Popotnikove zvočne razglednice

Sonični in glasbeni turizem, med drugim ...

Nekatere teme v našem vsakdanjem pojmovanju glasbe so preveč zoprne. Najraje so odveč, saj pacajo idealistično, fantazijsko podobo o »čisti glasbi«, o njeni popolni avtonomiji in izvzetosti iz družbenih tokov. In vedno znova sledi bridko razočaranje, ko za najbolj plemenitim namenom ugledamo umazane realije, ki skalijo naše pristno uživanje v glasbah.

Ena od podmen bi torej bila, čim prej jih vzamemo v zakup, tem bolje za našo zavedanje o glasbi, njenem družbenem okolju in njeni vlogi v njem. Zoprni temi bosta kulturni turizem, še posebej glasbeni turizem, in z njim dostikrat povezana festivalizacija godb. Bolj ali manj se dotikata vseh glasb, opere, jazza, rocka, ljudskih, novih ljudskih, afriških ali evropskih, azijskih ali avstralskih ipd. Kakor je grenko pripisal Theodor Adorno: glasbeno življenje ne more brez glasbe, a mu ni mar zanjo. In za naše uživanje v njih. Še posebej, če gre za – kakor ga je primerno ožigosal tudi za današnjo rabo – uradno glasbeno življenje. Njegov začetni zgled je bil sicer največji nemški meščanski glasbeni festival v Bayreuthu, ki je bil v osnovi nesporazum posebne vrste. Pretanjeni negativni dialektik je v njem razbral obredje s karnevalskim nadevanjem mask in igranjem vlog. Tako je mladi Nietzsche – oboževalec Wagnerjevih glasbenih dram – doživel šok, ko je v Bayreuthu, velikem kraju kulturne reformacije in slavnostnih iger nemškega ljudstva, opazoval člane bratovščin, privilegirane malomeščane, ki so se nalivali s pivom in goltali klobase. Na vzvišeno poslanstvo Wagnerjeve celostne umetnine se je nalagala njena drugačna družbene recepcija. Bayreuthski festival je bil eden prvih večjih novodobnih mestnih festivalov, ki so naznanjali oblikovanje posebnega strukturiranega dogodka – prizorišča, za katerega so nekateri danes prepričani, da je končna zgodovinska postaja pri naših srečevanjih z »glasbo v živo« – glasbenega festivala. Njegov komplementarni pol, ki ga poganja sodobna glasbena tehnologija, je posebna vrsta najpogostejših srečevanj z glasbami, sonični turizem. Izraz, ki so ga kritiška ušesa upravičeno pripela trendu izdajanj edicij v polju world music, še posebej glede na »sonične vodnike« po deželah, kakršni so tiskovine in cedeji The Rough Guides.

Festivalizacija godb se ne dogaja le v metropolah, vvelikih mestnih središčih, marvečtudi na periferiji. Glasbeni festivali v metropolah so komercialno pomembni glasbeni sejmi, ki določajo smernice, glasbene zvrsti, lansirajo prihajajoča imena in utrjujejo ugled uveljavljenih. Nasprotje metropolitanskega pompa in blišča so periferna posnemanja in napihovanja – lokalni približek nedosegljivemu. Toda tudi glasbeni festivali na periferiji lahko postanejo izjemno pomembni generatorji novotarij, znamenje priklopa obrobja na svetovno dogajanje, najintenzivnejši kraj kulturne izmenjave, tvorbe posebnih poslušalskih občestev in njihovega utrjevanja, celo izkazovanje lokalnega ponosa ali pa prizorišča ohranjevanja in iznajdevanja tradicij. Toliko bolj, če so povezana s turizmom. Festivalski turizem postaja vse pomembnejši del glasbenega in kulturnega turizma, tako v Evropi kot v ZDA in tudi drugod po svetu. V marsičem lahko ob siceršnjih toriščih žive kulture v nekem mestu ali regiji postane celo usmerjevalec kulturne politike ali pa njen korektiv. Po dokaz ni treba daleč, lahko si ogledamo izjave festivalskih prirediteljev v Sloveniji, od Ljubljane do Soče, ali pa vedno dvoumne argumente, da je avtonomna kulturna cona na ljubljanski Metelkovi v turističnem vodiču Lonely Planet označena kot najbolj priporočljivo živahno in živo kulturno-glasbeno prizorišče. Tukajšnji zgledi bodo ob nekaterih občih opazkah predvsem iz ZDA; tudi zato, ker so najbolj očiten in brutalen primer osmišljanja in udejanjanja gospodarskega turističnega vala na vseh področjih, z vzpostavljanjem novih razmerij moči, upravičevanja neoliberalnega načrtovanja in usmerjanja »kulturnega« trošenja obiskovalcev in navsezadnje zato, ker je »kulturni in dediščinski turizem« v uradnih dokumentih ameriške vlade, turističnih korporacij, nevladnih organizacij in lokalnih skupnosti priznan kot ena najbolj hitro rastočih vej potovalnega turizma. Kot tak naj bi za obiskovalce predstavljal nov tip turizma, njegovo »dodano vrednost«; uživanje v godbah, v prizoriščih, kot so glasbeni klubi, špelunke ali pa množični festivali, s karnevali in drugimi procesijami vred, tako lahko postane »dodatni« element pri odločitvi, da se bo nekdo na prizorišče zločina vrnil in ponovil vajo.

Predvsem se bomo vnovič posvetili ranjenemu mestu, ki po opustošenju orkana Katrine in poplavah v večjem delu mesta še vedno ostaja ranjeno, New Orleansu. V mesto, ki ga razglašajo za »dušo Amerike«, za ameriško kulturno Meko, iz katere so zrasle številne ameriške sinkretične kulturne oblike z izvrstnimi glasbami vred, se še vedno ni vrnila več kot polovica njegovih pregnanih in izseljenih prebivalcev. Gre za najrevnejše prebivalce New Orleansa, na katere se uradni dokumenti sklicujejo tedaj, ko pojejo slavo »vibrant and unique culture«, zaradi katere je mesto postalo ena svetovnih in glasbenih prestolnic. In turističnih destinacij, kakor se temu reče.

Popotništvo, turizem in drugi

Britanska antropologa Nigel Rapport in Joanna Overing sta med ključne koncepte socialne in kulturne antropologije uvrstila tudi turizem, se pravi, da polje ni in ne more biti imuno za družboslovni drobnogled (glej Social and Cultural Anthropology. The Key Concepts, 2000). Po drugi strani je kritično godboslovje (sociologija glasbe, etnomuzikologija in tudi prosvetljenejše glasbeno novinarstvo; tradicionalna muzikologija hudo zaostaja) že dolgo tega pod »drobnosluh« vzelo procese popotovanja, menjave, eksotizacije in prisvajanj glasb (vključno s pogonom world music in soničnim turizmom na delu). Dejavnost, ki je bila še pred drugo svetovno vojno rezervirana za privilegirane zahodne meščanske sloje, je po vojni postala množična. Celo za letne počitnice (»sveti dan« – iz angleškega holy day) bo na koncu obveljalo, da so predvsem nasledek krščanske tradicije in ne zgodovinska pridobitev socialnih in delavskih bojev proti diktatu kapitala. Avtorja vlečeta hudomušno analogijo med turistom in najstnikom. Oba sta novi povojni socialni kategoriji pričakovanj in doživetij. Oba zabijata višek denarja za preživljanje prostega časa. Najstnik je celo postal model kulturnega trošenja in ključni akter pri ustvarjanju novih glasb.

Kakor koli, po grobih ocenah danes potuje okrog 700 milijonov mednarodnih popotnikov, to število je petkratno, ko gre za potovanja v mejah njihovih držav. Turistična potovanja podpirajo vlade držav, razširjajo multinacionalna podjetja, usmerjajo ga mednarodne agencije. Turizem postaja ena najmočnejših in po vsem svetu razširjenih industrij. Za države tretjega sveta postaja alternativna razvojna strategija, ki pa ni stabilna. Odločitve so prej ali slej v rokah multinacionalnih korporacij, ki upravljajo s hoteli, posojevalnicami avtomobilov, z letalskimi družbami. Tako se tam večina profita preliva v države prvega sveta. Lokalni profiti se porazdelijo med poslovne in politične elite. Novodobni množični popotnik, ki je daleč od zvedavega in aktivnega popotnika, je muhav, rad spreminja odločitve. Zatorej se države destinacije in njihove vlade trudijo za čisto in prijazno podobo svojih dežel, ki postajajo fabricirani otočki miroljubnosti in stabilnosti. Ena prvih potez lokalnih političnih režimov (vseeno, ali gre za države, regije ali mesta – denimo, to velja tako za Ljubljano, Kalkuto kot za New York) je, da morajo umakniti politične nasprotnike, prosjake, prostitutke (razen če ne gre za prikrito obliko seksualnega turizma), prebivalce barakarskih naselij, otrok z ulic. Sledijo razkazovanje naravnih in družbenih danosti dežele (sonce, plaža, prijazni ljudje) in kulturne posebnosti.

Kakopak so tudi pozitivni učinki turizma: je manj izseljevanja iz teh področij, vzbujen je občutek ponosa v lokalnih skupnostih, da so lahko predmet »čudenja« in želena turistična lokacija. Takšen turizem med drugim spodbuja lokalne rokodelske in umetniške tradicije, zagotavlja trg dela, čeprav gre ponavadi za zelo slabo plačane službe v storitvenih dejavnostih. Učinek na skupnost-gostiteljico v takšnem novodobnem »akulturacijskem procesu« je običajno večji, saj se prilagaja potrebam turistov in odziva na njihova pričakovanja. Nič čudnega, da so začeli govoriti o »kokakolanizaciji« življenja domačinov, novi obliki pozahodnjenja in kulturnega imperializma. Eden mogočih odzivov je, da gostiteljsko okolje prišlekom skuša uprizoriti avtentičnost (kulture, glasb, rokodelstva). Nanj se opira kulturni in dediščinski turizem. Nanj igra tudi sonični turizem v polju world music. Turisti konec koncev pridejo drugam zaradi doživetja spremembe in drugačnosti. Pogostejša in bolj običajna je »butnglavska« različica »drugačnosti«, saj navkljub želji po njej terjajo isto, kar imajo doma: isti surogat fast food, house diskoklub ipd.

V teh razmerah se lokalna umetnost največkrat izteče v spominčarstvo, v redukcijo »raznovrstnosti« na nekaj lokalnih, »nacionalnih« proizvodov z mimobežnim konzumom etnične kuhinje ob etnični glasbi, ta ali oni izdelek domače obrti (idrijska čipka, turški tepih, ruska babuška, ganski lesorezi, vzemimo), ki turista spremlja od letališča do tržnice in nazaj. Res, turizem predstavlja največjo selitev človeške populacije po zemeljski obli izven vojnega časa. Prostočasno potujejo predvsem zahodnjaki z viškom denarja. Občutek ujetosti gostiteljev v lastnem prostoru je le eden učinkov tega bržčas enosmernega globalnega gibanja. Po drugi strani velja, da je večina turističnih obiskov in potovanj vendarle opravljenih znotraj zahodnih držav samih.

Evropa ostaja središče mednarodnega turizma. Vanjo se steka največ turistov, tam se zapravi največ denarja, največkrat prečka meje. Tu pa se začenja »poenoteni turist« cepiti na več hotenj, na kulturnega, glasbenega, festivalskega, etničnega, izobraževalnega, verskega, seksualnega, letoviščnega, celo akademskega turista, romarja. Ne nujno v tem zaporedju. Toda tudi evropska »kulturna« slika in tradicija se spreminja. Pariška atrakcija ni zgolj Mona Lisa, marveč to postajajo afriški festivali, londonski Notting Hill Carnival¸ ki ga vodijo in organizirajo karibske migrantske skupnosti, celo konservativni politiki označujejo za največji in prvovrstni britanski kulturni festival.

Ameriške stranpoti – tematski park New Orleans in druge

Prebiramo oddaljen, bizarno domač, vsekakor poučen tekst. Ponuja izhodišča o kulturnem in dediščinskem turizmu v Združenih državah Amerike. Ta temeljni position paper iz leta 2005 je v sodelovanju s turistično industrijo razgrnila ameriška vlada za veliko konferenco o novi razbohoteni in dobičkonosni panogi turizma – o cultural and heritage turizmu (v nadaljevanju CHT). V njegovem uvodu so med drugim ugotovitve, da je ta segment potovalne industrije premožnejši, mlajši, bolj izobražen in tehnološko naprednejši kot deset let prej. Kot soudeležence v tej vrsti turizma danes štejejo že kar 80 odstotkov vseh turistov, ki zraven obiskujejo muzeje, hodijo na glasbene festivale, slikajo zgodovinska prizorišča, se vživljajo v življenje lokalnih skupnosti na podeželju in v mestih. Če to velja za ameriške »notranje« turiste, toliko bolj velja za 11 milijonov tujih, predvsem evropskih in japonskih (bivajo dalj časa na teritoriju ZDA, običajno so na počitnicah, največkrat obiščejo več kot eno ameriško zvezno državo).

Izhodišče in empirična ugotovitev je torej, da je CHT »eden najhitreje rastočih segmentov industrije potovanja«. Obiskovalci so predvsem siti homogenizacije krajev širom sveta. Vse bolj odločilen dejavnik za potovanje in obisk je doživljanje pristnih doživetij. Med drugim opozarja na vlogo neprofitnih organizacij, ki skrbijo za kulturni utrip in zgodovinski spomin, na omejene razpoložljive infrastrukturne kapacitete, ki so težava, da določenih mest ne obišče več obiskovalcev, in vnovič predvsem »avtentičnost«, »pristnost«, odločilna pri znamčenju prizorišča, kraja, ki vključuje raznovrstne dogodke, arhitekturo, glasbo, kuhinjo, ples, domačo obrt in lokalne umetnosti. Skratka, vse to, kar objame novi čudodelni termin – »kreativna ekonomija«. Odločilni napotek je naslednji: prepoznati moramo željo obiskovalcev po doživetju »resnične Amerike«. Ko na sklepnih straneh strateški dokument v podpori tem raznolikim virom, ki naj se povezujejo s potovalno industrijo in širšim zasebnim sektorjem, vidi javni interes, zaključi takole: »Ker so ZDA globalna sila in država priseljencev, je v njihovem življenjskem interesu, da s kulturnim in dediščinskim turizmom povečamo razumevanje drugih kultur in ljudstev, kakor tudi, da z uporabo umetnosti in humanističnih ved prenesemo naše prepričanje v svobodno menjavo idej, ki bo okrepila naše gospodarske, kulturne in diplomatske odnose. «Padle so težke besede, ki jih je vredno vzeti resno. CHT ni »zgolj turizem«, je precej več. Je ideološki, politični, ekonomski, socialni teren, kjer se lomijo kopja. In kjer se kuje denar. Tu vstopamo v opustošeni New Orleans. Tudi slovita županova komisija Bring New Orleans Back, v kateri je sedela le ena predstavnica iz stanovalskih sosesk, pa še ta konservativka, ob prevladujočih poslovnežih pa tudi slavni neworleanski trobentar Wynton Marsalis, je svoj globalni načrt za oživljanje New Orleansa po opustošenju Katrine in nenaravni nesreči gradila na kulturi in še posebej na glasbi. Osredotočimo se samo na »kulturniški del« načrta. Za začetek je indikativno, da je komisija svoj klic na pomoč začela takole: Jazz te potrebuje, kreolska kuhinja te potrebuje in New Orleans vas potrebuje bolj kot kadar koli prej. Kulturni in emocionalni podton v njem je osnova za vse druge rabote. Tako je predlog načrta za triletne investicije za obnovo »kulturne ekonomije New Orleansa« meril na naslednje cilje:

- obnoviti rezervoar talentov, umetnikov, kulturnih skupin in kulturnih podjetnikov,

- podpora skupnostnim kulturnim tradicijam, popravilo in razvoj kulturne infrastrukture,

- trženje New Orleansa kot prvovrstne svetovne prestolnice,

- poučevanje mladih o naših umetnostih in kulturnih tradicijah,

- privabiti nove investitorje iz ZDA in tujine.

Med poplavami so bile ranjene in prizadete številne kulturne ustanove, koncertne dvorane, muzeji, umetniške akademije. Več kot 4000 ustvarjalcev se je bilo prisiljenih izseliti iz mesta, med njimi večina glasbenikov. Družabni klubi, bratovščine Mardi Gras, bendi, trobilski orkestri, bratovščine second line so bile zdesetkane. S tem je bilo prizadeto srce skupnostne vizualne in glasbene kulture. V mestu je ostala manj kot desetina vseh glasbenikov. Predlog za investicije v kulturo in podporo neprofitnim organizacijam se je primerjalno zgledoval po mestih Montreal, New York, Dunaj in San Francisco. New Orleans je v kulturo letno vlagal pičlih 2 milijona dolarjev, kar je drobiž proti ameriškim mestom, kaj šele evropskim. V mestu je bil sicer turizem po naftnem zlomu v osemdesetih letih glavna gospodarska panoga. Prvenstvo so si podajali glasbeni, igralniški turizem in pustni karneval. Pred Katrino je turizem z 11 milijoni gostov na leto navrgel 5 milijard dolarjev, polovico vsega mestnega prihodka. Toda vsaka razvojna strategija, ki naj bi bila utemeljena na družbeni pravičnosti in vzdržni ekonomski politiki, je sproti padala ob nezadržni širitvi družbene neenakosti. Glasbeni, »jazzovski predlog« Wyntona Marsalisa med drugim vsebuje izgradnjo in širitev nove umetnostne četrti z mednarodnim jazzovskim centrom, ki bi bil delno na območju, kjer je bila nekoč slovita rdeča četrt Storyville. Zamisel je nostalgična, čistunska in konservatorska, da ne rečemo konservativna. Predvsem je ahistorična in povsem v soglasju z umevanjem kulturnega in dediščinskega turizma, politiko izgrajevanja tematskih parkov, »razgledničnega turizma«, kakor ga je na drugem mestu imenoval znani antropolog Karibov Richard Price. Za nameček se je s kulturnim argumentom vzpostavila še povezava z 11. septembra ranjenim New Yorkom. The Crescent City Redevelopment Corporation, ki je zadolžena za obnovo mesta, odkupuje zemljišča in tudi tiste nepremičnine, ki jih lastniki nočejo ali ne morejo obnoviti. Ima izjemno široka pooblastila. Namen pri formiranju takšnega telesa naj bi bil umakniti politiko iz načrtov za uporabo zemljišč in razvojnih odločitev. Predlagal ga je konservativen Urban Land Institute. Toda ideja ni nova. ULI in komisija za uporabo zemljišč kot zgled navajata Lower Manhattan Development Corp., ki so jo ustanovili deset tednov po 11. septembru 2001. To kvazijavno telo sta ustanovila guverner države New York George Pataki in tedanji župan mesta New York Rudolph Giuliani. Zadolženo je bilo za koordinacijo javnih in zasebnih pobud za obnovo in revitalizacijo južnega dela Manhattana, južno od ulice Houston, ki je imelo med drugim za posledico izginjanje »žive kulture« in dvig cen stanovanjem, razstavnim in glasbenim prostorom, o čemer je pisal newyorški glasbenik Marc Ribot. V imenu kulture in dediščine je prišlo do selektivnega izločanja kulturnih programov, pobud, organizacij, vitalne neodvisne in alternativne kulture, po kateri je ta del New Yorka pravzaprav svetovno slovel. Izgradnja novega Storyvilla, četrti, iz katere je župan na moralistično pobudo ameriških marincev leta 1917 pregnal jazz in neworleansko subkulturo, je dediščinsko romantiziranje, ki z živo kulturo nima nič skupnega. V slavni francoski četrti, ki jo posedujejo belci (še premožnejše kreolce so izrinili), bodo slavili najeto in prirejeno črnsko, latinsko, kreolsko kulturo, kreolizirano kulturo, ki jo je z vsemi antagonizmi vred dala mestizacija kultur v Amerikah. Zven Armstrongove trobente bo zvočna razglednica in kulisa ob prehodu iz ene turistične lokacije na Bourbonovi cesti na drugo zgodovinsko tematsko točko, vse do poslednje igralnice na vodi. Še prej bo osveščeni kulturni turist užil nekaj taktov živopisnih godb in plesa na tradicionalnem festivalu Jazz and Heritage. Karnevalsko povorko v centru mesta bodo še naprej vodile belske bratovščine krewe, črnske pa bodo ostale raztepene po mestih ZDA ali pa bodo za avtentifikacijski vzorec. V revnejših četrtih, kjer je bil karneval nič manj živ, jih bo komajda za vzorec, če bodo v boju proti mogočnim silam te skupnosti še vztrajale. Izgnani v mesto, ki bo slavilo njihovo kulturo in dediščino, ne morejo več. Mestna, državna in zvezna politika jih v učinkoviti spregi rasizma, ekonomije, političnih intrig in sektaštva delajo za nevidne.

Kulturni in z njim glasbeni turizem ter festivalizacija godb sta predvsem in najprej ekonomsko motivirana. Zaradi širših družbenih učinkov na globalni ravni, ki ju prinašata, pa tudi nedolžni godbeni zasvojenci nanju že zdavnaj niso imuni.

Ičo Vidmar