanholične glasbe je nehvaležno in izmuzljivo in lahko tudi omejujoče za ta nadžanrski kolaž ljudske etno glasbe s pridihi klasike. Bistveno je, da sta glasba in nastop skupine delovali, da so razgibani ritmi in melodije pustili dostojen vtis. Topel in bučen odziv občinstva je bil zato ustrezen in tudi pričakovan.

Luka Vodopivec