Andrej Hrvatin in Gregor Kosi

Akt poslušanja je (lahko) transcendentalno dejanje.

Andrej Hrvatin (AH) in Gregor Kosi (GK) sta pobudnika prostomedijske iniciative Radio Ivan, člana performerskega kolektiva TRAK 47, predvsem pa oboževalca »zvočnosti« – le-to absorbirata, ustvarjata, premišljujeta. Vseskozi dvomita in vedno znova verjameta. Svoj zadnji projekt Poslušalnice sta pospremila z naslednjimi besedami: »Zavaljeni v fotelje in osredotočeni na zvočnost se bomo v poltemi predajali muzikam.« Prva serija Poslušalnic je v dvorani Gustaf v mariborski Pekarni potekala od novembra do januarja, toda spisek »nepogrešljivih« albumov je predolg, da bi že končala ...

Glasbe iz vseh kotičkov našega planeta so nenadoma prišle v našo sobo – vse te godbe so le za klik oddaljene. Ali menita, da znamo ceniti to vseobsegajočo dostopnost glasbenih del ali gre za razvrednotenje le-teh?

AH: Prva reakcija bi bila »razvrednotenje«. Kar je zastonj, pač ne cenimo enako kot nečesa, kar si pridobiš z odrekanjem. Po lastni izkušnji je ta nova dostopnost glasbe nekaj izjemno pomembnega in posebnega v tem trenutku. Tako se lahko izoblikujejo razgledani poslušalci kot še nikdar prej. Eklektičnost okusa, pluralnost zvrsti, multikulturnost itd. so na dosegu klika. A žal še ljudje zmeraj surfajo po medijsko dirigiranih valovih. Namesto da bi se jim »mešalo« od presežka informacij, se gibljejo v zamejenem svetu popularnosti.

GK: Dostopnost se danes rima s svobodo. S slednjo pa je načeloma tako, da je sistem, ki jo povzdiguje, večinoma represiven, zatirajoč in jo izpostavlja le zato, da jo ponuja kot tržni artikel – poseben življenjski slog. Taka dostopnost je potem večinoma le še zbirateljstvo in bezanje za novim, ta hladnokrvni instinkt modernega časa. Pri tem ni razlike med jazzom ali popom, tako da je razvrednotenje le druga stran kovanca, ki biva v zavetju zdizajniranih življenj. Lahko se razvrednoti le poslušalska izkušnja ...

AH: Razvrednotenje se dogaja na polju množičnega konzuma, kjer pa je glasba že tako razvrednotena z vlogo potrošniškega objekta in ne kot najbolj prvinsko sredstvo abstraktne komunikacije, kakor jo sam razumem.

Včasih so ljudje stali v vrstah ob začetku prodaje težko pričakovanih albumov, šlo je za ritual, kjer si bil z nakupom deležen skupka med seboj navezujočih pomenov: od grafične opreme, teksta, (ne)izpolnitve lastnih pričakovanj pa do dejanske zvočnosti albuma, za katero je bilo samoumevno, da ji prisluhneš od začetka do konca. Česa smo danes, ko nas je glasbena industrija pahnila v totalitarnost poskočnic, oropani?

AH: Mogoče smo oropani anticipacije, predigre. Že takoj ob nastanku ali izidu je glasba na spletu. Sočasnost, dostopnost je neverjetna. Z novimi načini distribucije, ki jih omogoča internet, smo pridobili tudi vrtoglavi presežek informacij, možnost odkrivanja neslutenih in neslišanih svetov. Informativna globalizacija (pozitivno razumljeno!) omogoča tudi obstoj »obskurnih« scen, ki šele med celotno svetovno populacijo najdejo dovolj »odjemalcev«. Izbira načina poslušanja je po moje enaka kot v preteklosti, le da se zdi, da se stopnjuje trend zmanjševanja pozornosti ljudi, zmanjševanja časa sposobnosti zbranosti na neko zgodbo, zvočno ali kar koli drugega (predavanje, razlago, dokumentarec, intimen počasen film itd.) Recimo, navdušen gledalec Tarkovskega je najbrž sposoben poslušanja daljših kompozicij »musique concrete« in obratno …

GK: Oropani smo suspenza, saj ne obstaja več nič, kar bi bilo 'vmes'. »Našopanost« in »našponanost« in manko suspenza pomenijo manko refleksije in s tem užitka samega. Vse se odvije in obenem se nič ne zgodi.

Glasbeni ustvarjalci se ne trudijo zaman povezati svojih kompozicij v celost albuma. Kje vidita razloge za stanje, da je na drugi strani, torej med poslušalci, čedalje manj želje po sprejemanju in dešifriranju albuma kot celovitega zvočnega dela?

AH: V »song formatu«, prej omenjenem zmanjševanju sposobnosti koncentracije, pomanjkanju potrpežljivosti. Nezmožnosti dojemanja daljših, kompleksnejših del. V komercialnem principu singlov, zmeraj glasnejšem in hitrejšem medijskem »šopanju«, ki ne dovoljuje vdiha, kaj šele kontemplacije in pozornosti na detajle. Vse mora biti v prvem planu in dvodimenzionalno, lahko razumljivo, glasno, skratka – »in your face«. Da takoj pograbiš in kupiš, sicer se bojijo neuspeha. Albumi so pogosto nujno zlo, saj so s tržno utemeljeno vizualizacijo zvočnega (video) in možnostmi spletnega nakupa v popularni glasbi posamezne skladbe postale pomembnejše od celotnega albuma.

GK: Pač struktura našega bivanja: hitri in navdušujoči sentimenti, katerih edina naloga je pozaba, ki se namesto samopozabe končuje v spozabi. In potem »jovo na novo«. Ekonomija ugodja, ki preči vse žanre in jo primerjam z nastopi v živo – če ni na odru zvezda, ob kateri je potrebno otrpniti in se v tišini pokore ali afektu ponorelega dotakniti njegove prezence, potem publika v trenutku zgoraj omenjenega suspenza vse preveč hitro zabrede v hladno ignoranco do nastopajočega in temu primerno nakladanje za šankom. Koncert je prav tako celovito delo, če se ti zdi mimo, imej vsaj toliko jajc, da potrpiš do konca in greš nastopajočemu povedat, čemu ti ne štima. Hladna brezbrižnost je zame značilnost konzuma. Argument o »meščanski morali« ali »osvobojenih prostorih« pa je čisto jajce.

V dvorani Gustaf običajno poteka izobraževanje »ljudskih množic« preko t. i. dogodkov v živo (koncerti, performansi, DJ-dogodki …), poslušanje albumov se v tej luči zdi kot korak nazaj. Zakaj je ta korak potreben?

GK: Potreben je le zato, ker pozabljamo, da je bila prvotna izkušnja muzik skupinska in je imela močne družbene učinke. Današnja individualizacija poslušalskih izkušenj v zavetju doma nas oropa ravno tega.

AH: Ljudje čutimo afiniteto do spektakla, zabave. Na račun tega pogosto zgrešimo esenco ali ne znamo zaznavati bistvenega. Dvodimenzionalni užitki onemogočajo večdimenzionalen vpogled, potopitev! Dogodki v živo, performansi, didžejanje so že spektakel, vizualizacije ob glasbi pa so nova zgodba, ki je sicer lahko zelo zanimiva, a abstraktno sporočilo transformira v manj neposredno zgodbo. Opazuješ izvajalce na odru, vizualnost pa odvzema koncentracijo pozornosti na zvočno. Poslušanje celotnih albumov, ki so večinoma ali konceptualni z zaokroženo zgodbo ali pa gre za posnetke daljših in kompleksnejših del, je tako korak nazaj-naprej. Osredotočanje na prvinsko, neposredno zvočno zaznavo.

Kaj je aktivno poslušanje?

GK: Pravzaprav nič posebnega. Je že omenjeni interes za posebno poslušalsko izkušnjo. Odločitev, da se v četrtek zvečer, po tistem, ko si domišljamo, da obvladujemo svet, ker smo si ogledali TV-dnevnik, odpravimo v Pekarno in prepustimo muzikam, katerih osnovni vzgib je večinoma ravno dvom v obvladovanje, tako sebe kot sveta.

AH: Aktivno poslušanje je koncentracija na zvočno zaznavo, odsotnost ukvarjanja z drugimi čutili (tema v dvorani pomaga), sprejemanje abstraktne zgodbe, ki jo določena glasbena kompozicija podaja. Gre za izjemno navdihujoče početje, ki ga mnogi premalo ali sploh ne poznajo.

Na koncertih in pri spremljanju ostalih avdiovizualnih del velik del naše pozornosti posvetimo vizualni komponenti, vizualne informacije zavzamejo pomemben del naše podatkovne kapacitete. Poslušalnice potekajo v popolni odsotnosti svetlobe – kakšni so bili odzivi prisotnih na prvih izvedbah?

AH: Gre za nov (a hkrati star) pojav, ki ga mora skupnost šele opaziti in morebiti sprejeti. A odzivi so vzpodbudni. Zdi se, da so to lahko »oči in ušesa odpirajoči« dogodki. Med drugim je neka poslušalka ugotovila, kako banalno in prazno ji je zvenel radio, ko ga je po prvi Poslušalnici prižgala v avtu na poti domov. Po intenzivnem potapljanju v kompleksno glasbo z nekim neizrekljivim sporočilom je konzumu namenjena popreproščena »mainstream« glasba izzvenela v vsem svojem ne-pomenu, v vsej svoji praznosti, brezveznosti … to se mi zdi uspeh Poslušalnic.

Pred kratkim sem naletel na izjavo Hanne Preuss, oblikovalke zvoka, ki trdi, da smo z zaprtimi očmi (v temi) bližje svoji podzavesti. Vidne informacije so po njenem mnenju tako močne, da v veliki meri izločijo čustveni del človeškega bitja.

AH: Hanno Preuss poznam samo iz intervjujev in me je s svojimi izjavami že nekajkrat navdušila in skoraj vzpodbudila, da bi se posvetil študiju oblikovanja zvoka za film. To izjavo bi lahko tudi sam izrekel. Vizualno je preveč nazorno, mogoče preveč povezano z informacijami, potrebnimi za preživetje, zvočno pa prenaša bolj zabrisana sporočila o poziciji, prostoru, razsežnosti, oddaljenosti in še cel kup neznanih abstraktnih informacij, ki jih ne moremo pripisati ničemur koristnemu ali uporabnemu, torej podzavest, prikrito … Neposrednega učinka glasbe ne premore noben drug pojav na svetu; mogoče je lahko intenzivnejše zgolj kakšno mistično razodetje, hehe.

GK: Zaznavanje lahko osredinimo, natreniramo in tudi sredi dominacije vizualnega ostanemo pozorni. Ravno iz tega se potem rojeva nasprotni učinek: glasba, ki je ob poslušanju doma še učinkovala, postane ob gledanju na koncertu prazna in enostavno ne deluje. Popkulturo ujamemo na lastne limanice.

Sledi predvidljivo vprašanje, a vendar, po kakšnem ključu izbirata ustvarjalce, ki bodo (so bili) v sklopu Poslušalnic predstavljeni?

AH: Ključ je povsem subjektiven, prepuščen trenutnemu navdihu in preferencam obeh selektorjev. Trudiva se vključiti širok razpon slogov, večinoma pa izbirava nadžanrsko glasbo. Osebno me zanima predvsem glasba, ki bi jo slovenski komponist Lojze Lebič označil kot »visokostrukturirano«. Trudiva se predstaviti manj znane izvajalce/komponiste kot tudi zgodovinsko pomembne avtorje ali posnetke. Hkrati izbirava tudi nekatere bolj znane glasbenike, katerih dela lahko poglobljeno poslušanje predstavi na nov način.

GK: Izbira je zaenkrat najina. V naslednji seriji pa bova 'skrbništvo' razširila.

Imena?

AH: Od Stockhausena do Pärta, od Acid Mothers Temple do Zappe, od Ligetija do Brittena, od Boredoms do Neurosis, od Joy Division do Marka Breclja, od tria Koch-Schütz-Studer do Milesa Davisa, od Einstürzende Neubauten do Terryja Rileyja, od musique concrete do avantgardnega hip hopa. Spored Poslušalnic lahko preverite na www.radioivan.org. Stran je v prenavljanju, vendar bomo novosti v zvezi s Poslušalnicami redno objavljali, trenutno pa čakamo na potrditev sofinanciranja s strani MK.

So četrtkovi večeri dodatno pospremljeni z interpretacijami del ali bodo navzoči brez kontaminacije potopljeni v akt poslušanja?

GK: Vnaprejšnje interpretacije vplivajo na poslušanje. Zamejijo in tipizirajo. Je pač razlika, če povemo, da je avtor končal akademijo ali pa je samouk. Žal smo tako odvisni od razlag in interpretativnih mrež. Sam bi se jim v širokem loku izognil. A skušnjava v obliki »širjenja obzorij« je prehuda.

Eden izmed poslušanih umetnikov je tudi Arvo Pärt, ki je lepo opisal dojemanje svojih del: »Svojo glasbo bi lahko primerjal z belo svetlobo, ki vsebuje čisto vse barve. Samo prizma lahko loči barve in jih posledično prikaže in ta prizma bi lahko bila duh poslušalca«. Ker sta skrbnika prve serije Poslušalnic in ker se mantra vsakega dobrega oglaševalca glasi »segmentacija ciljnega trga«, bi vaju pozval, da povesta, kako pa vidva dojemata ljudi-prizme.

GK: Med gnusom in misterijem.

AH: Vsak poslušalec je hkrati tudi kreator. To bi lahko bil racionalni povzetek Pärtove poetične izjave. To je tudi moja mantra. Akt poslušanja je lahko transcendentalno dejanje. Dejanje predrugačenja. Glasba nas nagovarja z neosebnim, neobremenjenim klicem. Če se jo navadiš sprejemati, se spremeniš. Če bi vsi bili aktivni poslušalci, ne bi bilo vojn in vsakodnevnih bitk za moč in prevlado na tem svetu, hehe. Nikomur ne bi bilo mar za kaj tako banalnega in nekoristnega.

Kako slišita to mesto (Maribor)?

AH: Kakofonija neslišnega. Geografska lokacija v dobi hiperkomunikacij ni več tako pomembna.

GK: Avtobusi županskih kandidatov so me opominjali, da imam neverjetno srečo, ker lahko z nadzorovanjem zvočnih virov posegam v podobo mesta. Turbofolk v politiki ter ozkost gosposke sta nevarna kombinacija. Zato ob omenjanju mesta najprej pomislim na punk in Veliko zavračanje.

Jure Lavrin