PIERROT LUNAIRE ENSEMBLE WIEN

Slovenska filharmonija, Ljubljana, 26. 10. 2007

Po festivalu Slowind smo se ljubitelji sodobne glasbe ponovno zbrali v prostorih Slovenske filharmonije, da bi prisluhnili ansamblu Pierrot Lunaire z Dunaja in njihovi izvedbi del Albana Berga, Erkkija Svena Tüüra, Salvatora Sciarrina, Xiaoyong Chena, Uroša Rojka in Wolfganga Mittererja. Pierrot Lunaire Ensemble Wien andreg; je mednarodno uveljavljena glasbena skupina z Dunaja. Že samo ime ansambla nam govori o tem, da se posveča ustvarjalnosti glasbene avantgarde 20. stoletja in tudi sodobni skladateljski umetnosti. Če citiramo zapis v koncertnem listu, so si člani ansambla Pierrot Lunaire za osnovni cilj zadali »nasprotovanje razkoraku med resničnostjo glasbenega vsakdana na eni in sanjami glasbenikov na drugi strani«. V skupnem bi lahko med izvajalci v uspešnosti izpostavili flavtistko Silvio Gelos in pianista Gustava Balanesca, ki sta ne brez razloga tudi ustanovitelja ansambla. Poleg izvajanja sodobnih glasbenih del je zelo pomembno tudi pedagoško delovanje ansambla, ki poleg prirejanja glasbenih delavnic ter zdaj že uveljavljenega projekta – predstavitve Schoenbergovega Pierrot Lunaire za učence višjih razredov šole – zajema tudi instrumentalne mojstrske tečaje za vse mlade glasbenike, ki bi se radi seznanili tako z značilnimi tehnikami igranja kot sodobnimi partiturami. Skupina dobiva za svoje delovanje podporo mesta Dunaja, avstrijskega Ministrstva za zunanje zadeve, oddelka za umetnost v pisarni zveznega kanclerja, Združenja avstrijskih tekstopiscev, glasbenih založnikov in skladateljev AKM, Alban Berg Society, vse do neposredne podpore znanih založniških hiš, začenši z legendarno domačo Universal Edition pa do milanskega Ricordija.

Koncert se je pričel s klasičnim primerom glasbe avantgarde 20. stoletja, delom Albana Berga Adagio, oziroma drugim stavkom iz Komornega koncerta za violino, klarinet in klavir. Delo je izzvenelo dokaj neizrazito, več izčiščenosti bi pričakovali zlasti pri vlogi violinista. Nekaj več angažiranosti smo bili deležni pri sicer zelo zanimivi skladbi Erkkija Svena Tüüra Arhitectonics VII za flavto, klarinet in klavir. Ta malo znan, vendar odličen estonski skladatelj je vedno znova presenečenje in navdušuje z obilico pionirske inovativnosti in samosvojo držo, ki sicer spremlja sodobno ustvarjalno glasbeno dogajanje, obenem pa ostaja na njegovem obrobju s primesmi izvirnih avtorskih potez in estonske folklorne. Salvatoreja Sciarrina verjetno ni treba posebej predstavljati, saj spada v vrh sodobne ustvarjalnosti. Njegov prefinjen čut za tankočutno obravnavo tona in rafiniranega eksperimentiranja z instrumentom, iz katerega izvablja najrazličnejše zvoke, pri tem pa se vseskozi poigrava na meji tišine, smo imeli v Ljubljani že priliko slišati, med drugim v eminentni izvedbi briljantnega flavtista Maria Carolija. Delo Omagio a Burri za klarinet, flavto in violino je vsekakor navdušilo občinstvo. Skladatelj Xiaoyong Chen oziroma delo Evapora za flavto, klarinet, klavir, violino in violončelo je zvočno izstopalo, saj je avtor svoje znanje sodobne kompozicije združil s tradicijo kitajske glasbe, nastalo delo pa je nekakšen hibrid ali, bolje rečeno, na sodoben način poustvarjena tradicionalnost, s katero je skladba prežeta. Kot že tolikokrat je za svežino koncertnega repertoarja poskrbel skladatelj Uroš Rojko, tokrat s skladbo Meteor za klavirski trio, ki je po avtorjevih besedah nastala z meteoritsko hitrostjo. Razgibano in živahno delo z nekaj vrhunci je v izvedbi ansambla izzvenelo nekoliko medlo, kar bi kazalo pripisati premajhni pozornosti pri upoštevanju skladateljevih navodil. Prepričani smo, da bi delo z nekaj več vložka s strani vsebinske umetniške angažiranosti ansambla izzvenelo bolj suvereno. Za konec pa smo lahko prisluhnili delu Idee Fixe Wolfganga Mittererja za flavto, klarinet, violino, violončelo in magnetofonski trak. Domiselno in duhovito delo, polno simpatičnih glasbenih dovtipov, ki so izzveneli kot odmev na glasbo Vinka Globokarja, četudi v mnogo manj huronski obliki, je poslušalce zaposlovalo do zaključka koncerta.

V skupno oceno večera lahko zapišemo, da je ansambel predstavil odličen repertoar glasbenih ustvarjalcev, le da je bila izvedba pri določenih avtorjih premalo dosledna, kar se tiče vsebinske angažiranosti in iskanja lastnega avtentičnega izraza skladbe. Je to slučaj ali Pierrot Lunaire kljub vsemu ni izvajalska zasedba na najvišjem mednarodnem nivoju?

Marina Žlender