Simon Robinson

V jami ... in nad njo

Simon Robinson, tako zelo angleško ime, da na programskih listih deluje prav pozersko mednarodno. In prav ta Simon Robinson, že nekaj desetletij stalni dirigent mariborske opere, zdaj tudi profesor na mariborski in ljubljanski univerzi, je odločno zavezan izvajanju slovenskih del, še posebej slovenskih oper, kar pa gotovo ne izvira iz želje ugajati našim avtorjem, temveč iz njegovega spoštovanja in pozornosti, ki ju kaže do vseh, do glasbenikov, s katerimi sodeluje, do občinstva, še posebej do najmlajšega, in do študentov, ki jim predava.

Koliko se v zadnjem času ukvarjate prav s slovensko opero?

Zadnje novo slovensko delo, ki sem ga dirigiral, je bila opera Pesnik in upornik Tomaža Sveteta. Pravzaprav je vmes prišel še Aldo Kumar z enodejanko Al' pekel al' nebo za Prešernovo proslavo. Izvedba je bila zamišljena samo za ta namen, ampak smo se odločili, da delo predstavimo tudi v naši mariborski hiši. Pripravili smo tri mladinske predstave, kjer smo v uvodu razložili funkcijo orkestra, zbora in posamezne elemente opere. V tej obliki je kar dobro funkcionirala in jo bomo morda še obdržali na repertoarju. Tu imam novo partituro Urške Orešič, ki je pred dvema letoma za diplomo iz kompozicije napisala opero v enem dejanju Večer z Rafaelom. Za libreto si je izbrala preplet proze in poezije gospe Majde Senica Vujanovič, tema je idealistična ljubezen. Ko sem partituro pregledoval z očmi dirigenta in izvajalca, me je prav fascinirala. Pred tem sem poslušal koncert Urškine glasbe, ki ga je imela v okviru svoje diplome. Igrali so tudi odlomke iz te opere, seveda z zmanjšanim orkestrom. Prekrasna lirična poslušljiva glasba. Razveseljivo, ker se mi zdi, da zadnje čase Slovenija ne verjame ničesar, kar ne boli. Tako pri politiki kot pri operi, pri nogometu ... Poskušam se povezati s Karpom Godino, s katerim sem že dvakrat sodeloval. Težko uprizorljivih scen, ki jih v Urškini operi ne manjka, ni lahko postaviti na velik oder in Karpovo oko cineasta bo gotovo našlo dobre rešitve. Saj si je tudi Mozart privoščil takšne scene, na primer tri dečke, ki priplavajo na oblaku. A danes to ni več problem, moramo tudi vedeti, da je Andrew Lloyd Weber dosegel marsikaj, kar bi se dalo prenesti v operne hiše. Morda se odločimo za filmsko verzijo, operni film. Vsekakor bi rad pomagal pri realizaciji te opere tudi s spodbujanjem akademije za glasbo, likovne akademije in drugih mladih ustvarjalcev. Najnovejša partitura v mojih rokah pa je Pierrot et Pierrette Tomaža Sveteta, celovečerna komorna opera, komorna tudi v tem smislu, da ni skupnih scen, ampak posamezni pevci izražajo različne občutke, situacije, komentirajo, razmišljajo. Skladatelj mi je dal klavirski izvleček in me vprašal, kaj mislim o njem, česar sem bil zelo vesel. Se ne zgodi pogosto, da te skladatelj vpraša za mnenje. Prepričan sem, da bi bilo škoda širiti ta komorni okvir opere. V njem pevci bolj izstopajo, dogajanje je intenzivnejše, besedilo pomembnejše. Komorna opera zahteva od poslušalca bolj aktivno poslušanje, več solodelovanja. Na primer Menotti, mojster komorne opere, prav srka poslušalčevo pozornost. Dobra izvedba pa seveda od pevcev ne zahteva samo intenzivne muzikalne priprave, ampak tudi psihološki odnos do vlog, zato se zdaj ukvarjamo z iskanjem ustreznih protagonistov. Skladatelj ima nekaj posebnih zahtev, tako da bomo morali zasedbo kombinirati iz ene in iz druge operne hiše in še od kod drugod. Krasno je, da ima skladatelj podporo društva Slovenska komorna opera, in upam, da bosta Pierrot in Pierette letos prišla na oder. Imam še eno delo, ki pa ga nisem prinesel. Obljubil sem si namreč, da bom za svojo petdestletnico končal lastno opero, a je še nisem. Bom moral kar nekaj let ostati star petdeset let (smeh). Kaj mislite, kaj pravzaprav želi dirigent? Mislim, da je iskreno, če rečem, da želi kot glasbenik izražati misli nekoga drugega na svoj način. Nikoli nisem postal dovolj dober pianist, da bi lahko očaral poslušalce, lahko pa funkcioniram kot spremljevalec, korepetitor. Nisem bil tak trobentač, da bi lahko stal na odru kot solist, ampak sem užival kot druga trobenta v orkestru in sem igral tudi pod nekaterimi znamenitimi dirigenti. Mislim, da je poslanstvo to, da človek vsaj poskusi. Vsak otrok ima pravico biti rojen. Zelo rad študiram nova dela. Kot »porodničar« se lotim marsičesa. Relacija med porodničarjem (dirigentom) in očetom (skladateljem) pa ni vedno enostavna. Oče je prišel do meje, kjer ne more več vplivati, in je bolje, da se ne meša v porodničarski posel.

Kaj vas je pravzaprav potegnilo v opero?

Na univerzi v Surreyju nismo imeli kot del študija samo vokalne tehnike, ampak tudi svojo produkcijo. Takrat sem bil iskan tenor, seveda nisem pel Alfreda in podobnih arij, smo pa malo za hec, pa tudi zares producirali t. i. Savoysko opero Gilberta in Sullivana, v viktorijanski dobi izredno popularnih tekstopiscev in skladateljev. Ta »lahka opera« je bila takrat zelo dobro obiskana, vsaka boljša hiša v takratni Angliji je imela pianino, pianistov sedež je bil kar kup not in druščine so ob spremljavi prepevale hudomušne tekste. To je namreč nižja zvrst od operete, resnično zabavljaška in ljudje so lahko zraven peli. Najprej sem pel kot glavni tenor v Gondoliere pa v Mikadu, kasneje sem moral prevzeti dirigentsko paličico in sem raje organiziral in se udejstvoval pod odrom kot na odru. To je bil prvi korak.

Niste dirigiranja študirali v Londonu?

Sem, na Kraljevi akademiji pri Mauriceu Handfordu. Nikoli ne bom pozabil, da nas je nekoč prišel v Surrey poslušat, kar je bilo izjemno, ker je bil zelo zaseden. Po predstavi mi je rekel: »Pazi, da ne boš ostal v luknji (in the pit),« kar je imelo dvojni pomen. Razumel sem, kaj mi je hotel povedati, vendar on ni nikdar dirigiral opere. Saj priznam, da je simfonični svet fantastičen, je pa samo en del glasbenega sveta. Zelo mlad sem prišel v Maribor in začel delati v operi in zame je bil to prekrasen svet, ki te zastrupi, osvoji. In je še danes. Moram reči, da je korak ven iz »luknje« pred kakršen koli ansambel lažji kot obratno. Čisto tehnično. Pred kratkim sem bil prvič v življenju v La Scali in sem bil zelo impresioniran in zelo zelo ponosen. Zato ker konec koncev naš tukajšnji produkt ni tako hudo slabši. Imamo enake naloge in probleme. Orkester Scale lahko prekrasno igra, ampak če je preglasen, ne bomo dovolj slišali pevcev. Predstava je bila izvrstna, zelo primerni glasovi, perfektna interpretacija. Opazil sem reči, za katere nisem vedel, da se jih da najti v partituri. V končni fazi pa sem zelo vesel, da lahko rečem, da pri nas na tako majhnem prostoru obstajata dve ne slabi operni hiši. In čeprav je med njima rivalstvo − ali pa prav zato − je dobro, da sta obe, ker če ene ne bi bilo, najbrž ne bi bilo nobene. Konkurenca med brati in sestrami je zdrava. Kar pa me res žalosti, je eksplozija snobizma od leta '91, ki povzroča idejo Slovencev, da morajo poslušati opero v izvirnem jeziku. Za to imamo vendar cedeje. Mislim, da nas mora opera opozarjati na to, da če ne bomo tudi svetovne literature peli v slovenščini, ni razloga, da slovenski skladatelj komponira na slovenski libreto. Tu na mizi imava primer opere s čistim slovenskim tekstom in drug primer, kjer se besedilo že spogleduje z možnostjo prevoda v nemščino. Morda je to pravo, najprej slovensko, potem pa prodaj v tujino.

Vendar ima tudi samo besedilo določenega jezika svoj zvok, zato je librete zelo težko dobro prevajati.

Obstajajo dobri muzikalni prevodi, je pa res, da se fizični zvok v prevodu spremeni. Vendar se sprašujem, kateri kritik bo natančno vedel, kaj Don Jose v tistem trenutku v francoskem jeziku reče, zato je v osnovi dobro, da poslušalci vsaj približno razumejo, o čem pevci pojejo. Se pa strinjam, da je hecno, ko krepka sopranistka pri petintridesetih zapoje, da je stara petnajst let.

Če preskočiva še v pedagoške vode, vas moram vprašati, kaj vse v Mariboru pripravljate novega. Slišali smo o zelo zanimivih projektih, na primer o Evropski orkestrski akademiji. Prav sredi februarja je mariborski mestni svet odobril projekt, ki bo v Maribor pripeljal nov dveletni podiplomski študij. Oktobra letos bodo na avdicijah sprejeli prve kandidate, ki bodo tu študirali in dobili naslov magister orkestrske igre. Profesorji za specialistične predmete so izbrani s celega sveta, bistveni del sredstev prispeva Evropa, večina dejavnosti pa bo na žalost zunaj Slovenije. Nosilec predmeta orkestrske igre – jaz. Trenutno sem izredni profesor za dirigiranje, in ker tudi zunanji sodelavci zaenkrat niso habilitirani, so me prosili za sodelovanje. Z veseljem bom sodeloval, lahko sem tudi pomagal, da so dali na razpolago mariborsko gledališko hišo. Zaenkrat je učni načrt urejen po bolonjsko, izbirajo prve termine za nastope, iščejo najboljše možnosti in sredstva za bivanje 120 ljudi, izbirajo načrte za adaptacijo najbolj razpadajočega starega dela Lenta. Tam bomo. In predavanja bodo v angleščini!

Sem prav razumela, da bo ta oddelek deloval kot orkester z vsemi podpornimi predmeti?

Točno, imeli bodo pouk glasbila, izpopolnjevanje po sekcijah, spoznavanje glasbe različnih obdobij in slogov pod vodstvom glasbenih ekspertov. Nekoliko bo odvisno tudi od prijavljenosti kandidatov, da bomo vsem zares dobrim lahko ponudili kar največ možnosti izpopolnjevanja.

Odkod je prišla iniciativa?

Jan Latham Koenig, zelo iskan dirigent, ki deluje na različnih koncih Evrope, je bil prvi pobudnik, glavna organizatorica pa prihaja iz Queensland Symphony Orchestra. Iskali so primerno lokacijo sredi Evrope, ki bi nudila dobre prometne povezave. Začenjamo torej letos jeseni. Drug korak pa prihaja na vrsto oktobra 2008. To je Akademija za umetnost Maribor, ki bi združila tri elemente, ki bi se pri nas prvič pojavili. Univerzitetna izobrazba do magisterija za lutkovno umetnost, za dramsko umetnost in za glasbeno gledališče. In to ne samo za osnovne poklice, kot so igra, petje, animacija, ampak tudi za inšpicienta, za krojača kostumov in podobne, v teatru prepotrebne poklice. Ni namreč res, da mora biti vsak operni zborist frustriran operni solist. Operni zborist je težak poklic prav tako kot orkestraš, ravno tako pomembno je igrati tretjo oboo kot prvo, brez dobre izvedbe katerega koli parta ni dobre skupne muzike. Žal se rado zgodi, da prideš z akademije že ob diplomi razočaran, ker si v mladostnem entuziazmu preveč pričakoval. Zase lahko rečem, da je edino, kar je res povzročilo, da sem postal dirigent, to, da mi je toliko ljudi govorilo: »Ah, ti ne boš nikoli dirigent, nimaš karakterja za ta poklic.« No, nova akademija je zelo zdrav projekt, profesorski tim bo od vsepovsod, namenoma se izogibamo kadrom že obstoječih akademij, ogledali smo si veliko evropskih šol, oprazovali smo tudi, kje so tam praznine. Treba je namreč vedeti, zakaj se bo mlad človek na primer z Majorke odločil priti študirat v Maribor. Pri razvijanju tega projekta je zelo pomembna podpora in angažma novega programskega direktorja drame Vilija Ravnjaka in direktorice mariborskega lutkovnega gledališča, gospe Brede Varl. Veliko prispeva tudi skladatelj Tomaž Svete, ki vidi možnost za sprecifični študij kompozicije odrskih del. Film pa nas je že prehitel, obstaja več možnosti za študij filmske glasbe kot za odrsko. Zanimivo pa je, da veliko naših diplomiranih skladateljev piše scensko glasbo za gledališče.

Pa ne samo diplomiranih.

Res je! Ampak obstajajo tudi diplomirani pevci, ki ne znajo peti ...

Še vprašanje, ki bi sodilo pravzaprav na začetek. Od kod vaša velika volja za izvedbo slovenskih del?

Če človek živi nekje toliko časa in je uspešno obdržal svoj jaz in hkrati absorbiral vse, kar se je dalo, mora imeti odnos do svojega okolja in njegove kulture. Morda je dobro, da sem od drugod, prav zaradi tega. Ni vse, kar je vrojeno, vredno daljšega življenja. Zelo pomembna je tudi kvaliteta. Zelo me veseli, da imam zdaj, pri svojem pedagoškem delu kontakt z mladimi in s tem stik z vsem, kar se novega dogaja. Najbolj pa me veseli, kadar me pridejo vprašat za mnenje in tako njihovo delo spoznavam z ravno prave distance. Seveda pa je ogromno skladb, ki se jih še nisem niti dotaknil. Na Društvu skladateljev pa tudi v NUK-u so zelo prijazni, na razpolago je veliko partitur, a za to je potreben čas, kar veliko časa, ki pa je na žalost omejen.

Sicer pa dirigenti tako in tako predolgo živijo ...

Kaja Šivic