Letnik: 2007 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Terens Štader

Jim Jones

Soul punk brez blefa

Emperor Deb, prvi album skupine Black Moses, ki jo je Jim Jones sestavil po tihem razpadu Thee Hypnotics, je bil »kul«. Pevec in kitarist Jim je v novi zasedbi spekel gosto funk rock zmes, polno mamljivega groova, ki so jo mestoma prekinjali dobrodošli izbruhi punkrocka.

Emperor Deb je bil le uvod za detonacijo soul punka, ki jo je prinesel Royal Stink, izjemen drugi album, ki po nekaj poslušanjih razkrije podobo svojevrstnega sodobnega odgovora na antologijski Raw Power. S samo devetimi pesmimi Royal Stink nikoli ne teče v prazno. Je vseskozi gladek in oster. Za soul rock oziroma soul punk slog je Royal Stink, kar je bil Now I Got Worry Jon Spencer Blues Explosion za rockabilly blues, novi standard, novi testament. Glasba Black Moses ne sloni samo na imenitnem zvoku in slogu igranja. Tudi pesmi so zelo lepo krojene. Glasbena trojka, v kateri vsi blestijo, jih je napolnila z življenjem in več kot dobro notranjo dinamiko. Greame Flynn si jemlje prostor v zvoku skupine po vzoru na Johna Entwistla iz The Who, medtem ko bobnar David Axford igra prvinske heavy ritme s pravšnjim občutkom za funk, ki ga narekuje sam Jim. To je rock'n'roll brez blefa in brez špeha. Je glasba ljudi, ki živijo to, kar govorijo. Po Royal Stink so Black Moses z drugim basistom Zacom Kusmanovom posneli nekaj hitrih hard rock boogie skladb, ki so za zdaj še neobjavljene, sam Jim pa je v začetku februarja začel nastopati s svojo drugo zasedbo Jim Jones Soul Punk Revue. Kar zadeva soul, ga ima pevec in kitarist Jim Jones zagotovo dovolj, da ga bo lahko še dolga leta delil z vsemi, ki znajo prepoznati in ceniti resničen rock'n'roll duh. Pogovarjala sva se po telefonu konec lanskega leta.

Kako ste Black Moses pristopili snemanju albuma Royal Stink? Ali si želel združiti posnetek surove energije z bolj sofisticiranim zvokom, ki ste ga dobili v postprodukciji v studiu?

Album sva producirala z Graemom Flynnom. Najprej nas je zanimalo, ali so vsi instrumenti slišati dovolj razločno. Ko smo to dosegli, smo želeli, da glasba zveni čim bolj razburljivo. Vsako skladbo smo posebej snemali, dokler nismo sklenili, da je ne moremo posneti tako, da bi zvenela še bolj razburljivo. Sredstev nismo imeli veliko, oprema je bila dokaj poceni, naša osnovna prednost pa je bila, da smo imeli neomejeno časa. Snemali smo, nato smo poslušali posnetke, in če nam nekaj ni bilo všeč, smo snemali, vse dokler nismo rekli, da bolje ne gre.

Kako si sam zadovoljen s tem albumom?

Ja, mi je kar všeč. Minilo je dolgo časa, odkar smo ga posneli. Pred nekaj dnevi sem ga znova poslušal in sem si rekel, da sploh ni slab. Album smo snemali samo s tremi mikrofoni. Bilo je treba izbrati pravi način, kako snemati. Kljub temu da vemo veliko o studiih in se Graeme Flynn precej ukvarja s snemalnimi metodami, smo morali vseeno veliko razvozlati med samim snemanjem. Ploščo smo delali ob nedeljah v stranskem prostoru nekega kluba.

Je Graeme še vedno v skupini?

Ne več. Sva pa govorila pred nekaj tedni in se dogovorila, da bo znova igral v skupini, ko se bomo odpravili na mednarodne nastope. Greame zdaj dela na lastnem projektu.

Vidva sta ustanovila skupino. Kako je prišlo do Black Moses?

Potem ko so Thee Hypnotics razpadli, sem imel nekajmesečno pavzo brez igranja. Ko me je ta situacija začela spravljati v depresijo, sem poklical bobnarja in basista iz skupine The Heads, ki sem mu ju spoznal, ko smo Thee Hypnotics v Bristolu snemali poslednji singel. Ko smo začeli govoriti o koncertih, sem si v skupini zaželel še eno kitaro in sem tako poklical Graema Flynna, ki ga poznam že iz srednje šole. Takrat sva se družila, hodila ven, poslušala glasbo, kadili smo travo, počeli smo to, kar pač mulci počno. Svoj prvi koncert sem imel pri štirinajstih letih prav z njim. Igrali smo pesmi od Johnnyja Thundersa and the Heartbreakers in Davida Bowija. Ravno ko sem Greama povabil, da igra z nami, se je začel dolgočasiti pri Penthouse. Greame je začel hoditi na vaje, vendar so tipi iz Bristola postali vse manj zanesljivi. Midva sva želela narediti nekaj bolj trdnega in tako so nastali Black Moses. Napisala sva nekaj pesmi, našla sva bobnarja, imeli smo nekaj vaj v Camdenu in potem začeli delati na prvem albumu Emperor Deb. Bobnar, ki je doma iz okolice Leedsa, ima na polju ob hiši prikolico. Tam smo naložili glasbeno opremo in smo preživljali vikende ob igranju glasbe. Snemali smo, pili smo ga in potem snemali naprej. Včasih smo sredi noči blodili po polju, potem smo se vrnili v prikolico in snemali naprej. Tudi prvenec Emperor Deb smo snemali ob vikendih, vse dokler ga preprosto nismo zaključili. Nismo bili pod nikakršnim pritiskom, delo smo končali, ko smo videli, da smo zaključili z gradivom. Pomembno je, da smo se pri tem zabavali.

Med prvim in drugim albumom si delal z založnikom Alanom McGheejem, ki je delal tudi z Oasis. Projekt se je imenoval License to Destroy. Zakaj je šlo pri tem?

Alan je hotel delati z nami, saj smo mu bili všeč in je menil, da lahko z našo glasbo naredimo kaj večjega in bolj popularnega. Tako naj bi se nam obetal uspeh na lestvicah. Alan nam je govoril o razbijanju kitar v oddaji Top of the Pops, kar nam je zvenelo kul. Ponudil nam je čas v studiu, a se na koncu nismo glasbeno ujeli z njegovim producentom. Alan McGhee je prijazen, zelo entuziastičen in na splošno zelo lepo govori, toda po določenem času smo ugotovili, da se ne premikamo, in odločili smo se vrniti na svoje. Tako je bilo vsem prav. To je bil poskus, ki se ni obrestoval, toda bilo je vredno poskusiti.

Ali si namerno želel, da imajo Black Moses formo tria?

Tako ali tako smo začeli kot trio. Kasneje smo sklenili, da bi z večjim številom ljudi postalo bolj zapleteno in bolj politično, in zato tudi trio ostali. Po drugi plati pa trio kot takšen spodbuja ustvarjalnost. Glede na to, da si številčno omejen, moraš biti bolj kreativen. Resnično velja, da nuja spodbuja inovativnost. Določene omejitve spodbujajo razmišljanje in iskanje rešitev. To velja tako za glasbo kot za način snemanja; če snemaš zgolj s tremi mikrofoni, moraš bolje razmisliti, kaj in kako narediti.

Moje mnenje je, da vam iznajdljivosti in kreativnosti pri uporabi in interpretaciji bluesovskih, rockovskih in soulovskih vzorcev prav gotovo ne manjka.

Hvala.

Ni zakaj. Na albumu slišim zelo veliko različnih stilov. Ali bi lahko rekel, da Black Moses povzemajo tvoje dosedanje glasbene izkušnje?

Ne trudimo se slediti trendom. Želimo le igrati glasbo, ki nam je všeč in ki jo radi poslušamo. Samo po sebi pa to zajema zelo široko področje. Poslušam veliko črne glasbe: soul, tudi hip hop, jazz in vsekakor blues, funky soul, pravzaprav večinoma godbo, ki je bila objavljena pred letom 1975. To so preprosto stvari, ki jih rad poslušam in jih želim igrati. Kot bend počnemo to spontano in se ne trudimo biti podobni nekomu in nečemu. Veš, kako je, to, kar poslušaš, tudi si. Večina pesmi, ki jih igramo, je nastala preprosto iz skupnega igranja, tako rekoč iz eksperimentiranja. Ko zaigramo nekaj, kar ima v sebi swing, groove ali pa zveni nekako heavy, potem to idejo razvijamo naprej. Pesmi, ki jih igramo, tako izbiramo tudi sodeč po tem, kaj nam zares prijaigrati. Proces nastajanja naših plošč je bil zelo sproščen. Edina stvar, ki je bila disciplinsko urejena, je to, da smo se dobivali vsako nedeljo. Tudi če je kdo med nami imel strašnega mačka, smo se vseeno dobili zgodaj od nedeljah in smo delali.

Torej imate med tednom druge obveznosti.

Ja, saj nismo več stari 20 let. Imam sina, ki ima devet let. Imamo tudi druge stvari v življenju. Hecno je, ko pomislim, da v času, ko sem bil z Thee Hypnotics in sem se ukvarjal samo z glasbo, včasih nisem po dva meseca nič naredil, saj smo si vedno govorili, da imamo čas, da bomo že kasneje. Ko ti je čas bolj dragocen, več delaš in si tudi bolj učinkovit, če imaš manj časa in si bolj pod stresom, več narediš.

Pri Black Moses igraš kitaro, česar pri Thee Hypnotics nismo slišali. Ali si se tokrat prav namerno želel izraziti tudi kot kitarist?

Tudi to, a predvsem zato, ker mi je lažje, da igram kitaro sam, kot da iščem nekoga, ki jo bo igral. Obenem sem si želel odpočiti od Raya Hansona.

Zakaj pa?

Z Rayem Hansonom sva začela skupaj igrati, ko sva imela šestnajst let, in sva skupaj igrala priližno 15 let. Ko smo nehali z Thee Hypnotics, je med nama ostalo nekaj razprtij o različnih temah. Bil sem jezen, ker sem menil, da se ne trudi dovolj. Ko je bil moj sin star dve leti, sem čutil več stresa in več motivacije, da nekaj naredimo. Želel sem, da se nehamo norčevati in da sestavimo skupaj nekaj nastopov. Drugi so mi govorili, da se jim ne ljubi, saj želijo gledati svetovno prvenstvo v nogometu. Po določenem času je bend preprosto razpadel. Za spremembo zato nisem hotel biti več odvisen od teh tipov. Rabil sem počitek in spremembo. Pred kratkim sem klical Raya. Delam na novem projektu, v katerega bom vključil priredbe Little Richarda, Elvisa Presleyja, Jerryja Leeja Lewisa in podobnih velikanov, in želel bi, da igra kitaro. Nisem pa ga uspel dobiti na telefon.

Kdaj si ga nazadnje videl?

Že leto ne. Ne hodi veliko ven. Veliko je doma in hodi ven samo poleti. Veliko ljudi, ki jih poznam, bi želelo spet videti, da igra kitaro. Ray živi v svojem svetu in se zelo drži zase.

Ali je sploh igral po Thee Hypnotics?

Delal je na nekaj projektih, ki se niso razvili dlje od vaj. Delal je za nekaj različnih ljudi, med drugim je igral kitaro na solističnem albumu Nicka Marsha, ki je bil v osemdesetih pevec pri Flesh for Lulu. Nick Marsh je posnel solistični album temnih balad, ki me precej spomni na mešanico med Walker Brothers in The Bad Seeds.

Ali mogoče obžaluješ določene priložnosti, ki jih z Thee Hypnotics nisi izkoristil?

Thee Hypnotics smo bili na začetku čisto navdušeni nad »luzerskimi« skupinami, ki so sicer imele veliko stila in so bile privlačne, ampak so bile izgubljene. Johnny Thunders ter The Stooges so imeli veliko stila, toda bili so zelozdelani. Nam, ki smo bili fascinirani nad njimi, se je s časom začelo dogajati isto in veliko stvari je šlo po zlu. V skupino so prišla mamila, dogajale so se grde reči. Ko postaneš starejši, lažje analiziraš, v kakšni situaciji si se dejansko nahajal. Nam se je takrat zdelo, da so naša prizadevanja prizadevanja v prazno, in smo si vedno očitali, zakaj ne naredimo tega in onega, v resnici pa se nismo čisto nič sekirali. S Philom Smithom, bobnarjem Thee Hypnotics, se vidiva vsak teden. Dela kot filmski montažer in pogosto govori, kako bi bilo fino narediti film o Thee Hypnotics, saj imamo veliko zgodb za povedati.

Ali si sam imel težave z mamili?

Sedem let sem užival heroin. Ko zdaj vidim ljudi, ki so odvisni od mamil, sem prav zadovoljen, da sem nehal. Na mamilih nazaduješ, vsak dan je isti. Je pa zanimivo, da me je rock'n'roll vedno prebujal, tudi ko sem se zaradi mamil grozno počutil. Bilo je dovolj, da sem v garderobi slišal zvok kitar z odra, in sem postal naelektren.

Kritično govoriš o Thunders in Stooges. Kateri so potemtakem tvoji resnični junaki?

Še vedno isti tipi. Ne glede na to, da so bili »luzerji«, to me prav nič ne briga, saj so imeli veliko stila. Bili so bolj inovativni in opredelili pravi pomen rock'n'rolla bolje kot tisoč drugih. Le kdo je naredil več za rock'n'roll, Johnny Thunders ali Phil Collins? Odgovor je zelo lahek. Če gledamo na uspeh, ima Phil Collins verjetno več letal. Sicer pa ne vem, zakaj sem se nanj spravil, saj o njem tako ali tako ne vem veliko. Hotel sem povedati le to, da smo bili v Thee Hypnotics obsedeni z načinom življenja v slogu »crash and burn« – živi hitro in umri mlad, z vso nihilistično rock'n'roll filozofijo.

Kaj zate pomeni rock'n'roll?

Vsemu, kar je dobro, pravim rock'n'roll. Tudi če gre za dober jazz, ki ga je naredil Charlie Parker, mu rečem rock'n'roll. Če glasba zveni resnično, če je v njej nekaj tveganja, če nekdo zveni vsaj malo jezen ali pač zelo jezen, je to zame rock'n'roll. Rock'n'roll je, ko nekdo sporoča svoja čustva s stilom in na privlačen način.

Rekel si, da je tvoj sin star devet let. Koliko si star?

41 let. Rojen sem 1965 v letu kače.

Na Royal Stink zveniš poln energije.

To je tisto, kar rad počnem. Leta mi ne pomenijo veliko. Spomnim se ljudi, ki so bili videti že pri sedemnajstih stari. Nekateri se pač obnašajo starikavo, nekateri pa nikoli ne odrastejo. Včasih je to dobra stvar, včasih pa slaba. Saj veš, nezrelost …

Terens Štader