FV FESTIVAL

Menza pri koritu, Ljubljana, 12. 10. 2007

Tokratni rockovski FV festival, ki dobiva na domačem terenu konkurenco kvečjemu v mariborskem Garage Explosionu, je žanrsko precej razgibano postregel v razmerju 2:2:2 − z enakim številom domačih, hrvaških in ameriških nastopajočih. Medtem ko so barve domače scene, kamor zaradi neposredne bližine prištevam tudi Hrvate, branili trije mlajši bendi, so breme glavnih nastopajočih nosili uveljavljeni glasbeniki iz ZDA, Fuzztones in PW Long, med le-te pa so se vrinili še Indust bag, ki so na slovenski sceni neprekinjeno prisotni že skoraj tri desetletja. Splošni vtis je, da so se legende bodisi razvadile, utrudile ali izpele ter da tudi koncertni svet stoji na mladih.

Potem ko sem otvoritveni nastop domače skupine Common Sense Society zaradi pokrivajočih se obveznosti žal zamudila (poročilo kolegov pravi, da je bil napredek med prvim in tem drugim koncertom očiten), je že sledil festivalski vrhunec, ki so ga tvorili nastopi naslednjih treh po vrsti. Najprej so bili na odru The Welcomin' Comittee in Flames, divji trio kitare, bobnov in grla mlade Japonke, ki živi in dela na Hrvaškem. Scensko zanimiv, glasbeno razigran, predvsem pa energičen, sila umazan garažni rock je razvnel publiko z razlogom. Žanrsko najbolj eklektični My Buddy Moose z Reke ne morejo in verjetno tudi ne želijo skriti svoje okuženosti z ameriškim bluesom, folkom, countryjem in tudi garažo. Nastopili so zavzeto, predano in razvneto, ob vsem tem pa vendarle pustili nekoliko premalo lastnega pečata. PW Long je njihovo čisto nasprotje, nezamenljiv s komer koli. Kitarist in vokalist, ki je pred več kot desetimi leti v Sloveniji že nastopil kot del skupine Mule in vse od njenega razpada igra avtorsko glasbo v hitro menjajočih se zasedbah s praviloma tremi člani, je v Ljubljani izvedel enega zelo redkih solističnih nastopov v karieri. Dokazal je, da vsaka dobra pesem zveni odlično tudi samo na kitari. Ravno ko se je dodobra razvnel, ga je začela motiti glasna publika in tako je svoj nastop končal že po pol ure. Nadaljevanje festivala je bilo duhamorno. Indust bag so se sicer močno trudili razvneti publiko, a zahvaljujoč linearnemu opusu njihov trud nikakor ni hotel biti poplačan. Največji fiasko kljub vsemu pripada legendarnim garažarjem iz Amerike, ki so medtem že večinoma zapustili svojo državo in se nastanili v Berlinu. Izkazali so se kot majhni ljudje, ki so v svojih očeh veliki glasbeniki. Frontman Rudi Potrudi je med korektno odigranimi komadi, ki jim je precej primanjkovalo pregovorne psihedeličnosti, na veliko predaval, vrhunec pa dosegel, ko je naveličano publiko s svojim komentarjem postavil v kameno dobo rokenrola.

Letošnji FV festival je bil verjetno najbolje organiziran doslej, za povrh pa je privabil rockerje iz cele države, ki so na prizorišče prišli presenetljivo zgodaj in hitro napolnili dvorano ter bolj kot ne zavzeto spremljali vse nastopajoče. Če si še pred pol desetletja žanrsko tako pisano sestavljenega garažnega FV festivala ne bi mogli niti predstavljati, se danes zdi, da se sredinski glasbeni prostor pod pritiskom šabloniziranih in predvidljivih form oža, kar pregovorno kritično margino samo bogati. Njena ušesa so vedno bolj odprta za raznoliko avtorsko glasbo in tako lahko nudi zavetje vedno večjemu številu izvajalcev, ki jih »normalni« tokovi in kanali zaobidejo.

Viva