Gotan Project

Nove tangente »starih« zvokov

Tango je že zdavnaj prečkal meje domovine in se, zahvaljujoč tudi tangu nuevo Astorja Piazzolle, zasidral znotraj posamičnih glasbenih scen daleč stran od Argentine. Tako imamo tudi pri nas kar nekaj tovrstnih zasedb (projekti Marka Hatlaka, čisto sveža zasedba Astorpia), številne plesne šole tanga (milonge), aprila se bo odvil že tretji mednarodni festival tanga. Dober mesec pozneje pa bomo prav na uvodnem večeru Druge godbe, 21. maja, v Križankah lahko prisluhnili inventivnemu združevanju tanga in elektronike v različici odmevne mednarodne druščine Gotan Project.

Zgodovina tanga je − tako kot številnih slogov, tradicionalnih ali popularnoglasbenih − polna sprememb ali raje: spreminjanja in nenehne prenove (tango je obstajal še preden je do argentinskega kopna prispela harmonika, ki je danes v svoji specifični različici bandoneona njegovo nosilno glasbilo). Zraven sprememb so prisotne tudi majhne »šale« zgodovine, nestrinjanja poznavalcev ter njihove med seboj razlikujoče se definicije o tem, kaj je prav in kaj narobe, ter nenavsezadnje predstave o tem, kakšna bi naj sploh bila funkcija, smoter tega plesa in obenem glasbenega sloga, ki resda zveni starinsko, a je pravzaprav moderen. Danes se enako godi Gotan Project, ki jih z enako vnemo vabijo na jazz, rock in etno festivale, marsikateri obiskovalci teh festivalov pa so nad uvrstitvijo elektronskega tanga na posamičen festival prej zmedeni kot ne. Zgodovina tanga je tudi zgodovina občasnih kontroverz, kakršna je, denimo, nejasnost, katere nacionalnosti je bil legendarni, v letalski nesreči preminuli predvojni pevec tanga Carlos Gardel. »Uradni« dokumenti bi naj namreč pričali, da se je rodil v Urugvaju, pa tudi v Franciji. Vsekakor ni bil rojen Argentinec (kakor tudi Jacques Brel ni bil Francoz, pač pa Belgijec). Ta dvojnost »domovinskosti« tanga vsekakor ni brez pomena, ko govorimo o Gotan Project, trojici narodnostno mešanih glasbenikov, med katerimi je le Eduardo Makaroff rojen Argentinec, Philippe Cohen Solal je Francoz, Christoph H. Müller pa Švicar. Dokaz, da ti je lahko kakršna koli godba, ne glede na to, koliko je njen izvir oddaljen, zelo blizu, toliko blizu, da jo upaš igrati in prenavljati. Kajti točno to počnejo Gotan Project; tango je zanje resda izhodišče, a ne v strogem strukturnem smislu, pač pa gre bolj za podajanje podobnih občutij, enake zamaknjenosti in nedojemljivosti elegance, s kakršno se ponašajo tako zaprašeni tangi Gardela kot tudi prenovljeni Piazzolle.

»Ne gre zgolj za kombinacijo starega in novega. Iz tradicionalne glasbe skušamo izvleči esenco, duh in jo osvežiti s sodobno elektroniko. Gre torej za mešanico dveh različnih kultur, dveh različnih muzik, ki se v končni varianti zbližata. Glasba je pač glasba – ena sama. Nisem tango muzikant ali strokovnjak, vendar sem se poglobil v njegovo zgodovino in odkril, da imata tango in sodobna plesna glasba korenine na istem mestu – v Afriki. Tango je nastal v 19. stoletju v afriški skupnosti v Argentini, nato pa so ga evropski priseljenci razvijali in preoblikovali z vedno novimi glasbili. Ne da bi zavestno hoteli, smo torej tango popeljali nazaj h koreninam s tem, ko smo ga cepili z ritmičnimi, tolkalskimi in mogoče hipnotičnimi elementi.« (Muska, št.11-12/02, vsi citati)

Lanskoletni album Lunático so poimenovali po dirkalnem konju Carlosa Gardela, Piazzollo pa so predelali že na prvencu La Revancha del Tango iz leta 2001. No, pa ne le Piazzolo, temveč tudi Franka Zappo (Chunga's Revenge) in filmsko temo iz Zadnjega tanga v Parizu Gata Barbierija. Prvenec Gotan Project danes zveni bolj enostavno (toda ne enoplastno), glasba zveni neposredno, aranžmaji so bolj asketski kot ne, a vseeno je navzoča krepka doza zadetosti in občutek zamaknjenosti. Za ta občutek gredo v veliki meri zasluge pevki Cristini Villalonga, ki se pojavi tudi na Lunáticu in je v bistvu pridružena članica zasedbe. Že na prvencu so prisotni pošteni odmerki duba, a največja prednost tega albuma, ki se je danes prodal v več kot milijon izvodov, je v tem, da noben na njem slišan slog ne prevzame vodstva. Združevanje pretanjene elektronske podlage in tanga (ter drugih slogov) zveni povsem naravno in organsko, za razliko od podbnih »projektov«, kjer povečini »etno« prvine služijo le kot izgovor za razkazovanje pestre palete elektronskih vložkov. Tega se sami zavedajo: »Mislim, da nikakor ni treba nujno stremeti k mešanju zadev. Ko smo zagnali Gotan project, smo se zavestno odločili za mešanje, nikakor pa ne odobravamo mešanja elektronske in tradicionalnih muzik za vsako ceno. Za nas je to umetniški, ne komercialni projekt.«

Album Lunático je prinesel še več mešanja ali raje − združevanja: šanson, blues, americana, rap itd. Tudi gostje so bili številni, od pevca tanga Juana Carlosa Cáceresa prek celotne zasedbe Calexico do argentinske hiphopovske ekipe Koxmoz. Število gostov priča o širini posluha ter o združljivosti občutij, če ne nujno slogovnih posebnosti zvrsti, ki imajo gotovo zelo pravoverne poslušalce/ljubitelje in jim takšno združevanje gotovo povečini ne diši. A Gotani so šli načrtno v takšno, vsakemu ne ravno simpatično širino in prepletanje (ter se tako obenem izognili znani pasti drugega albuma): »Ne vem, zakaj je potrebno toliko rasizma v glasbi?! Glasba za mlade; glasba za stare ... «

Že prvi singel Diferente je programsko zasnoval njihove namere – »Narediti želimo dober album, ki bo drugačen od prvenca. Hočemo iti dlje v raziskovanju tanga in elektronike.« To jim je nedvomno uspelo, saj zveni Lunático povsem drugače ne le od La Revancha del Tango, marveč tudi od večine tovrstnih projektov. Filmsko začaranost godbe podkrepijo številni elektronski in akustični vložki, gostje se izmenjujejo gibko in tekoče, vtis celostne godbe in vizije nikoli ne popusti, album se posluša na dušek. Pa je to še vedno tango, se da nanj plesati? »Poskušamo torej nekaj iz preteklosti obuditi v sedanjost. Tango želimo zopet vrniti na plesišča, kamor je pravzaprav vedno tudi sodil. Čudovito je, da lahko na tango glasbo plešejo tudi tisti, ki ne znajo plesati tanga.« Kar se podpisanega tiče, je odgovor jasen, če pa se že ne premikajo podplati po strogo določenih korakih, pa v mislih poplesavajo asociativne zvočne slike v prostem slogu.

Mario Batelić