Historična Afrika

Vodnik po mozambiški marrabenti

O mozambiški popularni glasbi, njenem osrednjem stilu marrabenti in o nekaterih njenih protagonistih smo seveda v preteklosti že pisali. Mozambik in njegova glasbena produkcija vseeno nista takšni neznanki, kot bi bilo mogoče soditi zgolj po (borni) pogostosti nastopov mozambiških glasbenikov in skupin po mednarodnih koncertnih prizoriščih oziroma po prisotnosti njihovih diskografskih izdaj v svetovnih medijih.

A kljub temu da so vrhovi tamkajšnje glasbene ponudbe že skoraj dve desetletji tudi v drugih okoljih izjemno cenjeni, so ta srečevanja z njo vseeno še vedno precej sporadična in stihijska, ob tem pa ostaja neodkrit in še bolj neslišan njen bogat historični potencial; torej, viri in nastavki, pomembni za razumevanje aktualnega dogajanja, ki vsaj po drobcih le prihaja do naših ušes. Zato se bomo oprli na enega od kvalitetnih »vodnikov« po tem ozemlju, v geografskem in glasbenem smislu, na ploščo The Rough Guide to Marrabenta Mozambique, ki jeizšla leta 2001 pri World Music Network, in se z njeno pomočjo vsaj v besedi sprehodili po manj poznanih rokavih tamkajšnjega dogajanja, obenem pa povezali že poznano z nekaterimi novimi napotki.

Mozambik je ena večjih afriških držav. Zato je že po ozemlju, še toliko bolj pa po etnični in s tem tudi kulturni raznolikosti, torej tudi po regionalnih glasbenih ritmih, izraznih načinih in izoblikovanih plesnih stilih, ki so oplemeniteni še z aktualnim prepletanjem, sprejemanjem in nadgrajevanjem domačih in tujih virov, težko obvladljivo področje. Njegov glasbeni segment si lahko naredimo predstavljiv ravno s pomočjo spoznavanja najbolj vplivnih ustvarjalnih tokov; med takšnimi pa je zagotovo marrabenta, ki je bila hkrati tudi historično eden temeljev v izoblikovanju sodobne glasbene produkcije v tej afriški državi. Njene korenine namreč segajo v čas pred 2. svetovno vojno, še posebej pomembno vlogo pa je igrala v zadnjem obdobju portugalske kolonialne okupacije te dežele ter takrat potekajočega boja za neodvisnost. Iz tega konteksta je logično, da so jo po osvoboditvi izpod portugalske nadvlade novi oblastniki posvojili ter da so jo prepoznali kot primerno osnovo izoblikovanju novega, okoliščinam primernega, sodobnega, a hkrati tudi »avtentičnega« glasbenega izraza. To je marrabenti seveda omogočilo poseben položaj in ji dalo nov zagon, pa tudi pomembno priložnost, da se je posodobila. A je konec koncev ostala le to, kar je že izvorno bila: glasba, ki sicer nosi določena, tudi družbeno ozaveščena sporočila, vendar je najprej glasba za zabavo, za ples, za sprostitev od vsakodnevnih tegob.

Marrabenta sicer prihaja iz lokalnih okolij mozambiškega juga, od koder se je prenesla v Laurenco Marques, kot se je po portugalsko imenovalo glavno mesto kolonije, danes poznano kot Maputo, ter se od tam najprej prikrito – Portugalci so namreč v njej slišali revolucionarne in kulturne vsebine, ki jih niso znali nadzorovati – po neodvisnosti pa seveda s pomočjo Radia Mocambique nadvse udarno razširila po vsej deželi. Kot v mnogih primerljivih afriških okoljih je tudi v tem primeru nacionalni radio odigral ključno vlogo pri vzpostavljanju elementov sodobne, urbane kulture in glasbene produkcije. Z njegovo pomočjo so dobili priložnost za uveljavitev mnogi glasbeni talenti, razširjal je vedenje o delu predstavnikov »zgodovinske marrabente«, nudil je infrastrukturo za nastanek »državnih« ansamblov, ki so prvi ponesli informacije o mozambiški glasbi tudi preko nacionalnih meja. V njegovem okrilju je nastala najprej R. M. Group, iz nje pa pozneje tudi Orchestra Marrabenta Star De Mocambique, ki je skozi številne kadrovske spremembe ter kot odskočna deska mnogih danes najbolj popularnih mozambiških pevcev in drugih glasbenikov preživel vse do današnjih dni. Glasbeno zgodovinsko se je razvojna pot marrabente začela takrat, ko sta se ritmičnemu ploskanju, dotedanji spremljavi petja lokalnih napevov, ter odzvenu ob njem izvajanih natančnih plesnih korakov pridružila kitara in marakaš, pozneje pa še manjši ročni boben. Ob povzemanju in nadgrajevanju omenjenega ritmičnega obrazca so tej instrumentalni osnovi pozneje dodajali glasbila, ki so bolj ali manj natančno posnemala poznana evropska, narejena pa so bila iz lokalno dostopnih materialov, na primer posod za olje, konzerv, ribiških vrvic in seveda lesa. Na tej osnovi ter poznejšem zlitju z dvema urbanima predhodnikoma (imenovanima dzukuta in majika) se je v klubih in drugih beznicah Laurenco Marquesa polagoma razvil osrednji mozambiški urbani stil.

V zbirki, kjer so zvočno in s kratkimi opisi predstavljeni ključni izvajalci marrabente, je lepo zajeta tudi njena raznovrstnost; tako v aktualni produkciji kot tudi z reprezentativnimi historičnimi primerki. Zastopane so namreč kar vse generacije izvajalcev; od njenih začetnikov, »velikih starih mož«, do predstavnikov novih trendov, ki se včasih že zelo odmikajo od tistega, kar naj bi marrabenta izvorno bila. Hkrati pa se vsebina tega »vodnika« razdeli na tiste predstavnike marrabente, ki jih že precej dobro poznamo in katerih plošče smo predstavili tudi v tej reviji (ključni Orchestra Marrabenta Star de Mocambique in skupine Mabulu, Ghorwane in Eyuphuro) ter na nam slabo ali pa sploh nepoznane mozambiške glasbenike, med katere sodijo večinoma tisti starejše generacije. Ti so za novo vedenje o marrabenti še posebej zanimivi. Pravi starosta med izvajalci marrabente in tudi najstarejši glasbenik, ki je predstavljen, je Dilon Djindji. Ob spremljavi doma narejene kitare je pričel peti že davnega leta 1939. Takrat jih je imel 15. Šele – ali pa že? – leta 1952 je v nekem južnoafriškem studiu posnel svojo prvo pesem. Leta 2001 je še živel v vasi blizu mozambiške prestolnice Maputu, star 76 let in z glasbeno kariero za sabo, ki se je raztegnila na več kot 60 let. Svoje življenje je poistovetil z marrabento: »Lahko rečem, da je edina stvar, ki sem jo v življenju zares znal: igrati, peti in plesati marrabento,« se je pridušal, ko so ga takrat obiskali in seveda tudi posneli pesem, ki se nahaja v tej zbirki. Ob bok mu lahko postavimo Alberta Mulo in Francisca Mahecuaneja. Prvi je pričel igrati nekje okoli leta 1950 v hotelu Cardoso v (takrat še) Laurenco Marquesu. Leta 1959 je prvič snemal za mozambiški radio, ki se je takrat imenoval Radio Club in kasneje nekaj časa redno snemal glasbo za tedensko oddajo. Na prelomu tisočletja je bil eden izmed še vedno nastopajočih iz najstarejše generacije »marrabentistov«; s svojim 11-članskim orkestrom je po maputskih prizoriščih pel ter igral na timbilo in različna tolkala. Tam so ga takrat tudi posneli. Francisco Mahecuane pa je pričel svojo glasbeno kariero leta 1938 v Južnoafriški republiki. Pozneje se je vrnil v Laurenco Marques ter igral po tamkajšnjih klubih, na koncu pa je odprl lastnega. Leta 2000, ob nastajanju te zbirke, je bil še aktiven in zato so lahko vanjo uvrstili tudi njegov posnetek. Naslednji, ki ga velja omeniti, je Antonio Marcos, ki se je za glasbeno kariero odločil že v 50. letih prejšnjega stoletja – ob silnem nasprotovanju matere, ki mu je na začetku razbila kar nekaj njegovih lastnoročno izdelanih kitar. V 60. in 70. letih je ustanovil in vodil dve lastni skupini – Os Galtons in Xiconela Ritmo – ki sta bili ob svojem času zelo popularni ne le v Mozambiku, ampak tudi v Južnoafriški republiki. V 80. letih pa je pričel s svojo samostojno, dokaj uspešno glasbeno kariero. O Orchestra Marrabenta Star de Mocambique, tej mozambiški nacionalni glasbeni instituciji, smo v preteklih 20 letih že obilo brali, pisali in jih tudi poslušali. Seveda je ključni agregat našega odkrivanja marrabente in mozambiške popularne godbe nasploh. Zato tokrat samo omenimo, da je bil z neke vrste dekretom ustanovljen leta 1987 na zapuščini, ki so jo ustvarili njegovi predhodniki pri nacionalnem radiu, tako da so v nekakšno »super skupino« združili tedaj najvidnejše mozambiške glasbenike. Njihova izrecna naloga je bila združiti tradicijo in sodobnost. Odlikovali so jih sodoben, elektrificiran zvok – z državno pomočjo so imeli na voljo sodobne instrumente odlične kakovosti – močna »brass« sekcija in izstopajoči prvi pevci, med katerimi je bil prvi zagotovo Wazimbo. A ko se je tedanja oblast pričela ukvarjati z »resnejšimi« političnimi problemi, je podpora delovanju orkestra izpuhtela, tako da so se po dveh albumih že leta 1990 razšli, večina članov pa je uspešno nadaljevala glasbeno kariero samostojno. Wazimbo nam je med izvajalci, ki jih tokrat omenjamo, zagotovo najbolj poznan, čeprav je poznavanje njegove dosedanje glasbene bere še vedno precej površno. Svojo kariero je pričel v zlatem obdobju marrabente, v času osamosvojitve Mozambika, in štejejo ga med tiste zaslužneže, ki so zavzeto in dejavno prispeval k tedanji kulturni politiki, ki naj bi izoblikovala avtentično, z glasbenim izročilom povezano domačo popularno godbo. Tako je pel že v R. M. Group in nato z Orchestra Marrabenta Star de Mocambique, prav ob tem je postal zelo cenjen, zato njegova uspešna in samostojna kariera traja še danes. Gito Baloi in Mario Ntimane spadata nekako v srednjo generacijo izvajalcev marrabente. Baloi je glasbeno kariero je pričel med državljansko vojno, ko se je naučil igrati na sposojeno basovsko kitaro, in potem na ta način v tistih težkih časih služil kruh za svojo družino. Pozneje je precej nastopal z znanimi južnoafriškimi kot tudi mozambiškimi glasbeniki; dogodilo se mu je celo, da je spremljal Stinga na njegovi koncertni turneji. Vzporedno s tem pa se je uveljavil tudi kot samostojen ustvarjalec in s skladbo zgovornega naslova Marrabenta je uvrščen v to zbirko. Mario Ntimane je začel igrati na samoizdelano akustično kitaro s 17 leti, sredi 60. let. Svojo pravo glasbeno kariero pa je začel leta 1971 v Južnoafriški republiki, kamor je odšel na delo v rudnike. Tam je izdal dva precej neodmevna albuma marrabente; neodmevna zato, ker tam ta takrat ni bila ravno popularna, v Mozambiku pa nista bila distribuirana. Zato pa sta po letu 1992, ko se je vrnil v Maputo, postala odlična popotnica pri njegovi uveljavitvi na domačem prizorišču. Leta 2000 je imel tam studio in vodil lasten orkester, v katerem je igralo vseh njegovih devet otrok. Lisboa Matavel je sicer njun vrstnik, a je s svojo avtorsko glasbo marrabento prestavil v zelo živo sedanjost. S kitaro je pričel javno nastopati že leta 1961, in sicer najprej po ulicah svojega rojstnega mesta Xipamanine. Tam je ob drugih popularnih ritmih in plesih spoznal tudi marrabento. Postal je poznan kot »mozambiški trubadur«, uspeh pa mu je omogočil, da je v omenjenem mestu odprl lasten klub, v katerem je nastopal s svojo skupino, in ki je zelo hitro postal tudi kraj srečevanja in igranja številnih drugih poznanih mozambiških glasbenikov oziroma skupin.

Skupini Eyuphuro in Gorwane spadata že v novejšo, a tudi že etablirano skupino izvajalcev marrabente, v tisto, ki se ji je uspelo mednarodno uveljaviti in ob katerih smo marrabento sploh spoznavali in smo ju že predstavljali. Obe sta bili ustanovljeni v začetku 80. let in sta svoje vrhunce dosegli do konca omenjenega desetletja, potem pa sta – prva prej, druga nekje sredi 90. let – razpadli. Leta 1998 pa je karizmatična pevka originalne zasedbe Eyuphuro Zene Bacar bend ponovno sestavila ob pomoči nekaterih starih članov in z mladimi talenti. Rezultat je bil odličen album Yellela, ki jim je prinesel mednarodno slavo. Med mlajše akterje marrabente lahko uvrstimo skupino Mabulu, ki je leta 2000 nastala najprej kot projekt, kot zasedba all stars, sestavljena iz predstavnikov različnih glasbeniških generacij – tudi najmlajše, raperske –, da bi glasbeno premostila praznino, ki je nastala v deželi po katastrofalnih poplavah. Izjemen odmev, ki sta ga imela njihovo mednarodno nastopanje ter prvi album, je njihovo trajanje nekoliko podaljšal, rezultat tega pa je bil še en odmeven album, nakar je pobuda za skupno igranje zamrla. V sedanjost marrabente se umešča tudi Arakas Band, ki je bil ustanovljen v Maputu sicer že leta 1986, vendar so ga takrat sestavljali prijatelji, ki niso bili stari več kot 10 let, pri čemer jim je pomagala organizacija Continuadores, ki išče in pomaga uspeti mladim talentom iz kulturno podhranjenih mozambiških okolij. Skupina je najprej predstavljala domovino na različnih mladinskih festivalih, uspešno pa je nastopila tudi v okviru programa Crossroads, ki je mednarodni evro-afriški projekt za uveljavljanje mladih ustvarjalcev. Nekako jim je uspelo ostati skupaj vse do leta 2000, ko je nastal tudi njihov posnetek za to zbirko. In če smo ta sprehod po marrabenti že pričeli z znanci, ga obogatili z legendami in starostami ter ga nadaljevali z njenimi najbolj popularnimi izvajalci, ga bomo zaključili z najmlajšo med njimi. To je Nene – kar je seveda njeno umetniško ime. Rodila se je leta 1980 v Maputu zelo religioznim krščanskim staršem. Zato se je seveda glasbeno izobrazila v cerkvenem zboru, ob tem pa se je navduševala nad Miriam Makebo. Z 18 leti pa je pričela peti v popularnih skupinah, med katerimi sta bili Os Monstros in Calanga, sodelovala pa je tudi z znanimi ustvarjalci mlajše generacije, kakršna sta Guilherme Silva in Fernando Luis. Od začetka tisočletja pa se je uveljavila kot eden največjih mladih upov marrabente in seveda mozambiške popularne godbe nasploh. Ena njenih najuspešnejših pesmi, ki ima ravno pravi naslov, Africa, pred objavo v tej diskografski zbirki še sploh ni bila izdana.

Jasno je, da je ta vodnik po mozambiški marrabenti pomanjkljiv in lahko da tudi pristranski. Vir, na katerega smo se opirali, je pač nastal v določenih okoliščinah in z določenim poznavanjem prizorišča. A prav to poznavanje se kaže kot močno verodostojno, saj so ga pomagali sooblikovati ljudje, ki tam živijo in so že vsaj nekaj časa njegov del.

Zoran Pistotnik