Eric Hobsbawm (»Francis Newton«)

THE JAZZ SCENE

Weidenfeld and Nicolson, 1989 [1959]; str. 298

Kakšna je usoda knjige, ki je nastajala ob koncu petdesetih let in ki jo je pisal angleški socialni zgodovinar na začetku svoje blesteče akademske kariere? Že njen izid je bil poln drobnih dvoumnosti. Izšla je istega leta kot prva resna zgodovinarjeva knjiga, Primitive Rebels,ki je bila začetek obsežnejšega projekta pisanja socialne zgodovine 19. in 20. stoletja. Sklenil ga je s Časom skrajnosti, kratko zgodovino 20. stoletja. Toda Eric Hobsbawm se pod The Jazz Scene ni podpisal s svojim imenom, marveč s psevdonimom Francis Newton. Izposodil si ga je pri izvrstnem trobentarju Billie Holiday, Frankiju Newtonu, ki je bil eden redkih komunistov med ameriškimi črnskimi jazzovskimi glasbeniki. Kot je ob zadnjem angleškem ponatisu knjige v novem predgovoru pojasnjeval Hobsbawm, je bil njegov namen ločevanje med delom zgodovinarja in jazzovskega kritika. Očitno je poskus propadel. Od srede petdesetih let se je Hobsbawm namreč preživljal tudi s pisanjem jazzovskih kritik, ocen plošč in koncertov, ki jih je redno objavljal v nekaj revijah, med njimi redno mesečno kolumno v The New Statesman and the Nation. Morda je bil tedaj jazz v Angliji res nova »kulturna moda«, toda postajal je del izobraženske kulture. Za nameček je bila druga polovica petdesetih let v marsičem zlato obdobje za jazz, saj je v tekmovalnem in kooperativnem vzdušju muzicirala večina veteranov predvojnega obdobja, bopovski prevratniki in prihajajoča generacija avantgardistov. Tudi to spoznanje je vodilo avtorja k pisanju knjige in k nadaljnjemu spremljanju jazza in drugih glasb. Del zapažanj in poznejših člankov o jazzu po letu 1960 je zbral v Uncommon People: Resistance, Rebellion and Jazz (1998; glej oceno v Muski, št. 6–7, 2002.)

The Jazz Scene je ponudila splošen uvod v jazz tako generaciji ljubiteljev, ki so ga odkrivali v petdesetih letih, kot tudi bolj izobraženemu bralstvu, saj se je celo etablirana kultura prvič začela zavedati njegovega pomena. Knjiga ni bila bajen založniški podvig, vendar je doživela ugodne odzive. Že naslednje leto so jo izdali v ZDA pri majhni levičarski založbi in jo leta 1961 ponatisnili pri Penguinu. V Franciji so jo prevedli leta 1966 kot “Sociologijo jazza” v zbirki, ki jo je urejal maitre annalovske zgodovine Fernand Braudel, kar je tudi intriganten podatek o zamotanem kroženju in pretoku idej v sodobnem zgodovinopisju, še posebej med francoskim annalovskim in britanskim marksističnim. Oba je družil odpor proti pozitivizmu, nizanju empiričnih dejstev, ki naj bi imela sama dovoljšno pojasnjevalno moč. A tudi odpor – v tem je temelj projekta demokratizacije socialne zgodovine (oziroma zgodovinske sociologije) – do prevladujočega pisanja zgodovine, ki raztezanje v času beleži z menjavo kraljev, velikimi bitkami, meddržavnimi in trgovskimi sporazumi. V tej luči zgodnji francoski prevod The Jazz Scene v ugledni zgodovinski zbirki “nove zgodovine” ni naključen kakor tudi prevod v “sociologijo jazza” ne. Knjigo so sicer prevedli tudi v italijanščino, japonščino, grščino in češčino, kar priča o njenem mednarodnem dometu. Nekaj drugega je bila njena odzivnost v že izoblikovanem polju jazzovske kritike in jazzovskih genealogij, se pravi med jazzologi. Na precej bolj plodna tla je padla v Evropi kot v ZDA, kjer se pisanje o jazzu nikakor ni moglo izviti iz oklepa pisanja žanrskih zgodovin, ki slavijo svoje »kralje«. Denimo, kot referenco v uporabljeni literaturi jo je navedel Peter Amalietti v do sedaj edini obširnejši slovenski obravnavi jazza, v Zgodbah o jazzu (DZS, 1986), čeprav se večidel drži ameriškega načina linearne obravnave »razvoja« jazza. V uvodu v ponatis iz leta 1989 je Hobsbawm zapisal, da morda spominja na ponatis starega telefonskega imenika, saj so tri desetletja v »konstantnem razvoju in spremembah v jazzu« izjemno dolga doba. Vendar, opozarja, njen namen ni bil pregled stanja jazza. Knjiga predvsem ostaja poskus umestitve jazza v zgodovinsko perspektivo, jazza kot enega najvidnejših kulturnih pojavov v 20. stoletju. Zato v knjigi zasleduje njegove družbene korenine in zgodovino, analizira njegovo ekonomsko strukturo, način, oblikovanje vrednot glasbenikov, naravo njihovega občinstva in razloge za neizmerno privlačnost jazza v ZDA in drugod po svetu. Zaradi tega sociološko zgodovinskega prijema je The Jazz Scene ena prvih tovrstnih obravnav. V tem je prelomna in vredna vse pozornosti. Če bi ji v tem času iskali ameriško vzporednico, je to vsekakor Blues People Leroija Jonesa iz leta 1966. Obe sta napisani s poznavalsko in analitično strastjo. Avtor sam opozarja na nekatere njene pomankljivosti, med drugim predvsem na prikrit omalovaževalen odnos do rock'n'rolla, ki veje iz »jazzovske scene« (kritikov, glasbenikov, fanov). Odločilni razloček med njima je bil pač v tem, da rock nikdar ni bil manjšinska glasba, od vsega začetka je bil godba – resda preoblikovana in privzeta iz črnske »urbane folk godbe« – večine, mladostniških vrstniških skupin. Zato z distance na svojo historično obravnavo opozarja na inovacije rocka: tehnološko z množičnim prebojem elektronske glasbe, na sam koncept skupine, kolektiva, ki ni zgolj skupina virtuozov, in pulziven ritem, ki je sčasoma proizvedel svoje potencialne kompleksnosti. Takoj po izidu knjige, ko je vse kazalo, da se jazzu in sceni dobro piše, sta pristala na obrobju. Glasbeniki od njega niso mogli več živeti, igrali so v praznih klubih. A eden od pozitivnih učinkov je bil, da je jazz (s free jazzom vred) vse manj postajal »ameriška glasba«.

Največja odlika »Jazzovske scene« je njen poudarek na sami jazzovski praksi, na posebnosti produkcije jazza in njegove recepcije. Ko jo primerja z evropsko umetno glasbo in popularno godbo, postaja jasno, v čem je jazz posebna glasbena umetnost 20. stoletja. Že naslovi poglavij s podpoglavji so za bralca »navadnih« jazzovskih zgodovin nenavadni: Zgodovina (predzgodovina, razširitev, preobrazba), Glasba (blues in orkestralni jazz, glasbila, glasbeni dosežek, jazz in druge umetnosti), Posel (popularna godba, jazzovski posel), Ljudje (glasbeniki, poslušalci, jazz kor oblika protesta). So dovolj zgovorni, da nam prikažejo smer in ravni obravnave. Ker je jazz ostal manjšinski, nomadski, diasporičen in vselej kombinacija med individualizmom in kolektivizmom, kar je ortodoksna zahodna kultura že zdavnaj pozabila, je postal ena najpomembnejših popularnih umetnosti našega časa. Zato je postal »glasba za uporabo«, le ta pa ni bila uniformirana. Jazz je predvsem ostal glasba glasbenikov, najmočnejši in presenetljivo najbolj inventiven, ko je bil proizveden za trg, za posebne radijske oddaje, igran v studiu, na koncertu in predvsem v komercialnem glasbenem klubu. Tam so ga poslušali jazzovski ljubitelji, ki so si presenetljivo podobni po celem svetu. To pa še ne pomeni, da so njihova formacijska socialna ozadja enaka, razlikujejo se med kontinenti, med ZDA in Evropo, Japonsko ali Afriko, med državami, celo med mesti v isti državi. Ponekod je (bil) jazz predvsem »v živo« igrana in doživljana godba (v ZDA), drugod najprej predvsem posredovana s pomočjo plošč, radia, TV – posnemana, udomačena in internacionalizirana.

The Jazz Scene je še danes izvirna knjiga. Kdor bo v njej iskal trdna oprijemališča, »fakte«, bo razočaran. Avtorjevi viri so bili omejeni, a zato so opažanja in način obravnave odličen zgled glasbene sociologije in zgodovinskega pristopa v njej.

Sočno in natančno Hobsbawmovo »jazzovsko pisanje« z bogatimi analizami – izstopa tenkočutno razgrnjena mikroskupnost glasbenikov, njihovih estetskih naziranj in odnosov s širšim okoljem – bolj kot ne priča o njeni aktualnosti, tudi o omejitvah, na katere naleti oziroma si jih postavlja današnje pisanje o godbah, vključno z »jazzologijo«.

Ičo Vidmar