Vasko Atanasovski, Žiga Golob, Krunoslav Levačić

Podstrešni ples

Izdajateljem, glasbenim trgovcem in seveda glasbenikom so časi zaradi s svetovnim spletom povezanih, vsem znanih dejstev še posebej nenaklonjeni. A namen ni predstavljati problematike, ampak zgolj poudariti pomen omenjenih projektov. In tak je Attic Dance, prvi album tria Vaska Atanasovskega, Žige Goloba in Krunoslava Levačića in lično oblikovan prvi izdelek, izdan pri novi založbi Jazz and Blues Records v začetku februarja.

Zasedba je dejavna nekaj let, njeni člani pa se poznajo že dlje časa in so sodelovali že v drugih zasedbah; najdlje basist Žiga Golob (ŽG) in zagrebški bobnar Krunoslav Levačić (KL), ki sta oba člana zasedb Tamara Obrovac Transhistria Ensemble in Mildreds. Podrobnejša predstavitev pa niti ni potrebna za Vaska Atanasovskega (VA), ki med drugim nastopa z zasedbama Adrabesa in Mljask. Izkušeni glasbeniki, ki se večinoma gibljejo v etno in jazzovskih vodah, so tokrat proizvedli razgiban nabor melodij in ritmov. Zasanjanih in živahnih, sproščenih in preudarnih, resnobnih in zabavnih. Glasba, posneta v studiu Attic, je edinstvena, neponovljiva, povedo člani, taka je tudi na njihovih nastopih. O tem se boste imeli priložnost prepričati 26. marca v Cankarjevem domu. Glasbeniki so na vprašanja odgovarjali preko elektronske pošte.

Vaš prvi album je pravzaprav dobrih štirideset minut dolga improvizacijska kompozicija, razdeljena na osem delov. Kdo je predlagal tako obliko in zakaj ste se odločili zanjo?

KL: Nihče. Po naključju smo tako tisti dan igrali, kasneje pa smo označili mesta, kjer se zgodijo spremembe.

VA: Tako rekoč »iz firbca« smo se sestali v studiu, posneli teh dobrih štirideset minut glasbe in ji prisluhnili. Brez poprejšnjega namena smo se nato odločili za objavo materiala na zgoščenki.

ŽG: Tako obliko nam je vsilila božja previdnost. Znašli smo se v snemalnem studiu, in ko smo se dotaknili instrumentov, so oni začeli igrati na nas. Primež blažene blaznosti je, kot se rado zgodi, popustil tik pred koncem. V človekovih merah je to dobrih štirideset minut. Ker pa božja previdnost ni z vsemi enako milostna − in mi se tega zavedamo −, smo poslušali navdih, ki je spregovoril skozi brata Vasilija in delo razdelili na osem delov. Da bi ga občestvo lažje in bolje zapopadlo.

Zdi se, da ste imeli pred snemanjem vendarle vsaj približne oporne točke, katere ritme in motive želite na plošči predstaviti in improvizaciji prepustili le način, kako to doseči. Skratka, da le ne gre za povsem freejazzovski pristop. Kako to komentirate; ali ste morda posneli več verzij in nato izbrali najustreznejšo?

ŽG: Zmota, popolna zmota. Še tega nismo vedeli, da se bo epizoda končala s ploščo. Šli smo se samo malo posnet. Kot pravi umetniki premoremo dovolj samovšečnosti, da smo uživali ob poslušanju zaigranega, in na krilih tega zanosa smo poleteli vse do založnika, spletne strani in dotične plošče. Če zvenimo, kot da ni vse improvizacija, je to lahko celo kompliment. Še posebej, ker se nihče od nas nima za »freejazzovca«. Ne gre le za odsotnost vnaprejšnjih dogovorov v smislu, »kaj bomo danes igrali«, marveč tudi za popolno odsotnost vsakršne glasbenostilske opredelitve, tako tudi freejazzovske.

VA: Tako kot pred vsakim koncertom, tudi pred snemanjem nismo imeli pripravljenih kakršnih koli opornih točk ali smernic. Verzija je samo ena in edina. Naš pristop je tak, da se dobimo in igramo iz sebe − v tistem trenutku in tistem prostoru. Na nek način brez ozirov na kakršne koli glasbene forme in hkrati z obzirom na vse.

KL: To je bila čista glasba trenutka.

Na albumu je zaznati, da razmeroma enakovredno prevzemate pobude za razvoj glasbe. Je vzrok za to predvsem pozorno poslušanje drug drugega ali dobro medsebojno poznavanje?

ŽG: Da.

VA: Najbrž eno in drugo, predvsem pa smisel za spontano oblikovanje glasbene misli ter skupno muziciranje.

V avtorsko glasbo ste vpletli tudi nekaj drobcev ljudske in popevkarske glasbe, argentinskega tanga in celo klasične glasbe. Se je to zgodilo spontano in naključno?

ŽG: Ker gre pri dotičnem ansamblu za odsotnost prenekaterih vnaprejšnjosti, lahko govorimo o veliki meri spontanosti. Sem sodi tudi to, da si ne odrekamo pravice zaigrati česa, kar se nas je dotaknilo do trenutka skupnega muziciranja. Včasih tako pride – za trenutek – tudi do citiranja. Na tem mestu pa bi se sklical na ubeseditev tega momenta izpod peresa Maria Batelića, ki je priobčeno na ovitku Podstrešnega plesa.

VA: V glavnem se ti citati zgodijo spontano, včasih celo tako, da se med igranjem sicer zavedam, da povzemam neko vižo, vendar še ne morem ugotoviti, katero. Nato po igranju ugotavljamo, kaj vse se nam je pripetilo.

Kako je prišlo do sodelovanja z novo slovensko založbo Jazz and Blues Records, ki vam je album izdala?

VA: Simpatija iz mladosti.

ŽG: Verjetno se vsi zavedamo trpkega dejstva, da je takšna in podobna glasba v današnjem svetu (za druge težko rečem, jih ne poznam) predvsem stvar zanesenjakov. Kalkulacije, ki je vrhovni kriterij v večini drugih početij, tod ni kaj dosti. Torej smo iskali zanesenjaka, ki bo to izdal. Našli smo ga – kaj hitro – v Mateju Gerželju.

Naslov albuma ima jasno povezavo z imenom studia, v katerem ste ga snemali. A vendar: ste z njim želeli sporočiti še kaj drugega?

KL: Ne.

ŽG: Manjši popravek: naslov albuma ima − tako kot ime studia − jasno povezavo s prostorom, kjer smo odigrali to glasbo, oziroma s prostorom, kjer je dotični studio. Plesni del naslova albuma pa menda ni preveč skrivnosten. Vse skupaj smo, in menda niti ne edini, ob ponovnem poslušanju doživeli kot ples, plesno glasbo.

VA: Ob poslušanju naše zgoščenke se vam bo skrivnost naslova kmalu razkrila.

Glede na to, da vsi nastopate z več drugimi skupinami in tudi ne živite v istem kraju, je verjetno težko uskladiti urnike za skupne vaje in nastope?

VA: V veselje mi je nastopati s triom Atanasovski-Golob-Levačić in za užitek se zmeraj najde čas.

ŽG: Vadimo res ne. Zase lahko zapišem, da mi tako početje ni kaj dosti ljubo niti pri drugih kapelah, kjer se udinjam, tule pa niti ne bi imelo smisla. Naj vadimo spontanost?

KL: Vaj nimamo. Kot na splošno v življenju − časa je premalo, da bi vadili, kako živeti in šele nato živeli. Treba je začeti takoj. Ne ve se namreč, kdaj nastopi trenutek »game over«.

Ali za nastope pripravite kakšnem repertoar skladb ali je tudi na njih pretežno improvizacija?

VA: Vsak nastop je nova zgodba.

ŽG: Ko bomo imeli skladbe, bomo verjetno tudi sestavili vrstni red za koncertno izvedbo. Zaenkrat pa nič ne kaže, da bi se nam mudilo v to smer. To je konsort, ki improvizira. Spontano je nastal in na tak način tudi zveni.

Verjetno boste v prihodnjih mesecih nekoliko več promovirali svojo ploščo. Načrtujete kakšno večjo turnejo, morda tudi izven Slovenije in Hrvaške?

ŽG: Sam se zavzemam za izrazito konceptualno turnejo, in sicer po krajih, ki jih lahko vidimo v skečih in filmih Monty Pythona. Dvomim pa, da mi bo uspelo, golj'fiva kača že ves teden ne dviguje telefona.

VA: Načrtujemo smučanje v Švici in suši na Japonskem, ne vemo pa še, kdaj gremo kam.

Vsi trije redno sodelujete z glasbeniki iz sosednjih držav. Ali menite, da je sicer takih sodelovanj na splošno premalo, in če ja, zakaj? Gospod Levačić, morda lahko vi, ki ste najdlje glasbeno dejavni, poveste, kako je na takšna sodelovanja vplival tudi razpad nekdanje skupne države?

KL: Poznam številna taka sodelovanja in mislim, da jih bo vse več in več. Politika in religije ter ljudje, nagnjeni k predsodkom, so tisto, kar razpada in se razhaja. Umetnost in tisti, ki verjamejo v dobro in mir, vedno ostanejo skupaj.

ŽG: Za druge ne vem, zame pa je teh sodelovanj, kolikor jih pač je, in tako je že prav. Enkrat več, drugič manj. Bolj pomembno je, da delamo stvari, ki imajo neko vsebino, da so iskrene in da se skozi to razvijamo. Zraven pa se imamo še lepo. Pravzaprav kič, ali ne?

VA: Zame osebno mora imeti vsako glasbeno sodelovanje nek smisel, in če tega ni, je vseeno, ali sodelujem z domačimi ali s tujimi glasbeniki. Ker pa je Slovenija majhna, so sodelovanja s tujino najbrž še toliko bolj neizogibna in velikokrat dobrodošla.

Imate že kakšne nove zamisli za prihodnje skupne projekte, morda tudi s še kakim drugim glasbenikom?

KL: Načrti so najpogosteje namenjeni temu, da pride do razočaranj, zato se jih je treba izogibati. Mi trije nismo obremenjeni s harmonijo in oblikami. To mi je všeč in si ne želim popraviti nečesa, kar je dobro.

ŽG: Božja previdnost je izbrala to trojico. Če so njeni nameni v prihodnosti širitvene narave, ne vemo. Nihče nima vpogleda v te sfere.

VA: Trenutna zasedba tria ima magično vez. Vpletanje še koga, bi zame pomenil drug projekt.

Luka Vodopivec

ATANASOVSKI/GOLOB/LEVAČIĆ TRIO

Attic Dance

Jazz and Blues Records, 2007

Ko primemo v roke novo ploščo tria AGL, nam najprej pade v oči zanimiva besedna povezava med naslovom plošče in studiom, v katerem je bila posneta. Studio Attic je studio Blaža Celarca, ki ga tako kot člane tria poznamo iz mnogih zasedb, naslov Attic Dance pa poleg aluzije na studio (ki je sicer res podstrešen) že kar nekako označuje glasbo na plošči. Attic Dance je nekakšna osemdelna glasbena suita − take zadeve je svojčas rad počel Duke Ellington in morda primerjava kljub vsemu ni tako brezpomembna. Zveni saksofona, prečne flavte in bansurija (glasbilo, ki naj bi bilo v indijskem izročilu povezano z ljubezensko zgodbo med Krišno in Radho in ga najdete upodobljenega na starodavnih budističnih slikah), ki jih zakrivi Atanasovski, se vešče prepletajo z zvoki kontrabasa Žige Goloba in bobnanjem Krunoslava Levačića. Glasba in izdelek nasploh je enakovredno delo tria; v posameznih »stavkih« na plošči se giblje vse od navidez lahkotnega jazziranja do zahtevnejših glasbenih posegov, vse v slogu nekakšnega (navideznega?) glasbenega impresionizma, ki omogoča hkrati poslušljivost in zadovoljstvo glasbenega sladokustva. To je glasba, ki se zares dogaja, kot je v spremni besedi zapisal Mario Batelić, »med dvema udarcema z isto palico«, ali če to parafraziramo: »med dvema vdihoma v isto prečno flavto«. Prav ta daje jazziranju tria nekakšen etno prizvok, ki je sicer stalnica v opusu Atanasovskega. Jazz torej, ki se ne upira etnu in folku, ki črpa tako iz malce južnejših (ali vzhodnjaških) korenin kot tudi iz izročil tradicionalnega ameriškega klubskega in sodobnega evropskega jazza. Ne morem kaj, da se ne bi pri omembi etna spet spomnil na Ellingtona in njegova številna dela, ki so nosila pridih vzhodnjaškega glasbenega izročila, pri čemer imajo Duke in trio AGL še eno skupno točko: spoštovanje in sposobnost, da še tako zahtevna kompozicija obdrži nekakšno simplicistično ozračje, kar pritegne tudi tiste, ki sicer jazza ne poslušajo pogosto.

Založba Jazz and Blues Records je s to izdajo odločno stopila na pot glasbenega založništva. Treba ji je čestitati; vrata, ki omogočajo diskografsko življenje tudi manj komercialni glasbi in na splošno vsaki taki, ki ni na prvo žogo, so se spet malce bolj odprla!

Matej Krajnc