LCD Soundsystem

Sam proti vsem

V mnogočem se zdi delovanje Jamesa Murphyja kontroverzno. Z dvoumnimi, ironičnimi besedili, v katerih se je prepoznal marsikateri od njegovih glasbenih kolegov, in s preskokom iz kitarskega rocka v plesne vode si je pridobil nekaj sovražnikov, a na drugi strani je vse več tistih, ki glasbo njegovega projekta LCD Soundsystem razumejo kot akt odprtosti in uživajo v odlični avtorski transformaciji in zlitju preteklih žanrov, predvsem tistih, ki so prestali test časa.

Za boljše razumevanje vsaj ključnih stališč in glasbenih prijemov, ki jih James posreduje na novem albumu Sound Of Silver, je potreben pošten pogled nazaj. Če se omejimo le na glasbeno preteklost samega Jamesa Murphyja in za nekaj vrstic odrinemo na stran daljne vplive, bo dovolj dobrih deset let, v čas njegove prve skupine Pony. To je bila dokaj značilna »indie« skupina sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, nekje na sledi Pavement ali morda za stopnjo bolj usmerjena k hrupnejšim pojavom tipa Laughing Hyenas ali Big Black. James Murphy je kot bobnar skupine kmalu na lastni koži občutil elitizem neodvisne scene, ki naj bi bila po splošnem prepričanju odprta za različne pristope, ideje, tudi odnos med založniki in glasbeniki ter promoterji naj bi bil pristnejši, neposrednejši in predvsem pošten. James je vse skupaj doživljal povsem drugače. Ker so Pony prihajali iz »nerazvite« province New Jerseyja, so bili v očeh veljakov iz centra dogajanja manjvredni, predvsem niso vedeli, katere glasbe se ne »sme« poslušati, in tudi ko so ob prvi ponudbi podpisali snemalno pogodbo, so jih po Jamesovih besedah pri založbi Homestead le opeharili. In res, prelet skozi katalog omenjene neodvisne založbe kaže, da so le redki varovanci pri njih objavili več kot eno ploščo.

Studio

Slabe izkušnje so Jamesa za tri leta odvrnile od avtorskega glasbenega udejstvovanja, a kot pravi, je glasba vse, kar zna in kar ga v življenju zanima. Zato je v New Yorku počasi postavil snemalni studio in se pri drugih studijskih mojstrih (Steve Albini, Bob Weston) naučil osnov, na katerih je naprej gradil sam. Pomembno je bilo srečanje s Timom Goldsworthyjem (U.N.K.L.E), angleškim glasbenikom, programerjem in producentom. Oba je namreč k sodelovanju povabil David Holmes, pomagala naj bi pri ustvarjanju njegovega albuma Bow Down To The Exit Sign, vendar sta James in Tim povabilo vzela kar preveč zares. Holmes se je namreč na koncu počutil odrinjenega, kar naenkrat to ni bila več njegova glasba in je njune posnetke, narejene v New Yorku, zavrgel in vse skupaj še enkrat z drugimi ljudmi dokončal v Londonu. James in Tim pa sta (p)ostala odličen producentski par, ustanovila sta zadnja leta zelo izpostavljeno založbo DFA (Death From Above) in pomagala med velike izstreliti vsaj The Rapture, če ne tudi Jamesov prostočasni projekt, ki je postal resna stvar – LCD Soundsystem.

Imela sta tudi nekaj sreče. Že prvi singel kvarteta The Rapture, izdan pri DFA, je postal velik underground plesni hit. Obenem sta v pesmi House Of Jealous Lovers James in Tim oziroma DFA uporabila nekatere značilne elemente, ki so postali kar njun zaščitni producentski znak. V prvi vrsti je to kravji zvonec oziroma tovrstno tolkalo in umetni plosk rok, izrabljen, preziranja vreden dodatek diskoritma. Pa vendarle je za producentski dvojec DFA ploskanje tudi povzetek glam rocka, gospela in funka, uporaba ploska jemlje vodilno vlogo plesnemu bobnu. Očitno sta se oba rada zgledovala po izvirni postpunkovski odprtosti, saj sta pod streho založbe DFA zvabila dovolj raznovrstne izvajalce. Že sami The Rapture so na »dolgoigrajočem« prvencu Echoes izkazali drzno glasbeno širino, še najmanj za plesne pa bi lahko označili še eno newyorško zasedbo, Black Dice. Njih si je pri DFA želel predvsem Tim, on je naklonjen zvočnim eksperimentom, od psihedelije zgodnjih sedemdesetih do digitalnih elektronskih rezov poznih devetdesetih let. Natanko ta most vehementno prehajajo Black Dice.

Disko je večen

James zna v bran svoji preobrazbi opozoriti, da je imela plesna glasba sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja – tudi kasneje tako osovražen disko – podobno socialno funkcijo predvsem pri črnski populaciji, kot jo je imelo punkovsko gibanje za večinoma belsko mladino (res pa se je večji del tega kmalu izrodil). Plesna glasba je podobno preprosta za izvajanje in odprta za različne vplive in pristope, kar so dokazali nekateri newyorški artisti (niti ni nujno, da je bila glasba njihova primarno zanimanje) v drugi polovici sedemdesetih in kasneje, ko sta plesni punk in funk vladala v umetniških galerijah in rockovskih klubih. Resda se je na glasbo ESG in Liquid Liquid plesalo le z veliko domišljije, a kasneje se je na poliritme Talking Heads plesalo tudi v večjih dvoranah in v globalnih razsežnostih, posebej pa gre omeniti njihov odvod Tom Tom Club, ki so od vseh naštetih še največji posredni krivci za to, kar danes počne James Murphy. Preden se je ponovno spravil k ustvarjanju avtorske glasbe, je kot didžej želel newyorškemu klubskemu dogajanju vrniti tisto raznovrstnost, kot ga je že imelo v t. i. postpunkovskih časih. Tudi kasneje, ko je nastopal s petčlansko koncertno zasedbo LCD Soundsystem, je kdaj pa kdaj namesto »pravega« koncerta uprizoril kar didžejevski set. In obratno, kjer so ga najavili kot didžeja, je na oder postavil celo skupino.

Že njegov prvi singel, izdan pod imenom LCD Soundsystem, je naletel na širok odmev. V Losing My Edge James na dolgo obračunava s preteklostjo, predvsem s prej omenjenim elitizmom neodvisne scene; kdo je kul in kdo ni, kdo je kaj prej, kdo velja več in kdo nič, kaj se trenutno posluša, kaj se igra, vse v prvi osebi. Marsikateri nekdanji Jamesov kolega se je »slišal« v besedilu in še tisto malo prijateljstva, kar ga je bilo, je šlo. Temu je sledil niz maksi singlov, med njimi je posebej intriganten Yeah, saj so vsi pričakovali še en daljši obračun oziroma dodatni odziv, a je James ostal le pri neskončnemu ponavljanju naslovnega vzklika …

Naslednji korak, ki bi mu ga sicer kdo lahko zameril, je bil hiter podpis snemalne pogodbe z veliko založbo Capitol (v Evropi EMI), sam pa je odvrnil, da ne občuti nobene razlike med neodvisnimi založbami in velikankami, razen tega, da pri neodvisnih hitreje najdeš človeka, ki te je opeharil.

Prvi album LCD Soundsystem je izšel kot dvojni album. Redni plošči je bila dodana kompilacija prvih maksi singlov, torej posnetki z obeh strani vinilnih plošč, kar je bilo namenjeno predvsem tistim, ki so analogne gramofone že pospravili v klet, še vedno pa bi si želeli teh zgodnjih posnetkov na CD-plošči.

Ker je James Murphy začel kot bobnar, ne čudi, da je njegova kasnejša glasba osnovana na ritmu. Še najraje uporablja stare dobre modele sintetizatorjev in ritem mašin, kar kombinira s pravimi tolkali, in nenazadnje je kot odmev »scene«, v kateri je odraščal, vedno pri roki klasični rockovski instrumentarij. Če je v veliki meri obrnil hrbet »indie« rocku, je vsaj v naslovu uvodne pesmi albuma še beseda punk, a to le po zaslugi francoskega elektro dua Daft Punk, ki je tako navdušil Jamesa, da je z veseljem razkril, da njuna glasba odmeva v njegovi hiši (Daft Punk Is Playing At My House). Sporočilo pesmi pa je kvečjemu skrita najstniška želja, da bi njegova priljubljena skupina igrala kar pri njem doma. James je sicer na albumu uporabil le malo sodobnih referenc, raje se je naslonil na preverjeno glasbo in tudi s produkcijo ne poskuša biti sodoben za vsako ceno.

Med plesnim elektrom, celo diskom in funkom izstopa psihedelična elegija Never As Tired As I'm Waking Up, ki zveni kot ostanek s snemanja Pink Floydov iz časa plošče Meddle ali poznih Beatlov. Izskoči še nabrit rockovski komad Movement, ki oporeka Jamesovi nameri, da naj bi bil dolgometražni album svoja celota, ostalo bi še vedno našlo mesto na singlih.

Razprodaja

Tudi če je na maksi singel uvrstil pesem z albuma, je izvirni različici dodal podaljšan remiks. To je počel tudi za druge, ne le za varovance DFA. In dober glas je kmalu segel daleč čez »sorodne« Radio 4, Le Tigre in Jona Spencerja. Na vrsto so prišla tudi imena iz višje popularne lige, najprej Chemical Brothers in Goldfrapp, lani celo Justin Timberlake in Alicia Keys. Ker so ti singli večinoma izhajali le na vinilnih ploščah, jih je kasneje večinoma najti na CD-kompilacijah; izvajalci pri DFA so zbrani na Compilation #1 in 2, ostali na DFA Remixes Chapter One in Two. Preko podaljšanih verzij oziroma remiksov je do Jamesa prišla na videz nenavadna ponudba: odgovornim pri promocijskem oddelku proizvajalca športne opreme NIKE je prišlo na ušesa, da so Jamesovi remiksi odlična zvočna spremljava pri teku. Zanje naj bi James po ohlapnih napotkih pripravil 45 minut tekaške glasbe. Prve minute naj bi bile ogrevalne, to naj se stopnjuje v hitrejši tek, spet popusti in pospeši, vse skupaj naj sklene iztekavanje. In jo je res. Običajno njegovi oziroma njuni remiksi trajajo blizu deset minut, nekajkrat daljši zapis pa je že predstavljal izziv. Pravzaprav je James v eno zamiksal šest daljših ritmičnih vaj, le da so se tekači potem na spletnih forumih pritoževali, zakaj jih mora avtor glasbe kar na začetku okrcati s ponavljajočim stihom »shame on you«. Ugibamo pa lahko, da je James stih pravzaprav namenil sebi.

Posnetek je mogoče legalno kupiti le preko spletne prodajalne iTunes, tako da ta glasba, reklama za NIKE, sploh ni izšla na njemu priljubljenem vinilnemu nosilcu zvoka. Zato jo je vsaj naslovil z 45:33, saj so številke 45 in 33 običajna hitrost vrtenja vinilnih plošč. Naslov bi sicer površno kazal na trajanje posnetka v minutah in sekundah, ampak posnetek dejansko traja 22 sekund dlje.

Po remiksih za mega popularna imena in prodaji talenta izdelovalcu športne opreme se je postavilo logično vprašanje: kakšen bo drugi redni album LCD Soundsystem? Bo ta naslednji dokaz razprodaje in zanikanje najstniških idealov? Odgovor je vtisnjen na CD Sound Of Silver, v mnogih pogledih naprednejši plošči od prejšnjih izdaj. James verjetno ne sodi med 100 najboljših pevcev v rocku oziroma popu, v primerjavi s prejšnjimi ploščami pa mu je potrebno priznati vsaj željo in trud v smeri nekoliko bolj zapletene oblike in artikulacije petja. Že uvodna skladba, Get Innocuous, s kraftverkovsko podlago, pospešeno z živim bobnom, razkriva nove tendence, očitna je zglajena simbioza elektronskih in »pravih« instrumentov, ki tokrat zvenijo v rokah treh članov koncertne zasedbe LCD Soundsystem. Predvsem pa iz ozadja nič več trivialno, prej po bowijevsko zapoje James. Izhaja iz nižjih registrov in prehaja v višje, iz abstraktne melodije izpelje domiselen refren in jasno je, da je tudi kot pisec pesmi napredoval. V tem smislu izstopajoča je še pesem Someone Great, v instrumentalni inačici jo je že najti v tekaški reklami 45:33, le da ji je James dodal melanholično petje, skladno z melodijo, ki kar noče izzveneti.

Pa brez skrbi, značilni znaki LCD Soundsystem ne manjkajo. V poudarjeno plesnih pesmih še vedno udarjajo kravji zvonec in umetni ploski rok, predvsem ne manjkajo (samo)irončni komentarji, polni večsmiselnih pogledov. V North American Scum zaradi vseh aktualnih dogodkov James gleda v tla, se sramuje domovine in posredno samega sebe, podobno se v Us And Them od osebnega obrača k splošnemu, izhaja iz slabih izkušenj v glasbenih scenah, kjer je že vladala delitev na naše in njihove, in vse to prevede na splošnejšo, aktualno politično raven. Ponujajo se tudi zanimive vzporednice med prvencem in albumom Sound Of Silver. Nekatere značilnosti ostajajo, nekateri vzorci pesmi s Sound Of Silver se navezujejo na pesmi s prvenca, ostajajo povzetki istih, trdnih glasbenih referenc (tako rekoč »posemplani« Kraftwerk), le da je tokrat avtorska transformacija bolj zaokrožena, album zveni kot celota s smiselnim uvodom, z nekaj vrhunci in se podobno kot prvenec izteče v eleganten, apologetski sklep.

New York I Love (But You're Bringing Me Down) je ta sklepni, še en pomenljiv odsev stanja Jamesa Murphyja. Je pokazatelj njegove nemirne narave, občutka odtujenosti celo v okolju, ki mu je sicer naklonjen. Zaradi tega se ni bati stagnacije, James bo vedno našel nov motiv, saj se v vsem, kar postane »domače«, počuti nelagodno, vedno hoče več in drugače, vedno si bo postavljal več vprašanj, kot lahko najde odgovorov. In bolj bo vpet v korporativni primež komercialnih zahtev, zanimivejša bo njegova naslednja poteza.

Janez Golič

Viri:

Irony In The Soul: revija The Wire, januar 2005

Intervju: http://www.pitchforkmedia.com/article/news/40105/James_Murphy_Talks_Exercise_New_LP_Future_Plans

Intervju: http://www.magnetmagazine.com/interviews/lcd.html