Kimmo Pohjonen

Finski harmonikarski demon

Jazzfestival Saalfelden, avgust 2001 … V gneči zvenečih nastopov in imen, ki so se tisto leto zvrstila pod šotorom enega najpomembnejših festivalov nove glasbe (The Ex Orchestra, Medeski Martin and Wood, Peter Brötzmann Chicago Tentet, Elliot Sharp …), po skoraj šestih letih v spominu še vedno najbolj intenzivno odzvanja nastop takrat relativno manj znanega harmonikarskega peklenščka iz Finske.

Verjamem, da nisem edini, ki mu je prvo soočenje z eksplozivnim solističnim nastopom Kimma Pohjonena pahnilo kriterije glasbenega performansa občutno kvišku in zasenčilo vsa druga doživetja omenjenega festivala. In je začel ... Zvok harmonike, globoko potopljen v ambient elektronskih delayev in reverbov, se je počasi, s pomočjo simultanega vzorčenja dvigal v mogočno ritmično-harmonsko strukturo prepletajočih se melodičnih bravur s tapkanjem ustvarjenih ritmov in abstraktnih vokalnih ekscesov poganskega učinka. Vse zaigrano, vzorčeno in procesirano v danem trenutku na licu mesta. Z vso silo, z nastopom na robu božjastnih popadkov in ob spremljavi demoničnega light-showa. Od takrat do danes je neumorni Kimmo zavzel večino pomembnejših svetovnih odrov, se dvakrat prikazal tudi v Ljubljani, zagnal duo projekt Kluster (+ Samulli Kosminen, sampler), projekt KTU (Kluster + dva člana legendarnih prog rockerjev King Crimson), Kalmuk (s Tapiola Sinfonietta), projekt z avantgodalci Kronos Quartet, napisal glasbo za mnoga plesna, gledališka in filmska dela. Pričujoči intervju je nastal konec februarja preko telefonske žice Ljubljana−Helsinki.

Slovensko občinstvo te je v zadnjih nekaj letih imelo dvakrat priložnost videti v živo – prvič v solonastopu nekaj let nazaj in drugič lani s kvartetom KTU. Na letošnji festival Jazz Cerkno prihajaš s precej drugačnim projektom – duo z bobnarjem Ericom Echampardom, s katerim izvajata izključno improvizirano glasbo. Kakšna je ideja tega projekta in kako se je zgodba začela?

Pred šestimi leti smo bili slučajno na isti turneji po Finskem; jaz sem nastopal s pozavnistom, on pa je bil s svojim bendom. Moj kolega, menedžer turneje, je opazil, da sva se z Ericom dosti in kvalitetno družila, in naju je v nekem trenutku presenetil s vprašanjem, če bi hotela igrati skupaj – morda v kakem impro projektu. Obema se je zdela ideja odlična in tako se je začelo. Moram pa reči, da sem bil ob najinem prvem nastopu zelo živčen. Ni bilo lahko iti na oder z nekom takole povsem na sveže in improvizirati. Ampak šlo nama je dobro in sva potem nadaljevala, dobivati sva začela ponudbe … Že kar nekaj let takole igrava in nastopava in res je enkratno, da greva lahko na oder kar brez vnaprejšnje vadbe. Zgolj improvizirava. Zdaj se že tako dobro poznava, da se počutiva popolnoma samozavestno, ko greva na oder – občutek imam, kot da igram pripravljeni material, čeprav je v resnici popolnoma improviziran. To je res izreden občutek in moram reči, da mi je improvizirana glasba postala najpomembnejša oblika glasbe.

Praviš, da je vajino sodelovanje z Ericom posledica vajinega kvalitetnega druženja v prostem času. Koliko ta vidik – kvaliteta druženja, ujemanje na osnovni človeški ravni – vpliva na tvojo odločitev, s katerim glasbenikom boš sodeloval?

Zame je ta vidik izjemno pomemben. Svet je prepoln dobrih glasbenikov, torej mora biti ta kriterij prisoten – osebnostna kompatibilnost …, da greš lahko s človekom na pijačo in razdreš par krepkih. Seveda pa mora delovati tudi glasba – oba elementa sta pomembna.

Kakšni so plani s tem projektom, se lahko nadejamo novega albuma?

Lansko leto sva izdala koncertni album z naslovom Uumen. Nekdo uspel je enega od najinih francoskih koncertov posneti na večkanalni snemalec – posnetki so bili dovolj dobri, da sva se jih odločila zmiksati in izdati na CD-plošči. Gotovo bova tudi v prihodnje snemala najine koncerte in bomo videli, kaj bo prišlo na plan.

Tvoja glasbena izobrazba in izkušnja se razpenjata od klasike, folka, jazza, rocka do avantgarde in elektronike. Nastopaš tako sam kot s simfoničnimi orkestri, rock bandi, jazz zasedbami ... Kako uspevaš ohranjati umetniško identiteto in integriteto v tako širokem polju?

Veš, včasih je biti dejaven v toliko različnih projektih in prepletati toliko različnih glasbenih stilov lahko nevarno. Vendar se nekako poskušam držati nekaj preprostih vodil – rdečih niti in poglavitno zame je to, da te niti vlečem skozi vse svoje projekte. Vso glasbo komponiram sam, znotraj nje pa poskušam puščati čim več svobode, kljub temu da je komponirana. Hočem imeti svobodo, da se lahko na vsakem koncertu izrazim v popolnosti, zato si to tudi vnaprej zagotovim. Če grem torej v nov projekt, moram pač paziti, da znotraj njega ohranim samega sebe – v drugačni formi, drugačnem kontekstu, a vendarle – sebe!

Kaj pa glede raznih predsodkov in omejitev, s katerimi so prepojeni posamezni žanri, posamezne scene? Kakšne so tvoje izkušnje z njimi in kako jih skušaš presegati?

Čas, ko sem se pretežno ukvarjal s klasično glasbo, je bil zame dobra lekcija, ker mi je razjasnil, v katero smer nočem iti. Klasiko prežema ponavljanje enega in istega … vsak dan … vsakič znova. To je bil glavni razlog, da sem začel skladati sam; ko si sam svoj skladatelj, se ovire zrušijo. Svoje glasbe ne morem igrati narobe! Napačne note in toni ne obstajajo! Je samo moja glasba. Če me kdo kritizira, pri meni ne igra nobene vloge, svoje delo lahko kritiziram le sam. Seveda opazujem, kako reagira občinstvo, vendar je to manj pomemben element. Glavni razlog, zakaj delam svojo glasbo, je to, da edino tako lahko vedno predstavim glasbo verodostojno.

Z lastno glasbo se torej ne moreš motiti ...

Tako je! In mislim, da je to zame celotna ideja. Glasba ni šport! V športu smo obsedeni s tem, kdo bo prvi prišel do cilja, kar je velika draž športa. V glasbi pa je drugače – gre za čustva in izkustva, kaj imaš in kako to procesiraš. Predvsem na odru greš lahko zares daleč … in potem se lahko podoben zanos prenese tudi na občinstvo in jih odpelje … Ustvarja se energija. To je nekaj izjemnega. Nič kaj dosti izjemnega ni v tem, če igram pravilno ali če igram hitro ali kako drugače razkazujem svoje tehnične sposobnosti. Čustva in izkustva so domena glasbe. In zato jo je treba obravnavati drugače kot šport.

Toda čeprav nisi športnik in glasbe ne dojemaš kot tekmovanje, prejemaš čedalje več nagrad in priznanj za svoje delo, Finsko uradno zastopaš na mednarodnih festivalih, postajaš pravzaprav ena od najbolj cenjenih finskih kulturnih izvoznih dobrin. Zanima pa me, kako je bilo na začetku tvoje samostojne poti, predstavljam si, da reakcije niso bile tako ugodne.

Seveda je bilo na začetku veliko negativnih reakcij. Na nek način sem jih pričakoval in sem bil nanje tudi pripravljen. Gre pravzaprav za naravno reakcijo na početje, ki je drugačno od postavljenih standardov. Res je, da bolj ko sem postajal priznan, več nagrad ko sem dobil, tišje so bile kritike. Gre za popolnoma naraven razvoj dogodkov. Toda ta harmonikarska scena je zelo omejena, zelo ozkogleda. Včasih slišim komentarje: »Hej, kaj se pa tale gre?! Predvaja vnaprej posnete matrice ali kaj je to?!« Kakor koli že, moj namen ni, da bi s svojim delom ustregel vsem in vsakomur. Ustreči hočem sebi, in če je pri tem ustreženo tudi drugim, krasno, toda ne poskušam zadovoljiti vsakogar na tem svetu.

Po drugi strani pa se je bilo verjetno potrebno soočiti z goro predsodkov, ki jih do harmonike kot tradicionalnega instrumenta gotovo gojijo nemaloštevilni v krogih t. i. nove glasbe oziroma avantgardne glasbe?

Da, toda na nek način me je presenetilo, kako hitro sem si uspel izboriti pot proč od harmonikarskih in drugih žanrsko rigidnih festivalov; zelo kmalu sem začel nastopati na bolj liberalnih jazz, »world music«, rock in avantgardnih festivalih. Ampak še vedno me spremlja ta ozkogleda percepcija harmonike in njene vloge. Zato so se me prijeli vzdevki kot »Batman harmonike«,« Hendrix harmonike«, »Björk harmonike« … Tako si pomagajo organizatorji mojih koncertov, da razložijo publiki, za kaj gre … »Veste, harmoniko igra, ampak ni dolgočasen …« Malce smešno je vse skupaj, ampak na nek način je razumljivo. Vsem je jasno, da je svet harmonike malce omejen.

Ali bi potemtakem lahko rekli, da je ista vrsta ozkega razmišljanja in omejenosti v določenem delu prisotna tako v klasičnih/tradicionalističnih kot tudi v avantgardnih krogih?

Ja! Ja! Ja! Nekoč sem nastopal na enem izmed festivalov t. i. avantgardne klasike; super je bilo brati recenzije tega nastopa – polovica kritik je bila pozitivnih, druga polovica pa se je totalno zgražala. Hecno je, da se imajo za avantgardiste, po drugi strani pa imajo zelo striktna pravila, kaj v njihovo območje sodi in kaj ne.

Vse bolj si prisoten tudi na festivalih in drugih dogodkih, ki so posvečeni predvsem eksperimentalni elektronski glasbi. Lansko leto si nastopil tudi na barcelonskem Sonar festivalu, meki nove elektronske glasbene scene. Kakšna je bila ta izkušnja?

Odlično je bilo! Imeli smo zelo dober koncert v Barceloni, vzdušje je bilo odlično, veliko zanimivih nastopov … Všeč mi je veliko od teh novejših elektronskih projektov, zelo me je zanimalo, kaj vse so ustvarjalci tam počeli. To vse je v veliki meri tudi del mojega početja, saj sam vsakodnevno zelo resno raziskujem svoj instrument kot elektronski instrument. Čeprav je v bistvu akustični instrument, ga vse bolj in bolj uporabljam kot elektronskega. Vse več uporabljam datoteke MIDI in vzorčenja, kombiniram »samplani« elektronski zvok z zvokom akustične harmonike. Moja glasba je v veliki meri elektronska.

Razširjaš torej zvočne zmožnosti akustičnega instrumenta s pomočjo novih tehnologij. Kako pa na splošno ocenjuješ današnja razmerja med novimi tehnologijami in tradicionalnimi instrumenti ter pristopi?

Mislim, da je to trenutno izjemno zanimivo področje. Nagledali smo se že množice električnih kitaristov, ki počnejo vsemogoče nore stvari v kombinaciji z elektroniko, jaz pa pogrešam več elektronskega eksperimentiranja z drugimi akustičnimi instrumenti. Več ustvarjalcev bi se moralo spustiti v to. S svojo harmoniko dobesedno vsak dan odkrijem kak novi zvok, vsakodnevno sem poplačan s čem, česar prej še nisem slišal. To je resnično veliko plačilo.

Reciva kako besedo več o svobodni improvizaciji – principu glasbenega ustvarjanja, ki ga prakticirata z Ericom Echampardom. Kakšno vlogo igra improvizacija v tvoji glasbi in tvojem življenju nasploh?

Zame je improvizacija najpomembnejša stvar v glasbi in rad bi, da bi lahko to rekel tudi za ostali del mojega vsakdanjega življenja. Toda v vsakdanjosti ni tako lahko slediti principom improvizacije ... Vsekakor pa je to izredno pomembno v glasbi!

Zakaj?

Preprosto je to čudovit občutek. Biti na odru in improvizirati − ne moreš razmišljati, ne moreš planirati, in če poskušaš kaj predhodno planirati, pogrneš. Dobiš občutek, da si kralj na odru in da si sposoben česar koli, da lahko zakorakaš skozi zid … Edini način, kako dobiti ta občutek, je, da si na odru odprt kolikor je le mogoče in da ne misliš na morebitne napake, da v tistem trenutku samo daš nekaj od sebe. In ko občutiš tisti trenutek, ko ga zagrabiš, ti povem, ta občutek je izjemen, obožujem ga! To je vse, kar ti lahko povem. Je res velik trenutek.

Kako bi primerjal svoje skladateljsko delo z improvizacijskim? Sta nivoja ustvarjalnega zadovoljstva, umetniške izpolnitve enaka oziroma primerljiva?

V bistvu tudi komponiram tako, da veliko improviziram. Grem v svoj prostor in preprosto improviziram. Nato kaj od tega posnamem ter idejo razvijam. To je prav tako krasen občutek, gre pa seveda za drugačno stvar. Razvijaš idejo, ki je bila v osnovi improvizirana, potem pa je odvisno od benda, zasedbe, s katero izvajaš določeno delo. Na primer projekt, ki sem ga delal s Kronos Quartetom: zanje sem napisal kompozicijo in potem poskušal doseči podoben učinek, kot sem ga imel ob prvi improvizaciji. Nekako torej ponavljaš improvizirano idejo. Vendar moram reči, da je to, kar počneva z Ericom, popolnoma improvizirano in zaradi tega unikatno. Tega ne moreš ponavljati in to postavlja občutek, ki ga imam v tem projektu, za spoznanje višje.

V improvizaciji gre v veliki meri za komunikacijo. Kako v tej luči doživljaš razlike med solistično improvizacijo ter igranju v duu, triu in večjih zasedbah? Je kaj posebnega pri improvizaciji v duu?

Ne maram preveč improvizacije v velikih zasedbah. Najlažja je solistična improvizacija, saj ti ni treba komunicirati z nikomer, po drugi strani pa je tu vsa odgovornost na tebi. Obožujem pa igrati v duu, saj je tu komunikacija najbolj neposredna – eden na enega – in na nek način je to tudi najlažja oblika improvizacije. V triu je že precej težje, v skupini štirih ali pet ljudi pa se stvari že preveč zapletajo. Enostavno ne moreš dobiti tako močnega občutenja. Zato mi je duo trenutno najbolj pri srcu.

Kaj pa tvoji ostali projekti, Kluster, Kalmuk s simfoničnim orkestrom, KTU, kaj se trenutno dogaja z njimi?

S Kluster bomo letos snemali nov album, precej bo tudi koncertov, s KTU smo imeli marca turnejo po ZDA, v planu je tudi novo snemanje. Istočasno delam en projekt z nekim finskim godalnim kvartetom … Vsi ti projekti potekajo sočasno, vzporedno in praktično za vse pišem glasbo sam. Zato sem tako zaposlen …

Veliko delaš tudi za film in teater; lani si za glasbo v filmu Jade Warrior dobil prestižno filmsko nagrado Jussi za najboljšo filmsko glasbo. Kaj pripravljaš novega na tem področju?

Ja, skupaj s Samulijem Kosminenom sva kot Kluster dobila to nagrado za približno 60 minut filmske glasbe. To je zelo obsežno in naporno delo. Moram paziti, da si ne nakopljem preveč tovrstnega dela, ker res vzame preveč časa. Toda vseeno še vedno občasno naredim glasbo za kak film ali plesno produkcijo.

Še kakšni plani za bližnjo prihodnost?

Jaaaa … precej stvari je v zraku … danes sem na primer dobil čudovito idejo, da spravim skupaj glasbo in rokoborbo, toda to je stvar prihodnosti …

Finska rokoborba in harmonika?

Ja, gre za to, da so imeli včasih na Finskem samosvojo varianto borilnih tekmovanj, na katerih je boj rokoborcev spremljal harmonikar. Ti rokoborci so namreč pri vsem napenjanju silno prdeli in harmonikar je raztegoval svoj meh zato, da gledalcem ne bi bilo treba poslušati zvokov prdenja … To je zaenkrat le še ideja; naredil bi rad psihedeličen glasbeno-športni dogodek, kjer bi se možakarji pač ruvali, spremljala pa bi jih težka harmonikarska muzika. Bomo videli. Potem je tu še »mašinska« glasba, projekt s kmetijskimi stroji … Veliko idej skratka …

Vidim, da planov ne bo zmanjkalo, najprej pa bo treba priti v Cerkno in izkusiti tamkajšnjo atmosfero …

Ja, moram reči, da z veseljem prihajam. Imel sem dobre koncerte in krasno sem se imel vsakič, ko sem igral v Sloveniji, pa tudi v Beogradu in Makedoniji. Zares imam rad balkansko področje in komaj čakam nastopa v Cerknem!

Matjaž Manček