Emmylou Harris

Gospelovski opus

Gospelovski opus Emmylou Harris ni zelo obsežen, je pa zato tolikanj pomembnejši, tako znotraj njene posvetne diskografije kot tudi zunaj teh okvirov − v zgodovini gospelovske glasbe.

Emmylou Harris je namreč posnela en sam pravi gospelovski album, Angel Band, leta 1987. Vse ostalo v tem duhu je razkropljeno po raznih ploščah in kompilacijah, precej pesmi z gospelovsko tematiko pa je pela tudi samo v živo, denimo Mary Patty Griffin (z Dixie Chicks) itd. Album Angel Band nosi na sebi pečat najboljšega, kar ima ponuditi beli gospel, še posebej bluegrassovski. Njeno spogledovanje z gospelom se je začelo že v začetku sedemdesetih, ko je prepevala z Gramom Parsonsom, prav verjetno pa je kakšen gospel zapela že konec šestdesetih, ko je kot pevka folka nastopala v klubih. Vendar je njena prva posneta pesem z nabožno vsebino pesem In My Hour Of Darkness, ki jo je napisala s Parsonsom; v duetu sta jo posnela za njegov album Grievous Angel (Reprise, 1974). Refren ima obliko molitve: »Gospod, ko bom na tleh in ko Te bom res potreboval, mi nakloni vid in hitrost …« Po Parsonsovi smrti je leta 1975 začela resno samostojno snemati in nastopati. Že prva albuma, Pieces Of The Sky (1975) in Elite Hotel (1976), sta jo ustoličila kot vodilno glasbenico t. i. country rocka sedemdesetih, zvrsti, ki ji gospelovska glasba nikakor ni bila tuja. Na plošči Pieces Of The Sky najdemo pesem Boulder To Birmingham, ki jo je sopodpisala in govori o težkem soočanju s smrtjo Grama Parsonsa. V pesmi uporabi vrstico iz starega črnskega gospela Rock My Soul, ki so ga, ko mu je v poznih tridesetih letih 20. stoletja izvedba kvarteta Golden Gate spet prinesla priljubljenost, tako med temnopoltimi kot belimi izvajalci, posnele najrazličnejše zasedbe in posamezniki, pesem pa bi lahko šteli kot nekakšno osebno gospelovsko himno, duhovni nekrolog. Podobno velja tudi za pesem Sweet Chariot z albuma Ballad Of Sally Rose (1985), ki sicer naj ne bi bil avtobiografski, vsaj tako trdi, vendar je aluzij na Parsonsa v besedilu vse preveč, da bi ji lahko zares verjeli.

»Pesmi za svoje plošče sem skrbno izbirala!« je povedala v nekem intervjuju sredi osemdesetih. »In premik v bluegrass se ni zgodil po naključju!« Govorila je o plošči Roses In The Snow, ki je izšla leta 1980 in ki je po nizu repertoarskih kombinacij countryja, rocka, bluegrassa in popa (»Začelo je dišati po 'obrazcu',« je povedala.) pomenila premik k najglobljim koreninam t. i. popularne glasbe. Čeprav je pesmi bratov Louvin izvajala že prej in to s komercialnim uspehom, je na albumu Roses In The Snow dodala že prav tematski kontekst – pesmi družine Carter, Jimmija Rodgersa, bratov Stanley in tradicionalne pesmi. Med njimi bi na tem mestu veljalo omeniti vsaj tri: Wayfaring Stranger, Green Pastures in Jordan. Vse tri so tradicionalne, Wayfaring Stranger pa je izmed treh verjetno najbolj znana tudi poslušalcem drugih zvrsti – leta 2000 jo je na albumu Solitary Man posnel tudi Johnny Cash, ki je imel takrat nadvse široko občinstvo –, od poslušalcev country in bluegrassovske glasbe, prek poslušalcev folka, rockerjev vse do metalcev in težkometalcev.

Po izidu Roses In The Snow se je Emmylou Harris do leta 1987 še nekajkrat vrnila k »obrazcu«, leta 1987 pa je bluegrassovsko ubranost plošče Roses In The Snow pripeljala v gospelovski vrhunec z že omenjenim albumom Angel Band. Vmes je bil še božični album, vendar so ti ponavadi razred zase.

Plošča Angel Band se je začela s staro himno Where Could I Go, But To The Lord, ki je bila dobro znana poslušalcem različnih zvrsti, saj so jo snemali tako pevci country glasbe kot tudi popevkarji, najvidneje Elvis Presley na albumu How Great Thou Art (1967). Emmylou Harris je za snemanje zbrala izvrstno zasedbo najboljših glasbenikov, med katerimi so bili Emory Gordy, Mike Aldridge, Jerry Douglas in Vince Gill. Plošči so dali avtentičen bluegrassovski zven, izvedbe pa so pridobile na avtentičnosti tudi zaradi njenega že nekoliko hrapavega glasu (»kar so storila leta, preživeta na odru«); tudi to je pripomoglo k nesterilnosti plošče. Poleg že omenjene so se na albumu znašle take stalnice, kot je naslovna pesem, Precious Memories, s katero se je poizkusil skorajda vsak, ki je hotel kaj veljati v gospelu, countryju in bluegrassu, Drifting Too Far in When They Ring Those Golden Bells. Poleg tradicionalnih je bilo tudi nekaj avtorskih pesmi, med drugimi izpod peresa bratov Stanley (Who Will Sing For Me) in Paula Kennerlyja (When He Calls), takratnega gospoda Harris. Emmylou Harris je obdržala nadzor nad vsemi aspekti končnega izdelka; ploščo je producirala kar sama s pomočjo Emoryja Gordyja. Čeprav so bili odzivi kritikov dobri, plošča komercialno ni bila zelo uspešna, med drugim tudi zato, ker je istega leta izšel album Trio, na katerem je Emmylou Harris pela z Lindo Ronstadt in Dolly Parton in je doživel izjemen komercialni uspeh. Na njem se je med drugimi znašla izvedba gospelovske pesmi Farther Along, ki je bila dolga desetletja priljubljena v krogih belega gospela in so jo snemali tako gospelovski kvarteti kot posamezniki (med njimi Cash in Presley). V prvi polovici devetdesetih let je Emmylou Harris posnela nekaj sicer komercialno spregledanega gradiva (govorimo predvsem o plošči The Cowgirl's Prayer (1993), na kateri je nekaj odličnih izvedb, ki so gospelovske ali gospelovsko obarvane, denimo Jerusalem Tomorrow Davida Olneyja), vendar je njena najvidnejša gospelovska izvedba iz tega obdobja bržkone izvedba Dylanove pesmi Every Grain Of Sand, ki je z blakovskim podobjem in izjemno trascendenčno močjo ena njegovih najboljših pesmi, Emmylou Harris pa ji je dala pečat s pretresljivo interpretacijo in producentsko pomočjo Daniela Lanoisa. Gre za album Wrecking Ball (1995), ki ga mnogi oklicujejo za njenega najboljšega, kar prav gotovo ni daleč od resnice. Dylanova pesem odlično sodi v kontekst lanoisovske večplastne zvočne podobe plošče in tudi v njen siceršnji izpovedni kontekst.

Na tem mestu lahko pregled najvidnejših gospelovskih dosežkov Emmylou Harris zaključimo, čeprav najdemo nekaj izvrstnih kontekstualnih in gospelovsko obarvanih pesmi tudi še pozneje, na ploščah Red Dirt Girl (2000) in Stumble Into Grace (2003). Pomen, o katerem smo govorili na začetku sestavka, se skriva seveda v pretanjeni izbiri gradiva in odlični interpretaciji, s katero se Emmylou Harris že več kot tri desetletja ločuje od mainstreamovskih produkcij, kamor tudi sicer nikoli ni sodila.

Matej Krajnc

Priporočena solistična diskografija (izbrano):

Pieces Of The Sky, 1975

Elite Hotel, 1976

Luxury Liner, 1977

Cimarron, 1981

Evangeline, 1981

Last Date, 1982

White Shoes, 1983

The Ballad Of Sally Rose, 1985

Thirteen, 1986

Angel Band, 1987

The Cowgirl's Prayer, 1993

Wrecking Ball, 1995

Red Dirt Girl, 2000

Viri:

Emmylou Harris: Portraits, Warner, 1996

uradna spletna stran Emmylou Harris www.emmylou.net

knjižice k zgoraj omenjenim ploščam