Vicente Amigo

Trenutek v zvoku

»Če hočeš razumeti flamenko, potrebuješ zrelost. Kitaro sicer lahko igraš že kot otrok, saj razumeš tehniko igranja. Vendar je bistvo flamenka nekaj, kar zahteva zrelost,« je pred časom izjavil španski virtuoz flamenko kitare Vicente Amigo.

Paradoks je, da je kitara kot solističen instrument z dokaj kratko življenjsko dobo (pojavila naj bi se šele v drugi polovici 19. stoletja) v več stoletij trajajoči kulturi flamenka najbolj pripomogla k njegovi popularnosti kljub dejstvu, da to brenkalo skupaj s plesom črpa svoj navdih prav iz najstarejšega in najbolj ekspresivnega elementa te andaluzijske umetnosti − petja, imenovanega Cante Jondo. Vendar se nam ob poslušanju enega izmed najperspektivnejših flamenko kitaristov, kot je Amigo, ki s svojim virtuoznim nastopom in temperamentom obvlada in prepriča prav vse okoli sebe − navsezadnje tudi samega »boga« sodobne flamenko kitare, Paca de Lucio −, to zdi popolnoma samoumevno.

Pred leti se je Amigo pojavil v Rončelovi oddaji Izza odra, tokrat se bo 17. aprila v Cankarjevem domu predstavil s svojo petčlansko zasedbo: José Manuel Hierro na spremljevalni kitari, Patricio Cámara in Paquito González na tolkalih, vokalist Blas Córdoba in Antonio José Ramos na baskitari.

Začetki

Vicente Amigo Girol je kitarist nove generacije flamenka. Rodil se je leta 1967 v majhnem mestecu Guadalcanal, ki se nahaja v španski provinci Sevilla, in že pri osmih letih začel igrati kitaro. Odraščal je v Córdobi, kjer je prejel prve lekcije iz kitare pri mojstrih, kot sta El Tomate in El Merengue, in se kasneje vrsto let izpopolnjeval in igral v zasedbi kitarista Manola Sanlúcarja. Najprej se je na flamenko sceni pojavil kot spremljevalni kitarist ob pevcih, kot so Pelé, Camarón de la Isla, Vicente Soto, Luis de Córdoba, podal pa se je tudi v producentske vode. Nato se je posvetil razvoju lastne glasbene osebnosti, prvi sadovi tega pa so se začeli kazati na koncertih v letu 1988. Še isto leto je pri svojih dvajsetih letih prejel prvo nagrado na tekmovanju Concurso Internacional de Guitarra Flamenca v španskem Bajadozu. Naslednje leto je prav tako prejel prvo nagrado za kitaro na prestižnem festivalu »Concurso Nacional del Cante de las Minas de la Unión« in nagrado »Ramón Montoya« (maj 1989) na dvanajstem Concurso Nacional de Arte Flamenco de Córdoba.

Že ob izdaji svojega prvega albuma leta 1991, ki ga je poimenoval De Mi Corazón al Aire (Iz mojega srca v zrak), se je pokazal v luči enega najbolj kreativnih flamenko ustvarjalcev. Leta 1992 je sodeloval na Koncertu kitarskih legend v Sevilli (na koncertu so med drugimi sodelovali Bob Dylan, Keith Richards, Joe Cocker itd.) in se pojavil na odru s kitaristom, ki ga je v otroštvu najbolj občudoval, Pacom de Lucio. Glasbena revija Guitar Player ga je leta 1993 razglasila za najboljšega flamenko kitarista. Leta 1992 je ob kitaristu, skladatelju in dirigentu, Kubancu Leo Browerju, skomponiral in posnel koncert Concierto para un marinero en tierra, posvečen Rafaelu Albertu, ki ga je kasneje vključil na svoj album Poeta (Pesnik; 1997), za katerega je prejel nagradi v dveh glasbenih kategorijah, in sicer za najboljšega flamenko kitarista in flamenko skladatelja. Plošča Ciudad de las Ideas (Mesto idej; 2000), s katero je debitiral pri založbi BMG, je bila nagrajena z grammyjem za najboljši album flamenka (2001) in nagrado Ondas za najboljšo flamenko izdajo (2002). Z zadnjim albumom Un momento en el sonido (Trenutek v času, 2005) se je Amigo ponovno vrnil z ritmi flamenka, kot so bulerías, soleá, farruca, taranta, tangos, rumba, zapateado in bolero; sam ploščo ocenjuje kot resno, z močnim karakterjem flamenka. Trenutno je eden vodilnih in najperspektivnejših kitaristov v svetu flamenka. Kot zelo cenjen kitarist po vsem svetu je sodeloval z raznovrstnimi glasbeniki, kot so Sting, Camarón, Alejandro Sanz, Carmen Linares, Rosario, Manolo Sanlúcar, Khaled in Miguel Bosé, oder pa si je delil z legendarnimi kitaristi, kot so Paco de Lucia, John McLaughlin, Al di Meola, Stanley Jordan in mnogi drugi. In če že govorimo o kulturi flamenka ter njegovih otrocih, se malce poglobimo še v sam razvoj te južne španske folklore in poskušajmo razumeti njegov vročekrven značaj in skrivnostni izvor.

Andaluzija, s polji, polnimi žita …

Tako je nekoč prepeval legendarni Jim Morrison. In če je imel ob tem v mislih lepoto narave in čudovito sredozemsko podnebje, se mu pridružujem. A nekoč je v Andaluziji zraslo mnogo več kot samo žito … To je zgodba o flamenku.

Nekateri ga preprosto definirajo kot glasbo in ples andaluzijskih Romov, prepleteno z elementi arabske folklore; drugi mu pripisujejo veliko večje razsežnosti, ki vključujejo elemente mnogih drugih kultur. V flamenku je nedvomno mogoče zaslediti vplive pestre zgodovine tega dela Evrope, elemente romske glasbe, prvine iz orientalske, tudi andaluzijske in hebrejske folklore. Je folklorna umetnost s soncem obsijane dežele na jugu današnje Španije, Andaluzije, ki vključuje predvsem tri poglavitne glasbene elemente: ekspresionistično petje in strasten ples, ki ga v osnovi spremljajo ritmično podkovani zvoki kitar(e) in drugih tradicionalnih instrumentov, kot so kastanjete in cajon. Seveda ni izključeno tudi ploskanje (palmas), tleskanje s prsti ob dlan ter spodbudni vzkliki s strani tako nastopajočih kot gledalcev. Plesalci se odlikujejo tudi po močnem in ritmičnem udarjanju z nogami ob tla, medtem ko plesalke ustvarjajo zadovoljne in erotične gibe z rokami in telesom. Pa si na kratko poglejmo nekaj poglavitnih dejstev, povezanih z izvorom tega glasbenega fenomena, v okviru katerega se je skozi zgodovino razvilo najmanj petdeset različnih stilov, med seboj različnih v ritmičnih, melodičnih ter harmonskih posebnostih.

Zgodovina Andaluzije omenja sociokulturne vplive raznih ljudstev, ki so čez to ozemlje potovali ali pa so se tam naselili. Med slednja ljudstva sodijo zagotovo Bizantinci, Mavri, Judje, Romi − vsi ti so s svojimi kulturami skozi stoletja vplivali na andaluzijsko kulturo. Arabci oziroma Mavri, ki so Andaluziji vladali med letoma 711 in 1492, so v regijo prinesli popolnoma nov način življenja, ki se je kazal v religiji in politiki na eni strani ter znanstvenih in kulturnih dosežkih na drugi strani. V glasbi flamenka je še dandanes čutiti vpliv orientalskega melosa; tudi tradicionalni arabski instrumenti, kot so oud, darbuka in še kateri, so sestavni del te karizmatične španske godbe. Sredi 15. stoletja so se mnoga romska plemena iz ostalih delov Evrope naselila v Andaluziji. Romi so živeli večinoma revno nomadsko življenje, vendar so s seboj prinesli mnoge zanimive poklicne dejavnosti, med katerimi so izstopale prerokovanje, čaranje ter navsezadnje ples in godbeništvo. Čeprav niso sloveli kot poeti ali intelektualci, so bili spretni glasbeniki, podkovani predvsem v bogatem in strastnem ritmu. Te glasbene dispozicije so dobro izkoristili in jih združili s tamkajšnjo pisano folkloro izjemnih poetičnih čustev. Nastala sinteza, ki jih je poistovetila z andaluzijskim načinom življenja, je pripeljala do rojstva pesmi flamenka, imenovane »Cante flamenco«, ki jo je včasih moč slišati samo v vokalni izvedbi, pogosteje pa je spremljana s kitaro in strastnim improviziranim plesom. Pregon Judov, Romov ter navsezadnje Mavrov, katerih vladavina je dokončno padla leta 1492, je naznanila prevlado krščanskega kraljestva, ki pa mu ni povsem uspelo izkoreniniti vplivov teh kultur. Do te točke v zgodovini obstajajo le redki zapisi, preko katerih bi lahko zagotovo trdili o izvoru flamenka. Prvi najdeni zapisi se pojavijo konec 18. stoletja, naslednji pa šele stoletje kasneje. Od takrat pa do danes bi lahko flamenko razdelili na več pomembnih časovnih obdobij. Prvo tako obdobje sega v začetek 19. stoletja, ko so andaluzijski Romi in ostali revni prebivalci tega predela Španije igrali, prepevali in plesali znotraj svoje družbe, vendar še pri tem ni pravih dokazov, da bi že uporabljali kitaro.

V drugi polovici 19. stoletja, ki velja za eno od najpomembnejših obdobij v razvoju flamenka, pride do pojava tako imenovanih »Cafes Cantantes«, mest oziroma prostorov, posebej namenjenih javnemu izvajanju flamenka, ki so jih obiskovali prav vsi družbeni sloji. Običajna zasedba je vsebovala enega ali dva pevca, tri do štiri plesalke in dva plesalca ob spremljavi dveh kitar. V takšnih »kavarnah« je prišlo do združitve med andaluzijskimi ter ciganskimi pevci, njihovo sodelovanje pa je pripeljalo do novih glasbenih oblik znotraj flamenka. Posebno vlogo je dobila tudi kitara, katere popularnost je iz dneva v dan naraščala in krepila konkurenčnost vse bolj virtuoznih umetnikov zvoka šestih strun. Rámon Montoya (1880−1949), ki danes velja za utemeljitelja modernega načina igranja flamenko kitare, je skupaj z Niñom Ricardom ter Sabicasom dal flamenko kitari solistično vlogo in popolnoma nov zvočni spekter, ki ga je dosegel s tehniko igranja desne roke, adaptirano iz tehnike klasične kitare. Seveda iz tega zgodnjega obdobja ne smemo pozabiti kitaristov, kot so bili Javier Molina, Manolo de Huelva, Perico del Lunar in mnogi drugi. Leta 1922 sta veliki imeni španske umetnosti, pisatelj Federico García Lorca in skladatelj Manuel de Falla, priredila glasbeni festival, Concurso de Cante Jondo (cante jondo − 'globoka pesem'), posvečen folklori vokalne glasbe, in s tem spodbudila oživljanje nekaterih stilov flamenka, ki so počasi tonili v pozabo. Za prvo polovico 20. stoletja je značilno obdobje teatralnega oziroma opernega flamenka, kar kaže na prepletanje tradicionalnih in novih glasbenih žanrov s teatrom, hkrati pa poteka tudi vse večja komercializacija te glasbene zvrsti. Z boljšim trženjem pa se flamenko iz majhnih »cafe cantantes« seli na večja prizorišča, predvsem v teatre in v bikoborske arene.

Flamenko danes

Od šestdesetih let 20. stoletja je revolucijo stare garde igralcev flamenka širil slavni Manolo Sanlúcar, znan kot tehnično najbolj dovršen kitarist svoje generacije. Novo dobo flamenka sta zasnovala predvsem dva pionirja, kitarist Paco de Lucía in pevec Camarón de la Isla, ki sta združila nove glasbene koncepte s tradicionalnimi. Njuno sodelovanje je obrodilo deset albumov. Značilnost novodobnih glasbenikov je mešanje flamenka s stili, kot so jazz, klasična glasba, rock, blues itd. Kljub dodajanju novih instrumentov ima kitara v sodobnem flamenku še vedno bistven pomen; prav tako je še vedno prisotna tudi težnja po ustvarjanju v domeni starih folklornih vzorcev, kot so ritem, ples in petje. Za konec naj omenim le še drobec iz peščice trenutno vodilnih igralcev flamenka današnjega časa: to sta že omenjena Paco de Lucía in Vicente Amigo, ki jima sledijo kitaristi Tomatito, Gerardo Nuñez, Ramon Jimenez, Paco Peña, pevci Enrique in Estrella Morente, Potito ter plesalec Joaquín Cortés, med bendi pa izstopajo Gipsy kings, Radio Tarifa, Ojos de Brujo (glej Plošče) ter Ketama.

Marko Korošec