Melodrom

Igra z retroformami

Preboj na vrh lestvice radijske mreže Crossradio konec leta 2001 je bil prvi opaznejši prodor ljubljanske zasedbe Melodrom. Leta 2004 je sledil nov preboj s hitom September, ki je opozoril na prvenec. Konec lanskega leta je izšel drugi, angleški, album The Guide, ki ga je najavila skladba Counting Days, zmagovalna skladba preteklega leta na lestvici Crossradia. Januarja sta odmevala koncerta v Gala hali na Metelkovi v Ljubljani, ki sta pustila mešane občutke. Zasedba pa je najavila skorajšnjo objavo nove, spet slovenske plošče. Čas je bil za intervju!

Pogovor z Matevžem Kolencem, kitaristom, ki skrbi tudi za programirani del glasbe Melodrom, sem začel s pripovedjo, na kaj sem pomislil, ko smo se dogovorili za zgodnjepopoldansko srečanje v središču Ljubljane, v Kinodvoru: »Kul, dobil jih bom na domačem terenu!« S tem ciljaš na naše famozne povezave s filmom. To so bolj govorice kot resnica. Res je, da smo nastali na pobudo oziroma željo Jurija Medena, da bi naredili glasbo za njegov film, vendar še doslej nismo naredili konkretne filmske glasbe. Melodrom smo na začetku delali scensko glasbo za plesne predstave in gledališče. Upam, da se bo v bodoče še kaj dogajalo na tem področju. Kinodvor pa sem pa izbral, ker je tukaj mir ob tej uri.

Vaša zgodba se začne v srednji šoli.

Nikoli nismo bili gimnazijski bend v pravem pomenu besede.

S kakšno glasbo ste takrat odraščali?

Poslušali smo Nicka Cava, Einstürzende Neubauten, mogoče Depeche Mode. Joy Division, Cocteau Twins in podobni so prišli na vrsto kasneje. Glasbe osemdesetih nismo pretirano poslušali, čeprav je nismo odpisali in smo bili zaradi tega malo čudni. Smo namreč iz generacije, ki je sovražila osemdeseta. Cela devetdeseta so bila kontra osemdesetim. Zvočno je šlo za obrat nazaj z grungeem na kitarah. Nismo pa padli v krog, ki se je navdušil nad etno glasbo, kar je bil logičen obrat h koreninam. Zmeraj smo cenili bende, ki so imeli konceptualno zastavljene stvari, npr. Einstürzende.

Ste takrat razmišljali o sebi kot o koncerti skupini?

Nismo bili in še vedno nismo koncertni bend. Bolj domače se počutimo v studiu, ali ko delamo glasbo. Ta del življenja benda se mi zdi bolj zanimiv. S Klubskim maratonom leta 2002 smo začeli javno nastopati. Pred tem smo bili tri, štiri leta osredotočeni na vaje in snemanje. Še danes je to naša prioriteta. Po Klubskem maratonu smo precej nastopali po večjih in manjših krajih po Sloveniji in ugotovili, da pride za nas v poštev le pet ali deset prostorov. Slovenijo smo klubsko obdelali in ne da se več širiti. Moraš se prekleto potruditi za turnejo po Sloveniji, če temu sploh lahko rečeš turneja. Poskušali bomo zunaj. Trenutno se menimo za nastope po bivši Jugoslaviji.

Pri izbiri prostora za januarski ljubljanski koncert ob izidu vašega drugega albuma ste se odločili za Gala halo kot edino primerno.

Že na začetku smo se odločili zanjo, smo pa iz heca potipali naokoli. Hoteli smo narediti koncert v nenujno koncertnem prostoru, ampak da ima kapaciteto za petsto ljudi ali več. Ljubljanske institucije, recimo Festivalna dvorana, Media park, Gospodarsko razstavišče, zahtevajo veliko denarja in malo nudijo. Zaključili smo, da je Metelkova edini primeren prostor v Ljubljani.

Po obeh koncertih se je pisalo in govorilo, da je bilo več povabljenih kot tistih, ki so kupili vstopnico za koncert. Med čakanjem v vrsti za vstopnico sem se na lastne oči prepričal, da je šlo za izmišljotino.

Na prvi koncert je bilo povabljenih dvajset, na drugi pa trideset ljudi, torej zelo malo. Gre za klevetanje.

V vaših izjavah, s katerimi pospremite svoj uspeh ali preboj, je vedno zaznati kanček presenečenja.

Ves čas imam občutek, da smo na obrobju. Klubski maraton se je zgodil po prvemu uspehu na Crossradiu, ko smo zasedli četrto mesto z demoposnetkom Extemporary Ending. Takrat smo prvič občutili, da ima vsa stvar smisel, da odmeva. Letos sem bil zelo vesel zmage na lestvici Crossradia, ker gre za mrežo alternativnih radijskih postaj, kjer izbirajo skladbo leta uredniki iz sveta, ki mi je relativno blizu. Na priznanje pa se ni pametno pretirano ozirati. Bilo bi nespametno, če bi nas to polenilo, če bi nas zmotilo pri ustvarjanju ali če bi postali zadovoljni sami s sabo. Hočemo biti vedno boljši.

Bolj kot na obrobju se mi zdi, da ste nekje med slovenskim mainstreamom in slovensko alternativo, da lebdite vmes.

Naše izhodišče je bilo zmeraj, da se zabavamo s popom. Pop forma omogoča konceptualno poigravanje in zanimivo je z njo narediti umetniški izdelek. Včasih se mi zdi, da je lažje narediti eksperimentalen komad kot pa vulgarno pop skladbo. S takšnim balansiranjem delamo pop komade, ki to ravno niso, zato imajo uredniki Radia Študent in uredniki mainstreamovskih medijev cmok v grlu.

Pri nas ima pop zelo negativen predznak.

Ja, tudi razumem, zakaj. Slovenskega kvalitetnega popa je izredno malo. Tudi sam sem skeptičen, ko mi nekdo pove, da gre za pop zadevo. Zdi se mi pa zabavno, kako pop komadi s časom postanejo alternativa in obratno. Naše poigravanje z retroformami temelji na eksperimentu. Na primer, Counting Days je bil poskus narediti banalen hit, ki je zvočno v osemdesetih. Zanimale so nas reakcije. Vemo, da se vrti ponoči na Metelkovi, na Crossradiu, nekatere bolj komercialne radijske postaje pa razmišljajo, kaj bi z njim. Pri popu se mi zdi bistveno, da zmoti, da so ljudje postavljeni pred odločitev, ali jim je všeč ali ogaben. To banalnost so najbolj privlekli na dan Goldfrapp z drugo ploščo, ki je bila mega hit. Prišlo je do miselnega preboja.

Ste eden redkih domačih bendov, ki se naslanja na alter popovske obrazce iz osemdesetih.

Z drugo ploščo smo se želeli odmakniti od prve. Narediti bolj alternativno, težko poslušljivo ploščo in hkrati ohraniti našo melodramatičnost, pa naj se sliši še tako kičasto. Najprej smo postavili komade, nato pa smo se poigravali z aranžmaji in pri tem jemali določene forme iz osemdesetih. Ampak ne samo to. Za skladbo Revolutions je bil na primer Strauss glavna inspiracija. Zbudil pa je še druge primerjave, recimo z nekaterimi komadi iz osemdesetih. Ta skladba najbolj štrli iz plošče in je najbolj retro, kar se tiče aranžmaja. Cela plošča je instrumentalno nastajala s poigravanjem s starimi, začetnimi zvoki elektronike, tereminom, par analognimi sinti. Nismo hoteli pretiravati, ker naš namen ni bil reciklirati. Hoteli smo narediti nekaj svežega.

Koliko vam je pomagal Iztok Turk s svojimi izkušnjami?

Upam, da mi Iztok ne bo zameril, ampak njegova vloga se malo preveč izpostavlja. Pretirava se, ko se misli, da je dal kakšen poseben pečat. Pri prvi plošči smo imeli že posnet celoten material, ko je prišel zraven. Pri drugi je bil proces podoben. Zraven je prišel pri miksu, ne pa pri dodelavi aranžmajev ali izbiri zvokov. Skušamo držati niti v svojih rokah. Ko imaš izdelano idejo, je težko delati s producentom, ki ima svojo vizijo. Moja osebna izkušnja je, da se z večino sodelavcev slej ali prej skregamo. Z Iztokom se še nismo, haha. Zdaj ko bomo delali remikse, bomo prvič dali naše komade drugim.

Kdo bo sodeloval?

Trenutno lahko omenim Penka in Iztoka. To ne bo le plošča remiksov, ker bi bilo nesmotrno za slovenski prostor. Šlo bo prevsem za prepesnitev besedil in prilagoditev aranžmajev slovenščini. To pa ne pomeni, da bo zastavljena klišejsko ali še bolj pop. Izbrali bomo komade, iz katerih lahko to izpeljemo, in to bo jedro plošče. Šele nato se bodo delali remiksi. Pri slovenskih besedilih pa imaš dve možni izbiri. Ena je, da se greš artizma, da delaš fiktiven art jezik, kot je v slovenski popevki, in narediš intelektualistično ploščo, kjer se v art besedilih zgodi kakšen paradoks. Besedila punka in glasbe osemdesetih so bila kontra pretirani nabuhlosti fiktivnega jezika, ki ga nihče ni govoril. Danes je artizem morda spet aktualen. Pred kratkim sem poslušal Janija Kovačiča, ki je govoril o tem, da njegova Črna muca ni isto kot Atomik Harmonik. Takrat, ko jo je napisal, so pop izvajalci peli Slovenija je lepa, medtem ko so danes kvantaški. Na pol prostaška besedila so postala splošen pojav v slovenskih pop vodah.

Bi lahko rekli, da bo šlo za vašo reakcijo na skrajno vulgarizacijo slovenskega popa?

Ja! Moramo pa paziti, da se ne ujamemo v nostalgično past. Velik del naših jazzovskih glasbenikov je preveč nostalgičen za zlatim obdobjem slovenske popevke. Padli so v past z na pol larpurlartizmom, s katerim delajo všečno glasbo za del populacije, ki noče slišati ničesar, kar bi jo prizadelo. To se mi zdi neproduktivno.

Veliko omenjate konceptualizem, artizem. Ali se napajate pri naši tradiciji, od Srečka Kosovela do Laibach?

Neposredno napajanje pri avantgardi se mi ne zdi pretirano smotrno, podobno kot napajanje pri čemer koli drugem. Si pa želimo enkrat narediti konceptualno ploščo, kar nam zaenkrat še ni uspelo. Tudi druga plošča ima bolj motiviko kot pa izdelan koncept, ker se nismo spravili narediti družbenokritične plošče. Če hočeš realizirati koncept, se moraš do družbe njuno opredeliti.

Po izidu The Guide se je veliko omenjalo vašo družbeno kritičnost, vendar je do tega prišlo, ko ste jo sami omenili. Podobno kot z zgodbo o turizmu na tem albumu.

Neverjetno hitro se zgodi, da je neka stvar iztrgana iz koncepta in vržena v obtok. Zanimivo je, kako je prišla ven druga plošča. Namesto promocijskega koncerta smo pripravili galerijsko razstavo naših kolažev v velikosti LP-plošč. V vsakem je bil vgrajen MP3-predvajalnik s slušalkami. Razstava je bila zastavljena kot galerijski razmislek o distribuciji sodobne glasbe. Turizem pa je bil inspiracija, ki je ponudila pot, kako to spraviti na dan. Smo pa imeli smolo z datumom novinarske otvoritev razstave. Zgodila se je na martinovanje in novinarjev ni bilo! Verjetno so bili na Gospodarskem razstavišču. Potem je prišel december, ko je medijski prostor natrpan in je težko priti zraven. Ploščo je spremljal medijski mrk. Bilo je nekaj recenzij, ni pa bilo medijskega odziva, kot smo si ga želeli. Nato smo se lotili organizacije koncerta v januarju, ko je v medijih prostora več kot dovolj. Naenkrat se je začelo veliko pisati o nas. Ne vem, iz kakšnih razlogov, ampak stvar se je napihnila. Posledično smo imeli na koncertu veliko ljudi iz medijev, ki so iz dogodka naredili še en dogodek, češ da to ni bilo, kar so pričakovali. V galeriji pa ni bilo skoraj nikogar od njih, čeprav je galerijska razstava bolje opisovala in bolj jasno ponazorila, kaj hočemo povedati. Če bi bil svet idealen, sploh ne bi izdajali plošč, delali bi samo te kolaže.

Koliko vplivajo vaše izkušnje z dizajnom na ustvarjanje glasbe?

Kako sta povezana glasba in likovna umetnost? Danes je problem, da nista povezana. Izdelkov, kot so videospoti, se glasbena industrija loti, kot da bi prodajala pralni prašek. Iz tega izvira posledica, da se pri izdelavi videospota raje poseže po reciklaži. Založbe si ne upajo povleči radikalnih potez, ker gre prodaja v zadnjem času slabo, in ne prisluhnejo alternativi, kaj se dogaja v glasbi ali v dizajnu. Naraven potek dogodkov pa je tak, da se stvari zgodijo spodaj, šele nato pridejo v mainstream. Dober primer je myspace oziroma Arctic Monkeys, ki so brez plošče, z demoposnetki naenkrat razprodali koncerte po celi Angliji. Industrija je bila spet prisiljena razmišljati drugače, iskati nove kanale, prisluhniti novemu mediju.

BIGor