Filmska glasba

Film kot opera, simfonija in koncert

V svetu filmskih podob je glasba tako rekoč soorganizatorka magičnosti sedme umetnosti. Glasba, ki je narejena za določen film, je seveda delo določenega avtorja-skladatelja, ki je napisal glasbo na določeno (filmsko) temo.

A vendar zasledimo v prenekaterih filmih tudi citate glasbenih del skladateljev, ki so živeli in ustvarjali mnogo pred nastankom same filmske umetnosti. Kljub vsemu pa je njihova glasba postala pomembna partnerica in oblikovalka v svetu sedme umetnosti. Tokrat bomo pogledali v glasbeno zgodovino treh velikih mojstrov in se prepričali, da so lahko operna, simfonična in koncertna dela prav tako odlična glasba za oblikovanje filmske poetike.

Richard Wagner

Začnimo na začetku. Začnimo kar pri velikanu nemške romantične opere, Richardu Wagnerju (1813–1883). Lahko bi celo rekli, da se je filmska umetnost rodila šele tedaj, ko je Wagner umrl – a se je z glasbo v film globoko zapisal. Filmski skladatelji zgodnjega filma in določenih kompozicijskih šol še danes uporabljajo njegovo tehniko vodilnega motiva (Leitmotiv), pri kateri je pomembno, da ima vsaka stvar, pa naj bo oseba ali predmet, svoj glasbeni motiv. Ta način komponiranja je pred kratkim uporabil Howard Shore v svoji gigantski partituri za filmsko trilogijo Lord of the Rings (Gospodar prstanov, 2001–2003; režija Peter Jackson). Če verjamemo velikim bazam podatkov, ki zajemajo uporabo klasične glasbe v filmu, potem je podatek za Richarda Wagnerja osupljiv: njegova glasba se je pojavila do sedaj v več kot 400 različnih filmih in to že od leta 1904 dalje. Torej od samega rojstva filma naprej.

Prvi film, v katerem je omenjena Wagnerjeva glasba, je dolg le 25 minut in je bil narejen za kinetophon (kombinacija zgodnjega filmskega projektorja/kamere in fonografa), ki ga je že leta 1894 izdelal Thomas Alva Edison in z njim še istega leta pokazal prvi z zvokom (delno) sinhroniziran film Dickson Experimental Sound Film. Traja le eno samo minuto, a se je z vsako sekundo zapisala v zgodovino filma. Režiser Edwin Porter se je leta 1904 odločil, da bo občinstvu pokazal magijo Wagnerjeve glasbene drame Parsifal, in tako postavil prvi temelj za neposredno sodelovanje med opero in filmom. Od tedaj naprej je Wagnerjeva glasba skoraj obvezna prijateljica sedme umetnosti. Eden legendarnejših filmov je The Birth of a Nation (Rojstvo naroda, 1916; režija David Wark Griffith), kjer slišimo Ježo Valkir iz opere Die Walküre (Valkira). Griffithu so očitali odkrito podpiranje gibanja Ku-klux-klan in je bil zato kar nekaj časa precej spregledan. Mogočnost Wagnerjeve glasbe so filmski opremljevalci in režiserji uporabljali skoraj vedno tedaj, ko so želeli poudarjati mitološke, romantične, skratka izredno čustveno izrazite filmske vsebine.

Genialni Charles Chaplin je nadvse ljubil Wagnerjevo glasbo, saj jo lahko pogosto slišimo v njegovih največjih filmih. Med njimi sta pomembna Gold Rush (Zlata mrzlica, 1925), kjer zazveni odlomek iz opere Tannhäuser ter uvertura iz opere Lohengrin, ki se pojavi v filmu The Great Dictator (Veliki diktator, 1940). Film Un chien andalou (Andaluzijski pes, 1929; režija Luis Bunuel) je 16-minutni film, ki je praktično v celoti zgrajen na Wagnerjevi glasbi iz opere Tristan in Izolda. V mnogih filmih se pojavlja znameniti Poročni marš iz opere Lohengrin, ki se ga ob poročnih slovesnostih uporablja še danes. V znamenitem vojnem filmu Hangmen also Die (Tudi rablji umirajo, 1943; režija Fritz Lang po romanu Bertolta Brechta) so odlomki iz Wagnerjeve opere Tannhäuser tako odlično uporabljeni, da se popolnoma prepletejo z originalno glasbo, ki jo je napisal Hanns Eisler in bil leta 1943 nominiran za oskarja za filmsko glasbo. Tudi legendarni italijanski režiser Federico Fellini se je oprl na Wagnerja: v filmu 8½ (Otto e mezzo / Osem in pol, 1963) zazveni znamenita opera Die Walküre. V filmu The Night of the Generals (Noč generalov, 1967; režija Anatole Litvak) je Wagnerjeva opera Tannhäuser tako rekoč vodilna nit celotne zgodbe, vzporedno vlogo pa ima še odlična filmska partitura, ki jo je naredil Maurice Jarre. Zagotovo pa ne smemo prezreti filma Apocalypse Now (Apokalipsa danes, 1979; režija Francis Ford Coppola), v katerem se prepletajo partiture kar treh ustvarjalcev: Richarda Wagnerja, režiserjevega očeta Carmina Coppole in legendarne rock skupine The Doors. Morda najbolj poetično uporabo Wagnerjeve glasbe lahko opazujemo v filmu Stalker (1979, režija Andrej Tarkovski), kjer glasba predstavlja sožitje med originalno partituro (Eduard Artemyev) ter citati Mauricea Ravela (Bolero) in Ludwiga van Beethovna (9. simfonija). Pravi pregled Wagnerjevih glasbenih dram pa lahko zasledimo v filmu Excalibur (1981, režija John Boorman), saj se sprehodimo od Parsifala in Tristana in Izolde vse do Götterdämmerung (Somrak bogov), filmsko glasbeno podobo zaokroži še znamenita Carmina Burana (Carl Orff) in mogočna originalna partitura, ki jo je podpisal Trevor Jones.

Vse Wagnerjeve operne drame so že doživele svoje filmske uprizoritve, zagotovo pa velja omeniti eno največjih: nemški režiser Hans-Jürgen Syberberg je leta 1982 posnel Wagnerjevo zadnje operno delo Parsifal. Skoraj pet ur dolg film je pravi poklon temu glasbenemu geniju, ki je bil skladatelj, libretist, režiser, pesnik, teoretik ter mislec glasbe nove dobe in velikega obsega. In nenazadnje – bil je prijatelj enega večjih filozofov: Friedricha Nietzscheja. A to je povsem nova zgodba.

Giuseppe Verdi

V film pa se je vživela tudi velika italijanska opera in sploh eden največkrat izvajanih opernih skladateljev. Seveda je to Giuseppe (Fortunino Francesco) Verdi (1813–1901), ki se je rodil v vasici Roncole v provinci Parma, že v rani mladosti pa se je s starši preselil v Busseto (provinca Piacenza), kjer se je tudi šolal. Tam je dobil prvo glasbeno izobrazbo pri Ferdinandu Provesiju, članu tamkajšnjega filharmoničnega društva. Z dvajsetimi leti je odšel v Milano in želel nadaljevati glasbeno izobraževanje na tamkajšnji visoki šoli, vendar ga niso sprejeli. Najel je privatne učitelje, se izpopolnil v kontrapunktu in orkestraciji ter že s prvo opero (Oberto, 1839) javnost resno opozoril nase. Sledile so opere, ki jih poznamo v veliki večini še danes. Med njimi so: Nabucco (1842), Ernani (1844), Giovanna d'Arco / Devica Orleanska (1845), Attila (1846), Macbeth (1846), Luisa Miller (1849), Rigoletto (1851), Il trovatore / Trubadur (1853), La traviata (1853), Les vêpres siciliennes / Sicilijanske večernice (1855), Un ballo in maschera / Ples v maskah (1859), La forza del destino / Moč usode (1861), Aida (1871, napisana za otvoritev Sueškega kanala), za zaključek pa še Otello (1887) in Falstaff (1893). Verdi se je tudi politično angažiral – predvsem pri gibanju za združitev Italije. Tako je postal njegov napev iz opere Nabucco (zbor sužnjev: Va, pensiero, sull'ali dorate ...) neuradna himna tega gibanja in še danes v italijanskih gledališčih ob tem napevu vstanejo.

Verdijeva glasba je do danes citirana v več kot 400 filmih. Mojster opere, katerega glasba je še danes bistveni elementi skoraj vsake operne hiše, filma nikdar ni poznal. Njegove uverture, arije, napevi, zbori in melodije pa so postale pomemben element sedme umetnosti, ki je prav pri operi črpala svoje prve glasbene navdihe. Tako srečamo že leta 1906 filmske odlomke za Trubadurja (režija Arthur Gilbert), leta 1909 nekaj odlomkov iz Rigoletta (režija David Wark Griffith), 1911 tudi daljše sekvence za opero Aida (režija Oscar Apfel), v znanem filmu Zadnji dnevi Pompejev (1913, režija Mario Caserini) pa daljše odlomke iz Aide in Otella. Režiser Victor Schertzinger je leta 1935 posnel celovečerni glasbeni film z naslovom Ljubi me večno in v ospredje postavil dve veliki operi: La Boheme Giacoma Puccinija in seveda Rigoletto Giuseppa Verdija. Film so morali predvajati več kot 800-krat, glavna igralka Grace Moore (Margareta) in njen soigralec Leo Carillo (Steve) pa sta postala v hipu filmski zvezdi. Še istega leta je nastala legendarna komedija Noč v operi (1935, ustvarili so jo bratje Marx: Groucho, Chico in Harpo), kjer se pojavlja Verdijeva glasba kot del same filmske pripovedi in kot jedro celotne zgodbe.

Kot filmane opere so bile dejansko narejene vse njegove umetnine, še posebej pa so opazne Rigoletto (1946, režija Carmine Gallone, v glavni vlogi Tito Gobi) in legendarna verzija iz leta 1977 (režija Kirk Browning, v glavni vlogi Placido Domingo), Otello (1948) ter ponovno Placido Domingo leta 1979 in 2001, leta 1982 je nastal operni film Otello, v katerem poje vlogo Desdemone Kiri Te Kanawa, sledi filmana opera Trubadur (1949, režija ponovno Carmine Gallone), Aida (1953, režija Clemente Fracassi, v glavni vlogi Sophia Loren kot lik in Renata Tebaldi kot glas), nato La traviata (1955, režija George R. Foa) in novejša verzija iz leta 1976 (režija Tito Capobianco).

Tudi sodobnejši film ni mogel mimo Verdijevih melodij. V romantični vojni drami Corellijeva mandolina (2001, režija John Madden, v glavni vlogi Nicolas Cage in Penélope Cruz) slišimo odlomke iz Trubadurja in Rigoletta, v drami Mož, ki je jokal (2000, odlično režijo je naredila Sally Potter), pa celotno zgodbo zaokroža uvertura iz opere Trubadur ter še mnogo drugih citatov (G. Bizet, G. Puccini, H. Purcell). Enega slavnejših glasbenih pečatov zborovskega odlomka iz opere Nabucco (znameniti Va, pensiero ...) je ustvaril režiser Francis Ford Coppola v kriminalni drami o mafiji z naslovom Boter. Preko vseh delov se plete italijanska opera kot rdeča nit, tako da se je moral osnovni filmsko-glasbeni ideji podrediti tudi skladatelj filmske glasbe Nino Rota, ki je prav za to legendarno filmsko umetnijo naredil nadvse prepoznavno glasbeno temo, ki je še danes sinonim za italomafijske obračune. Glavno vlogo »botra« je naredil nesmrtni mojster svoje lastne maske Marlon Brando (don Vito Corleone), njegov sin pa je bil Al Pacino (Michael Corleone). Mimo Verdija pa ni mogel niti režiser Martin Scorsese, ki je v svojem filmu Barva denarja (1986, v glavnih vloga Tom Cruise in Paul Newman) uporabil napev iz opere Nabucco v istem pomenu, kot je predviden v operi (želja po zmagi nad usodo in zatiranjem).

Gustav Mahler

Med skladatelji, katerih dela slišimo izza filmskega platna, najdemo tudi enega večjih simfonikov, ki je doživel rojstvo filma, a pri tem (žal) ni aktivno sodeloval. To je bil Gustav Mahler (1860–1911), rojen sicer na Češkem, odličen avstrijski dirigent in skladatelj. Nekaj časa je bil v službi celo v Ljubljani, operne orkestre pa je vodil še v Pragi, Leipzigu, Hamburgu, Budimpešti in na Dunaju. Nekaj let pred smrtjo je dirigiral tudi v Metropolitanski operi (New York). Kot dirigent je izvajal velik repertoar (od oper do simfonij in koncertov), kot skladatelj pa je znan predvsem po simfonijah in vokalnih skladbah (Lieder eines fahrenden Gesellen, Ruckertlieder, Das Lied von der Erde, Kindertotenlieder). Predvsem simfonije, ki so prave monumentalne in orjaške kompozicije, ga uvrščajo danes med skladatelje, katerih glasba je v zatemnjenih kinematografskih dvoranah mnogokrat sopotnica gibljivih slik. Po številu simfonij je sledil svojemu velikemu vzoru Beethovnu, saj jih je ustvaril natanko toliko kot on: devet. Deseta je ostala v skicah, dokončan je le njen prvi stavek. Znamenita je njegova 1. simfonija v D-duru (»Titan«), 2. simfonija v c-molu (»Vstajenje«), 5. simfonija v cis-molu (in njen stavek Adagietto), 6. simfonija v a-molu (»Tragična«), 8. simfonija v Es-duru (»Simfonija tisočev«) in seveda 9. simfonija v D-duru. Praktično odlične pa so tudi vse ostale simfonije, da ne bo pomote.

Svojo zaljubljenost v mlado in privlačno žensko je prelil v znameniti hrepeneči stavek simfonije, ki je postal legendarni glasbeni sinonim za filmsko romantiko in strast. Gre za že omenjeni stavek Adagietto iz 5. simfonije. Ženska, kateri je delo posvečeno, je bila Alma Maria Schindler (1879–1964), slikarka in skladateljica, znana po svojem umu in lepoti. Mahler se je z njo poročil leta 1902, po njegovi smrti pa je bila družica še arhitektu Walterju Gropiusu in pisatelju Franzu Verflu. Kot nadvse zanimiva in nadarjena ženska visokih kulturnih krogov je navdihovala marsikaterega umetnika in je tudi postal del njenega osebnega življenja (Gustav Klimt, Oskar Kokoschka, Alban Berg ...). Življenje Gustava in Alme lahko vidimo v biografski drami z naslovom Bride of the Wind (2001, režija Bruce Beresford), v kateri se prepletajo njune partiture tako, kot se je glasba v njunem življenju.

Navdihnjen z neuslišanim hrepenenjem pa je bil tudi film Smrt v Benetkah (1971, režija Luchino Visconti po literarni predlogi Thomasa Manna), kjer profesor Aschenbach (Dirk Bogarde) zaman hrepeni po lepoti dečka Tadzija (Bjorn Andresen). Presunljivi Adagietto je več kot ljubezenski odblesk samih Benetk, ki ponudijo filmu vse, kar potrebuje: lepoto, strast, žalost, poetiko in smrt. V filmu slišimo tudi glasbo Beethovna (Za Elizo), Mussorgskega in Leharja. Ena večjih filmski dram o življenju in delu Gustava Mahlerja ima preprost naslov: Mahler (1974, režija Ken Russel), vlogo skladatelja pa igra Robert Powell. Film je fascinanten tudi zato, ker ponuja odličen preplet glasbe dveh velikanov: Gustava Mahlerja in Richarda Wagnerja. Njune partiture so bile za film nekoliko predelane in tako lahko zasledimo tudi odlomke, kjer orkester brez prekinitve nadaljuje skladbo enega s skladbo drugega mojstra. Glasbo Gustava Mahlerja pa je oboževal tudi režiser Rainer Maria Fassbinder in jo v veliki meri vtkal v svojo dramo z naslovom Kitajska ruleta (1976). Znamenito simfonijo št. 5 pa lahko slišimo še v izredno emocionalnem filmu z naslovom Lorenzo's Oil (1992, režija George Miller), v katerem se za življenje svojega otroka borita starša Odone (Nick Nolte in Susan Sarandon). Simfonična glasba Gustava Mahlerja pa je očarala tudi izraelskega režiserja Amosa Gitaija, saj je v svoji vojni drami z naslovom Eden (2001) uporabil kar precej glasbenih citatov tega velikega simfonika. Tudi Jim Jarmush mu je prisluhnil – v glasbeni komediji z naslovom Kava in cigarete (2003, glavno vlogo igra italijanski komik Roberto Benigni, znan po filmu La vita è bella / Življenje je lepo).

Tako ostaja Gustav Mahler nenehno prisoten skozi film in čas tudi danes – še posebej sedaj, ko se filmska glasba obrača k starim mojstrom in odpira možnosti za oblikovanje novega filmskega jezika. Vsekakor tudi skozi nove zvoke in nove glasbene kompozicije.

Ludwig Van Beethoven in Franz Schubert

Med simfoniki moramo omeniti še dva skladatelja. Živela sta v umetniško precej različnem svetu, čeprav v skoraj identičnem času: Ludwig van Beethoven (1770–1827) je bil predstavnik klasicistične glasbene smeri in je stal z eno nogo v prihajajočem novem stilu, romantiki, slednjo pa je poosebljal prav Franz Schubert (1797–1828). Oba sta bila simfonika, pesnika v svetu klasične glasbene kompozicije in izredna glasbenika, z usodo pa ju povezuje tudi Dunaj. Umrla sta prav tam, v razmaku enega samega leta. In zagotovo ni čudno, da ju je že zgodnji film prepoznal kot skladatelja, katerih glasba se izredno dobro ujame z magijo namišljenih gibljivih slik. In tudi obe njuni simfoniji (Beethoven: simfonija št. 5 v c-molu in Schubert: simfonija št. 8 v h-molu) sta njuni največkrat izvajani deli, tako na koncertnih odrih kot ob filmskih platnih.

Že leta 1930 je legendarni režiser kultnih kriminalk Alfred Hitchcock posnel film z naslovom Morilec! (originalno filmsko glasbo je naredil John Reynders) in vanj vgradil nadvse prepoznavni začetek Beethovnove štiritaktne fanfarske, rapsodične teme 5. simfonije. Morda je prav s tem odprl pot njeni dodatni interpretaciji o »usodi«, ki trka po vratih. Vendar je pri tem pomembno še eno dejstvo: Beethoven je zgradil svoj glasbeni motiv na ritmični ideji Morsejeve abecede, ki s tremi kratkimi in enim dolgim znakom (...-) predstavlja črko V, ki pa jo je skladatelj povezoval z idejo o zmagi (Victory) in z usodo. Kakor koli. Schubertovo »nedokončano« simfonijo pa je prav istega leta (1930) uporabil tudi Louis Bunuel v filmu Zlata doba. To smo poudarili zato, ker je to prvi film, v katerem zazvenita obe omenjeni simfoniji (Beethovnova in Schubertova) resnično skupaj. Kot bi jo pisala s skupno idejo, kot bi bila filmska glasbena dvojčka.

Schubertova simfonija št. 8 je v nadaljevanju filmske umetnosti doživela kar precej različnih interpretacij. Leta 1931 je postala osrednja glasbena tema za srhljivko Drakula (režija Tod Browning po znani literarni predlogi Brama Stokerja, novejšo različico je naredil leta 1992 Francis Ford Coppola), njena romantična srhljivost pa se je nadaljevala še leta 1934 v filmu Črna mačka (režija Edgar Ulmer, v glavni vlogi je bil znan kralj groze Boris Karloff). In prav v tem filmu se Beethovnova simfonija št. 5 in Schubertova simfonija št. 8 ponovno usodno prepletata. Lahko bi rekli, da se je pomen Schubertove izrazito romantične simfonije spremenil šele po filmu Dvojno zavarovanje (1944, režija Billy Wilder), ko v stilu filma noir zaigrata Fred MacMurray in Barbara Stanwyck, »nedokončano« simfonijo pa dogradi filmska glasba, ki jo je naredil Miklós Rózsa.

Leta 1968 je nastal film z naslovom Kontrapunkt (režija Ralph Nelson, glavne vloge sta odigrala Charlton Heston in Maximillian Schell), v katerem slišimo že omenjen Beethovnov motiv zmage (saj gre za vojni film), ob tej simfoniji pa zasledimo še odlomke iz Schubertovih kvartetov, motive Labodjega jezera (P. I. Čajkovski) in del Wagnerjeve uverture k operni drami Tannhäuser. Originalno filmsko glasbo je dodal Bronislau Kaper, znan filmski skladatelj vojnih filmov in velikih dram (Bratje Karamazovi, Bitka za Tobruk, Divji sever, Upor na ladji Bounty). Tako je Beethovnova simfonija št. 5 v c-molu prehodila trpko pot preko mnogih vojnih bojišč in tragičnih usod, da je prišla do morda ene lepših filmskih uprizoritev. Gre za filmsko dramo z naslovom Howardov kot (1992, režija James Ivory, v glavnih vlogah pa so blesteli Vanessa Redgrave, Emma Thompson in Anthony Hopkins). Končno se ta prelepa kompozicija izpoje tudi v ostalih stavkih (predvsem v romantičnem drugem stavku Andante). Enega večjih pregledov preko glasbe Ludwiga van Beethovna pa smo lahko občudovali pred kratkim v filmu Mož, ki ga ni bilo (2001, režija Joel Coen), saj je ponudil odlomke še iz klavirskih sonat (Patetične, V mesečini, Appasionate) in klavirskega tria (b-mol).

Sodobnejši film pa je Schubertovo simfonijo št. 8 v h-molu uporabil redkeje. Vidnejši prispevek zasledimo v filmu Posebno poročilo (Minority report, 2002; režija Steven Spielberg, v glavni vlogi Tom Cruise), kjer se znanstvena fantastika preplete z glasbeno zgodovino. V filmu je precej koncertne glasbe, od »nedokončane« F. Schuberta, kantat J. S. Bacha, simfonij P. I. Čajkovskega in kvartetov J. Haydna pa vse do jazzovskih kompozicij D. Ellingtona, H. Mancinija in I. Lewisa. Resnično zgodovinsko-glasbeno-futuristični film, še posebej, če pomislimo, da sta originalno filmsko glasbo naredila Matthew Ferraro (tudi film Spider-Man) in legendarni John Williams.

Franz Schubert in Ludwig van Beethoven sta se življenjsko, koncertno in filmsko dobro prepletala. Oba pa je zaznamovala tudi kruta usoda – Beethovna je zapustil sluh, Schubert pa je staknil sifilis. In še nekaj ju druži: Ljubljana. Beethoven je bil častni član Academie philharmonicorum (Filharmoničnega društva, današnje Slovenske filharmonije), ki je bila ustanovljena 1701, Schubert pa je želel poučevati klavir in solopetje na tedanji mestni glasbeni šoli v Ljubljani, a je bila njegova vloga (leta 1816) gladko zavrnjena. V odgovor so mu napisali, da je premlad (star je bil 19 let, a je imel vso potrebno izobrazbo). Usoda pač. Oba skladatelja sta pokopana na Dunaju in njuna grobova sta le nekaj metrov narazen. Zraven sta pokopana še Johann Strauss starejši in Johannes Brahms in tako domuje na dunajskem Zentralfriedhofu res odličen kvartet.

Mitja Reichenberg