Fred Frith

Preprosto živ

Fred Frith je eden najbolj inovativnih kitaristov v avantgardnem rocku in improvizirani glasbi ter soustanovitelj zasedb Henry Cow, Art Bears, Skeleton Crew, Keep The Dog in Massacre, bil pa je tudi član zasedbe Naked City Johna Zorna. Poleg tega je med drugim sodeloval z Material, Brianom Enom, The Residents, Bobom Ostertagom, Derekom Baileyjem in Robertom Wyattom, o njem pa je bil leta 1990 posnet tudi odmeven dokumentarec z naslovom Step Across The Border. Poleg tega je Fred Frith dejaven tudi kot skladatelj, profesor in glasbeni publicist.

V januarju je skupaj s švicarskim Arte Quartettom nastopil v Cankarjevem domu v okviru abonmaja Radikal Šik. Pred koncertom oziroma po tonski vaji pa je nastal tudi pričujoči intervju.

Večkrat sem naletel na informacijo, da si imel jugoslovanskega prijatelja, ki ti je na samem začetku tvoje glasbene poti predstavil ljudsko glasbo tega območja ...

Ja, ko sem bil še v srednji šoli. Bila sva stara štirinajst, petnajst let. Njegovo ime je bilo Bojan Jovanović.

Od kod pa je bil?

Iz Splita (smeh).

Še imata stike?

Ne. Mislim, da je šel v New York in postal borzni posrednik (smeh). Izgubila sva zvezo.

Kakšen vpliv pa je imela tvoja izkušnja z balkansko glasbo in tudi z drugimi tradicionalnimi glasbami sveta na tvoje glasbeno ustvarjanje?

On je bil prvi, ki me je spoznal z balkanskimi glasbami. To je bilo zelo pomembno. Dal mi je občutek za nestandardne, aditivne ritme. Prvi naslednji velik korak za tem je bila skupina Henry Cow s prijateljem iz Varne v Bolgariji. Pošiljal mi je plošče založbe Bolgaroton, jaz pa sem njemu pošiljal knjige. Knjige o ameriških staroselcih. Iz tega sem se veliko naučil o gajdah in drugih tamkajšnjih ljudskih glasbilih.

Kasneje je nate zelo vplivala tudi indijska glasba ...

Moja prva izkušnja z indijsko glasbo je bila leta 1968, ko sem šel v Cambridge na koncert Ustada Vilayat Khana. To je bila popolnoma razsvetljujoča izkušnja.

Vplivi različnih tradicionalnih glasb te spremljajo skozi celotno življenjsko in glasbeno pot. Tradicionalne motive uporabljaš skupaj s soglasbenicama na primer tudi na zadnjem albumu The Compass, Log And Lead.

Oče je Carli (Kihlstedt, op. a. ) malo pred snemanjem albuma podaril nyckelharpo, ki je švedsko tradicionalno ljudsko glasbilo. Podobna je lajni, le da se nanjo igra z lokom. Snemanje je bila zanjo tudi prva priložnost, da je nanjo igrala. Vse, kar je v studiu odigrala, je bilo povsem spontano.

Ali je album povsem improviziran ali sloni na kakšnih kompozicijskih skicah?

Ne, nikakor. Stevie Wishardt je povabila Carlo, da pride v Kalifornijo na enodnevno delavnico z mojimi študenti. Ker je imela en dan prost, smo šli v studio in improvizirali.

Kako bi komentiral ali opisal svojo družbenopolitično zavzetost (glasbeno in drugače), ki je prisotna pri tvojem ustvarjanju že od samih tvojih začetkov, recimo od zasedb Henry Cow in Art Bears pa vse do danes?

(smeh) Mislim, da bi bil to lahko dolg pogovor ob pivu. Zame je po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih dvajsetih letih, še vedno najbolj pomembna stvar v življenju, da se zavedaš, da živiš. Gre predvsem za to, da ne sprejemaš tega, kar ti drugi govorijo, da je prav ali narobe, ampak skušaš to odkrivati sam. Da se spopadaš s svojo okolico glasbeno, družbeno in na druge načine. Ne gre za politiko z velikim P, ampak za to, da si prisoten in da ne zapravljaš svojega časa.

In kako se to odraža v glasbi, ki jo ustvarjaš? Ali v stvareh okoli tega?

Mislim, da se pri vsem tem ni spremenila ena pomembna stvar, ki sem se je kot glasbenik naučil že zelo zgodaj. Da nočem oziroma mi ni vedno treba biti in ostati na točno določenem mestu. Videl sem že veliko glasbenikov, na primer klasičnih ali pa jazzovskih glasbenikov, od katerih se pričakuje, da delajo samo eno stvar in samo to, nič drugega. Jaz se želim lotevati katerega koli glasbenega področja, od katerega se mi zdi, da bi se lahko kaj naučil. To smo zavestno počeli že pri Henry Cow, izpostavili smo se in poizkusili vse. S tem nisem nikoli prenehal (smeh). Še vedno delam na isti način. Nobeden mi ne more reči, da nisem skladatelj ali rock glasbenik ali kaj drugega. Sem preprosto živ.

Opazil sem – to je moje mnenje in mogoče se motim –, da s svojim delom pomagaš mladim in neuveljavljenim glasbenikom. S tem da z njimi snemaš, nastopaš.

Se je že zgodilo. Sicer nisem na nekem moralnem pohodu. Če slišim glasbenika, ki mi je zares všeč, si želim z njim sodelovati. Včasih slišim fantastične glasbenike. Ampak pri tem ni nujno, da so manj uveljavljeni. Na primer Carla Kihlstedt je očitno mlada in odlična glasbenica, ampak je obenem že tudi zelo popularna.

Lahko opišeš razliko med ustvarjanjem improvizirane glasbe in komponiranjem oziroma izvajanjem komponirane glasbe? Kako se kaže pri tvojem ustvarjanju?

Tudi to bi lahko bil še en dolg pogovor! (smeh) Vse se prekriva. Če pristanem na tvoja izhodišča, pomeni, da pristajam na ločevanje stvari, vendar sam ne verjamem v to. Mislim, da lahko ustvariš resno sodobno komponirano glasbo za rock zasedbo in da lahko tudi improviziraš s klasičnimi glasbeniki. To je vprašanje definiranja vsake skladbe, ki jo ustvariš. Mislim, da stremim k temu, da delam na isti način na vseh različnih področjih. Če poslušaš moje dosedanje delo kot celoto, opaziš, da postajajo nekatere stvari konstantne. Ena stvar, ki sem jo sam opazil, je, da me zelo zanimajo recimo binarne opozicije. Večino časa torej delam veliko na kontrastu med dvema površinama. To se lahko kaže pri meni kot improvizatorju, kot skladatelju ali kot piscu pesmi. Vedno gre za neke vrste nasprotja, ki predstavljajo osrednjo napetost v mojem ustvarjanju. To je torej v meni. Mogoče ne zavestno, vendar se mi zdi, da gre predvsem za to. Po vseh teh letih sem to začel opažati (smeh). Kar je lahko mogoče slabo, ne vem. Mogoče o tem preveč razmišljam (smeh). Ne vem, če odgovarjam na tvoje vprašanje, toda ... Zelo me zanima ideja, da improvizatorji igrajo skladbe ali da se izurjeni glasbeniki začenjajo učiti improvizirati. Zato, ker delajo to na drugačen način. Na primer moja skladba Pacifica, ki sem jo napisal za italijansko zasedbo [Ensemble Eva Kant], je v bistvu predvsem skladba za običajne klasične glasbenike, toda ta skupina to niso bili. To ji je dalo neke vrste surovost, ki mi je všeč. Vedno me zanima ponovno preizkušanje načinov igranja, tudi pri mojem godalnem kvartetu. Če vzamemo za primer Bartoka in način, kako je izpeljeval svojo glasbo iz folklornih elementov, to je po moje fantastično, vendar obstaja po drugi strani pri njem občutek, da gre za »izboljšave« folklornih elementov. Tudi klasični glasbeniki ne igrajo kot ljudski godci. Meni je pri tem všeč ideja, da ustvarim godalni kvartet in da ga klasični glasbeniki izvajajo veliko bolj v ljudskem stilu. Da so stvari na primer neuglašene, da so surove. Te stvari me zanimajo. Redefiniranje teritorija.

Danes boš igral s saksofonskim kvartetom Arte Quartett. Že v zasedbi Henry Cow ste imeli pihala, tvoje prvo srečanje s saksofonskim kvartetom pa je bilo sodelovanje z Rova Saxophone Quartetom.

Rova so bili nasploh prva zasedba, ki je pri meni naročila skladbo. To je bilo tudi prvič, da sem pisal za glasbila, s katerimi nisem igral, in prvič, da sem pisal za ljudi, ki jih nisem prej poznal. To je bil zame zelo pomemben prvi korak. Ko sem torej pisal te skladbe, me je zanimala predvsem zgodovina saksofona in kako ga ljudje dojemajo. V tej glasbi so bile reference na tradicionalni jazz in na mnoge različne glasbene spektre. Zanimivo je bilo, ko sem naletel na Arte, saj sem imel občutek, da je to šlo že ven iz mojega sistema in mi tega ni bilo več treba početi. Poleg tega pa so ti glasbeniki precej različni od glasbenikov v Rova Quartetu, ker so klasično izobraženi. In če so imeli Rova probleme z branjem not, Arte tega problema niso imeli, vendar se je pojavila težava na drugi strani. Premagali smo jo in sedaj lahko z Arte delam stvari, ki jih z Rovo nisem mogel, hkrati pa sem lahko tudi z Rovo delal stvari, česar ne morem z Arte. To deluje name zelo dobro.

Nameravaš z njimi tudi kaj posneti in izdati?

Ja, seveda. Napisal sem dve skladbi, eno z naslovom Big Picture in eno, ki se imenuje Still/Urban. Nocoj bomo izvedli slednjo, vendar upam, da bomo posneli obe.

Sicer pa sem se pri skladbi Still/Urban navdihoval pri kontrastu med mestom in podeželjem. Na koncu je izpadlo, da gre vseeno bolj za mesto kot kar koli drugega. Kljub temu da smo bili, ko smo delo ustvarjali, zelo visoko v švicarskih gorah, v samostanu (smeh), brez kakršnih koli zvokov. Bilo je zelo, zelo tiho. Zanimiv je bil potem kontrast iti in izvajati delo v urbanem okolju. Kar lahko slišite v skladbi, so posnetki mojega domačega kraja Oakland, Kalifornija. V skladbi me zanima tudi to, kako deluje spomin. Notri se namreč nahajajo tudi posneti deli. Prej sem govoril o binarnem, tukaj pa so različne plasti glasbe, ki se odvijajo hkrati. Nekateri deli so improvizirani, nekateri notirani. Gre za nekakšno popotovanje in traja kakšno uro.

Pred nedavnim si v klubu Stone v New Yorku igral skupaj s Chrisom Cutlerjem in Timom Hodgkinsonom. Z obema hkrati. Kako ta, recimo ji »elementarna« Henry Cow zasedba, deluje skupaj danes?

To pravzaprav ni bil Henry Cow koncert, ker smo improvizirali. Predstavljali smo zgolj en vidik tega, kar je Henry Cow včasih bil. Poleg tega nočem to poimenovati kot Henry Cow, ker leži Lindsay bolna v postelji in pol zasedbe ni tam. Toda moram reči, da je bila energija, ki smo jo posedovali, ko smo skupaj nastopili, absolutno fantastična. To so bili trije, v mojih zadnjih letih najboljši glasbeni dnevi, ki sem jih doživel. Bilo je fantastično, zares odlično! (smeh) Zato upam, da bo še priložnosti za to.

Ali to tudi načrtujete?

Ne glede na to, zagotavljam, da bo vse to tudi izdano. John Zorn naju hoče s Cutlerjem izdati kot duet v podporo kluba Stone, ki potrebuje finančno pomoč. To ploščo bomo izdali, da jim pomagamo. Poleg tega pa želi tisti, ki je kuriral to serijo, izdati celotno zbirko CD-jev vseh koncertov. Vendar moram najprej vse to slišati (smeh).

Kakšni so tvoji nadaljnji plani. Delaš na nekje treh, štirih novih izdajah ...

Tukaj sta dve novi izdaji. Ne čisto novi, ampak končno bosta izšli. Eno je skladba Impure, ki sem jo ustvaril v francoski glasbeni šoli pred sedmimi ali osmimi leti. Vključuje sto glasbenikov, ki so »inštalirani« v različnih sobah glasbene šole in občinstvo, ki stvar posluša skozi okna. To sem posnel na 32 kanalov in končno smo stvar zmiksali. Izdajamo torej verzijo tega, v dveh delih. Prvi del je pravkar izšel, drugi pa izide naslednje leto. Tukaj je tudi glasba za ples, ki sem jo napisal za Amando Miller v Freiburgu. Imenuje se Happy End Problem. Gre za zelo drugačno vrsto komponiranja zame, za predelavo Stravinskega (suite Ognjena ptica, op. a.). Vsebuje veliko citatov, vendar na ne preveč očitne načine (smeh). Ven prihaja še veliko drugih reči. Novi album zasedbe Massacre, pri katerem gre za posnetek koncerta iz Roskilda. Izšel bo za založbo Tzadik. Zame osebno je najboljša novost ta, da imam naslednje leto prosto, tako da celo naslednje leto ne poučujem. Ustanavljam novo zasedbo s Carlo Kihlstedt, Zeeno Parkins in Matthiasom Bossijem. Bobni, violina ter kar koli bova z Zeeno pač igrala. V igri bo veliko glasbil. Namen imam skladati posebej za to zasedbo in aprila leta 2008 bomo imeli turnejo po Evropi. To je torej moj naslednji velik projekt.

David Verbuč