Kristin Hersh

Vedno ista, vedno drugačna

Nikoli nisem razumela teoretskih razprav na temo, ali je rokovska godba take oblike, kot jo poslušam in reflektiram sama, v izumrtju ali se v polju rokovske dinamike sploh lahko zgodi še kaj novega, drugačnega. Najnovejši izdelek ameriške avtorice in izvajalke besedil Kristin Hersh Learn To Sing Like a Star je tipičen primer odličnega rokovskega albuma, ki v vseh pogledih potrjuje svojo živost, pristnost in nenazadnje profesionalnost.

Leto 2007 nam je že v prvem mesecu postreglo z glasbeno poslastico par excellence. Nov album staroste Kristin Hersh je zrel glasbeni izdelek leta 1966 rojene glasbenice, ki je svojo glasbeno pot začela pred več kot dvajsetimi leti v bostonski skupini Throwing Muses. Njen zaščitni znak je razpoznaven vokal, rezko hrapav, strasten, podobno kot način njene interpretacije in melodije, ki jih ustvarja. Avtentično in avtorsko, bodisi ko je v skupini skupaj s polsestro Tanyo Donelly tvorila jedro skupine ali kasneje, ko je stopila na samostojno avtorsko pot.

Glasbena pot Kristin Hersh je od davnega leta 1981 v bistvu razpeta na dva dela, na skupinsko delo v bendu in na številne solistične projekte. V eni najmočnejših skupin t. i. alter roka, že omenjenih Throwing Muses, je vztrajala od leta 1981 do leta 1997, pa tudi danes zatrjuje, da bend v resnici še ni izpel svoje zadnje pesmi. Bend, ki je bil znan po svojih dveh pevkah in kitaristkah (Hershova je v začetku bend poimenovala »The Muses«), bend, ki je ustvarjal pesmi v nekonvencionalnih oblikah. To so bili posnetki, ki jih poganja menjajoč, silovit ritem in povsem sublimna in surrealistična besedila. V letih od 1986 do 1996 je skupina izdala osem albumov, vmes pa je Kristin rodila tri sinove.

Kristin je bila kot najstnica velika oboževalka Jella Biafre (Dead Kennedys) in dolga leta je pela (se je drla) kot on. Z zanjo značilno prostodušnostjo tudi okrca novodobne pevke, ki skušajo oponašati njen stil petja, nezavedajoč se, da izvira pravo poreklo od frontmana Jella Biafre, »za katerega te male piške po vsej verjetnosti sploh ne vedo«(iz knjige The Secret History of Rock Ronija Sariga). Throwing Muses so po svoje tlakovali pot podobnim spolno mešanim rokovskim združbam; najznačilnejše predstavnice tega stila so nedvomno Sleater-Kinney. Poleg sester Kristin in Tanye je v bendu deloval tudi bobnar David Narcizo, znan in cenjen po svoji nenavadni bobnarski tehniki; z Davidovim prihodom so punce tudi dopolnile ime skupine v Throwing Muses. Pomenljivo, kajne? Na njihove prve demoposnetke iz l. 1984 je postal pozoren Ivo Watts-Russell, ki je z njimi podpisal pogodbo za znamenito angleško založbo 4AD; šlo je v bistvu za prvi podpis kakšne ameriške skupine za to angleško založbo sploh, s tem da je Kristin zvesta 4AD do danes (in obratno). Istega leta, 1984, je že izšel prvenec skupine z istoimenskim naslovom. Skozi leta se je zasedba sicer spreminjala; Tanya je bend zapustila leta 1991, po izidu albuma The Real Ramona, osnovala je svojo skupino The Breeders (s Kim Deal iz Pixies) in kasneje Belly. Nadomestil jo je basist Bernard Georges (l. 1993); od takrat so bili Throwing Muses trio (s Kristin na kitari, Davidom Narcizom na bobnih). »Popularna glasba je danes (1993) povsem neuravnotežena, vleče jo močno na moško stran. Potrebujemo zelo ženske zadeve, toda kaj, ko jih ne vrtijo po radiu. Žensko glasbo je tudi veliko težje igrati. Nori ritmi, nori akordi in milijoni tonov, ki so vsi nagneteni. Vsi ti mali detajli morajo biti perfektni,«je povedala Kristin v intervjuju za knjigo She Bop Lucy o'Brien. In prav skupina Throwing Muses je bila odličen primer, kako so ženske uporabljale prostor neodvisne scene, da so lahko naravnost izrazile lasten čustveni teritorij, kaos, nesigurnost, iskanje lastne identitete in determinirane samozavesti. Ujeta strast se nekako ni podrejala običajnim proporcijam tipične rokovske forme s točno in predvidljivo odmerjenimi izbruhi in garancijo eventualnih rešitev, ampak je prihajala v valovih, zrcalila je perverzne in samosvoje projekcije tesnobnih misli. Pa vendar je ta glasba definitivno »rokala«, kot lucidno zapišeta v svoji študiji Sex Revolts Simon Reynolds in Joy Press. Z rastočo samozavestjo in izkušenostjo nastopanja so se sčasoma močno približali mejnim linijam mainstream roka. »Kar nekako lažje nam je šlo, ko smo postale bolj moške,» je ta fenomen komentirala Kristin dve leti po izidu njihovega šestega albuma Red Heaven.V taki zasedbi je skupina l. 1995 izdala album University, ki so ga posneli v New Orleansu, in še l. 1996 album Limbo.

V tem obdobju je Kristin posnela kar nekaj odličnih solističnih albumov, čeprav je vedno ostala privržena članica benda Throwing Muses. Tako je skupina na novo posnela večino zgodnjih posnetkov in jih izdala na za to posneti dvojni CD-plošči, kompilaciji In a Doghouse. Skupina se je za nekaj skupnih nastopov po Ameriki in Evropi tudi ponovno zbrala leta 2000 in leta 2003 tudi posnela doslej zadnji album. Tako kot prvenec je tudi ta nenaslovljen. Isti teden je Kristin objavila še solistični plošček The Grotto (kjer ji na klavirju dela družbo vsestranski Howe Gelb).

Ja, Kristin je pogosto, podobno kot tudi ostale člane zasedbe, zanašalo tudi v soloprojekte. Tako je leta 2001 izdala soloalbum Sunny Border Blue, kjer je – kot že velikokrat doslej – odigrala vse instrumente. Album je nastajal intenzivno in je plod njenega značilnega pristopa do kantavtorstva in ustvarjanja nasploh; ustvarjanje, kjer se »grda čustva« spreminjajo in kanalizirajo v umetnost. Leta 2002 je rodila četrtega sina in dve leti kasneje zasnovala nov (njen drugi) rokovski, če ne kar punkovski trio, bend 50 Foot Wave, skupaj z bivšim basistom Throwing Muses Bernardom Georgesom in Robom Ahlersom, medtem ko se je bobnar Narcizo vrnil k svoji grafični dejavnosti in občasnim glasbenim eskapadam v skupini Lakuna. 50 Foot Wave je bil nekakšen antipod akustični, lirični izpovedi solističnih plošč Kristin Hersh. Šele tu je lahko izkričala vse, kar jo je tiščalo v grlu.

»Proces pisanja pesmi je vedno enak: aktivno poslušanje. Razlika, verjamem, je le v kitari, ki jo igram, ko pišem pesmi. Za solo uporabljam akustično My Collings, Stratocaster za Throwing Muses in Les Paul za 50 Foot Wave,« je na hitro odgovorila po elektronski pošti na vprašanje o razliki pri pisanju pesmi za skupino ali solistično. Na hitro zato, ker je te dni ravno na daljši turneji ob promociji novega solističnega albuma.

Z novim albumom Learn To Sing Like A Star se Kristin Hersh torej vrača na glasbeno sceno. Njena vrnitev pomeni vrnitev esence tistega rokovskega ustvarjanja in pisanja besedil, ki mi je blizu in ki ima v svetu popularne godbe neko povsem samosvoje mesto. Poslušanje melodij z zadnjega albuma obudi reference starih rokovskih klasik (da, tudi Nirvane, če hočete), v ospredju je seveda nezgrešljiv Kristinin vokal in njene iskrene ideje, čista akustika kitar, surov, gol ritem, ki z vokalom in nenehnim pretakanjem melodije, zaziblje v čisti užitek. Album preveva izjemen avtorski pečat, začutiš ga v posameznih komadih, v načinu interpretacije, v posameznih strastnih vokalnih krikih in – v izdelku kot celoti. Kristin Hersh je album producirala in igra na njem vse instrumente z izjemo bobnov, kjer ji dela družbo zvesti David Narcizo. Zvok novega albuma je obogaten še z godalskimi vložki angleških prijateljev Martina in Kim McCarrick, vendar je ključnega pomena prav produkcija albuma, kjer najbolj prihajajo do izraza čisti, surovi, zemeljski aranžmaji skladb. Res se zdi, da je plošča natanko taka, kot si jo je zamislila sama. »Sedaj sklepam MANJ kompromisov, ker sem spoznala, kako slabo je, če se greš igre glasbenega posla (prodajanje 'modnega zvoka', ne pa igranje resnične glasbe), čeprav sem pripravljena snemati videospote in odgovarjati na novinarska vprašanja,« odgovarja na vprašanje o sklepanju kompromisov, ki so nemalokrat potrebni, če se želi glasbenik obdržati v 'poslu' dvajset in več let. Kristin Hersh je sposobna in vsestranska glasbenica, predvsem izvrstna kitaristka, ki glasbene vplive in lastno notranje življenje v bistvu na najbolj preprost in efektiven način pretvarja v avanturo ali kakor to sama najbolje opiše: »Mislim, da moraš vse skupaj videti kot kolaž.« Da bi nekako vsaj formalno poslušalcem olajšala delo, je z dvema klavirskima vložkoma tudi vsebinsko razdelila album – njena bipolarnost in značilni hipnotični zvočni učinki, ki se prelivajo v vnetljivi mešanici melodije in lirike vsakdanjega življenja, detajlov, čustev in občutij različnih duševnih stanj. V svojih pesmih je znala osebno nevsiljivo razkriti ta močna čustva, ljubezen, rojstvo, smrt, tesnobo, norost, vsa temna občutja zavesti in podzavesti, ki nam jih naplavlja življenje. Več kot desetletje je imela hude napade shizofrenije; v glasbenem svetu je slovela kot »nora« ženska roka. »V bistvu me je to kantavtorstvo vznemirilo. Nisem vedela, kaj se dogaja z menoj. Skoraj deset let sem imela napade in stalno vročino. Lahko sem občutila vsak las na svoji glavi kot elektriko, strašno napetost, iz napadov, ki so sledili, so se rojevale pesmi.« Novinarju revije Melody Maker je tako v zvezi z oznako nore, jezne ženske roka, ki se je je oprijela v devetdesetih, povedala naslednje: »Lahko smo agresivne, toda ljudje enostavno niso navajeni ženskega nasilja, uporabljajo zgolj in le t. i. moško agresijo, ki ima v glasbi obliko t. i. yang elemtentov, tisti BOOM BOOM BOOM piči naravnost, ali melodij, ki ne ... letijo visoko ali vsaj. In veliko ženske glasbe se zdi, da bazira na strunah subtilnosti kot npr. Liz Fraser (Cocteau Twins), Salem 66, The Raincoats… yin elementi.« Kristin ima dejansko o čem pisati; v izogib mučni patetiki je tu njena uporaba podob, metafor, ki delujejo tako še bolj prepričljivo in močno … »Če ne bi spreminjala idej, ki mi krožijo po glavi, v pesmi, bi od vsega tega zbolela ...« je razložila svoj delovni proces v marsikaterem intervjuju. »Tako pesmi delujejo name, tako moje pesmi nastajajo; prava pesem te udari naravnost v srce, naravnost v dušo, ne pa v možgane, saj veš … besede so same po sebi vse zelo sladke, barvite; Mislim, da so moje pesmi zame najlažji način komunikacije. Pomenijo mi iskren in v bistvu najbolj odprt način pogovora z ljudmi; na nek način gre za neke vrste otroško govorico, za način, kako otroci govorijo, kajti oni nimajo v komunkaciji nobenih filtrov, ne zavor, z ničemer ne olepšujejo stvari,« je razlagala v intervjuju za glasbeno revijo Critics Choise. Čeprav lahko v njenih tekstih zasledimo veliko avtobiografskih odtenkov, sama zatrjuje, da se v reflektiranju besedil skuša dvigniti nad »osebno«, češ da njena dela niso literarno avtobiografska. Rada namreč zastopa tisto znano stališče, ki pravi: »Pripoveduj mi o stvareh, ki jih še ne poznam, in povej zgodbe, ki jih še nisem živel,« namesto tistega verističnega, osebnodnevniškega izpovednega izražanja čustev. Prisega na spontanost, genija v sebi zanika v stilu znane paradigme o smrti avtorja; in vse, kar pojmujemo pod pojmom genialnosti, je le sposobnost plavati s tokom in dopuščanje, da te poplava vizij dobesedno preplavi. Zato tudi pošteno, morda malce metaforično prizna: »Mislim, da nisem nič posebnega in da imajo tudi drugi ljudje težave, ko poslušajo lastne glasove.« Besedila za nov album je Kristin večinoma napisala v Los Angelesu, je pa zanimivo, da vsaj nekatera od njih delujejo preroško, npr. v pesmi Day Glo poje o »twisted in slo-mo by angry water« in kriči »I've lost everything«, veliko mesecev prej, preden je orkan Katrina povsem uničil najeto bivališče v New Orleansu. Learn to Sing Like a Star je sedmi solistični album zrele glasbenice. Kristin Hersh deluje prepričljivo kot še nikoli doslej. Sofisticirana lirika, ki jo nadgrajujejo kompozicijske eskapade, prepuščajo domišljiji vso prosto pot, zapeljejo v nove miselne horizonte in obenem tu pa tam še vedno ravno prav zarohnijo.

»Ko sem bila mlada, sem poslušala X, The Meat Puppets in Violent Femmes. Zadnje čase poslušam Oxes, Mogwai, Vica Chesnuta in Andrewa Birda,« je na hitro pritaknila v elektronskemu sporočilu, potem pa šla uglaševat kitaro za večerni nastop. Trenutno je s svojo spremljevalno skupnino na evropski turneji; Slovenije žal na njenem rokovskem koledarju ni. A to je že druga zgodba.

Varja Velikonja