FESTIVAL SLOWIND 2007

Slovenska filharmonija, Ljubljana, od 8. do 16. oktobra 2007

Težko je najti primeren izraz, ki bi opisal bistvo in delovanje ansambla Slowind, ki na slovenskem teritoriju še toliko bolj izstopa ne le kot najodmevnejši izvajalec sodobne glasbe, marveč tudi kot izvrstna zasedba odličnih glasbenikov, ki znajo sodobni glasbi resnično zlesti pod kožo, jo dihati in jo poustvarjati na način, da dobi barvo, telo in izraz, ki ji pripadajo. V kontekstu slovenskega glasbenega področja bi bil še najbolj primeren izraz fenomen in to v najbolj pozitivnem smislu. Letošnji festival Slowind je kot osrednjo osebnost festivala izpostavil glasbenega velikana Vinka Globokarja, osebnost, o kateri je bilo napisano že veliko in še več, vendar je zaradi pritlikavosti slovenskega glasbenega prostora pogosto ostajal za zaveso, kar je po svoje razumljivo, saj razsežnosti njegovega genija nedvomno krepko presegajo slovenski domet. Na srečo pa se v vsakem prostoru najdejo posamezniki in skupine, ki znajo premostiti in povezati oba svetova, za kar smo jim globoko hvaležni. Tako je vsak koncert sodobne glasbe v izvedbi ansambla Slowind pravi praznik za ljubitelje sodobne glasbe, če pa gre za prisotnost glasbe in misli Vinka Globokarja, dobi dogodek toliko globlji pomen. Festival Slowind se je letos še enkrat spremenil v pravo romarsko pot občudovalcev poustvarjalne moči vseh nastopajočih.

V letošnjem programu so se neizčrpnemu snovalcu glasbene invencije, polne duhovitih dovtipov in asociacij, prebliskov in presenečenj, ki občasno postanejo pravi ognjemet idej, z novitetami pridružili še drugi ustvarjalci: Alessandro Solbiati in Bruno Giner, Nina Šenk, Larisa Vrhunc in Matej Bonin, poleg njih pa smo slišali še izvedbe skladb Arnolda Schönberga, Jean-Pierra Droueta, Giacinta Scelsija, Camilla Roya, Franca Donatonija, Sandra Gorlija, Gérarda Griseya, Dominiqua Clémenta, Samirja Odeha-Tamimija, Helmuta Oehringa, Pascala Dusapina in Matthiasa Pintscherja. Divertimento Ensemble nam je v torkovem koncertu predstavil dela Donatonija, Gorlija, Globokarja in Griseya. Prvi dve deli, čeprav zanimivi, sta bili izvedeni dokaj neizrazito in sta izzveneli nekako »izza zastora«, zato smo v vsebini morda pogrešili razgibanost in barvitost. Drugačna pa je bila praizvedba Globokarjeve skladbe Substitution anonyme, v kateri se avtor posveti glasbeni predstavi skupine šestih glasbenikov, katerih značaje počasi »premeša« in s tem variira barvne odtenke zvoka. Skladbi ne manjka humorja, saj se v zadnjem delu oglasijo celo »lovske vabe za race«. Sledilo je še čudovito delo G. Griseya Vortex temporum, ki mu je ansambel znal oblikovati lasten izraz.

Petkov večer je minil kot zbirka zanimivih glasbenih osebnosti. V samem začetku večera je Slowind predstavil zanimivo delo Kontrasti slovenske skladateljice mlajše generacije Nine Šenk, nastalo po naročilu ansambla za Festival Slowind 2007. Kot je delo opisala avtorica sama, temelji predvsem na kontrastih med solističnimi in homofonskimi izseki, ritmičnimi linijami in svobodnimi improvizacijskimi deli. V skladbi se je skladateljica poigravala z različnimi možnostmi proizvajanja tonov, različnimi ritmičnimi impulzi iste tonske višine in povezovanjem igranja na instrument z žvižganjem. Dominique Clément nam je v lastni izvedbi predstavil simpatično in domiselno skladbo Chaud-Froid za klarinetista, spričo katere smo nekako obžalovali, da je (pa tudi sebe) avtor sam ni predstavil na razgovoru pred koncertom. Delo Pendulum Vinka Globokarja v izvedbi Christopha Roya pa je bilo nedvomno vrhunec večera, tako vsebinsko kot izvedbeno. Četudi smo delo v Sloveniji že imeli možnost doživeti, je vsakič znova pretresljivo dramatično doživetje. Skladatelj je iz violončela izvabil celoten zvočni repertoar, najrazličnejša razpoloženja, ki jih je oblikoval v pravi dramatični splet, oziroma je moški in ženski pol prepletel v kompleksen diskurz. Glede na zahtevnost izvedbe, ne le po glasbeni, temveč tudi po vsebinski in tehnični plati, moramo violončelistu Christophu Royu priznati briljanco in vso izvajalsko moč, saj je v njegovih rokah violončelo postalo tako rekoč živo telo, ki mu je znal vdihniti tako žensko kot moško dušo. Glasba dela Vivente Alessandra Solbiatija v izvedbi Divertimento Ensembla pa je pokazala, da gre za kompleksno delo, ki je popolnoma drugega značaja. Za zaključek smo bili presenečeni z nenavadno iskrenim in pretresljivim delom Ahinnu II, ki je kot krik na pomoč zaokrožilo pester razpon glasbenih razpoloženj večera.

Poleg petkovega koncerta je višek festivala predstavljal sobotni večer, ko so se predstavili avtorji: Vinko Globokar, nova figura na velikih odrih Matej Bonin, Larisa Vrhunc in Helmut Oehring. Mojster Globokar nam je s skladbo Terres brûlées pripravil pravi glasbeni urnebes nanizanih presenečenj, ki so publiko dobesedno dvigovala s stola in jo držala v nenehni pripravljenosti. Solidno delo Daleč od blizu Mateja Bonina izraža mladega avtorja, ki si pot na glasbene odre utira z gotovimi koraki. Praizvedba skladbe Na robu tišine nam je predstavila zrelo in pretehtano delo Larise Vrhunc, v katerem je skladateljica občutno razvila dogajanje, ki ostaja zvočno, obenem pa upravičuje svoj naslov. Zadnja skladba večera Blinde Zeit pa nam je ponovno dala polet v neizčrpen svet glasbenih domislic Vinka Globokarja.

Marina Žlender