4HERO

Play With The Changes

Raw Canvas, 2007

Dvojec 4hero je začel svojo glasbeno pot že nekje na koncu osemdesetih let. Takrat sta Dennis McFarlane (bolj znan kot Dego) in Mark Clair (bolj znan kot Marc Mac) začela delati lastno produkcijo, in sicer na začetku predvsem hardcore in zgodnji, nekakšen »protobreakbeat«. Preboj na plesno sceno sta dosegla s komadom Mr. Kirk's Nightmare, nekoliko mračnjaškim, na »samplih« temelječim, breakbeatom, ki je izšel leta 1990. 4hero sta uspešno nadaljevala v pretežno drum'n'bass in jungle vodah in danes veljata za pionirja glasbe breakbeat, ki se je razvijala na Otoku tekom devetdesetih let (njun album Parallel Universe je bil v seriji uspešnih drum'n'bass dolgometražev med prvimi). Kasneje sta začela producirati bolj jazzy in cinematično glasbo (primer je njun kultni album Two Pages), v zadnjem času sta bolj kot v drum'n'bassu dejavna na nu jazzovski in brokenbeat sceni. Že nekaj časa se je govorilo o novi plošči 4hero in pričakovanja so bila še toliko večja, saj je od njunega zadnjega skupnega albuma, če ne štejemo zbirke remiksov, ki je izšla pred dvema letoma, preteklo kar okroglih pet let. Dego in Marc Mac se po vsem tem času vračata s ploščo Play With The Changes, ki je seveda izšla pri njuni založbi Raw Canvas. Na njej najdemo kup gostujočih glasbenikov, od vokalistov do producentov. 4hero sta k sodelovanju povabila dve pevki, Carino Andersson (ki je sodelovala že na zadnjem albumu) in Ursulo Rucker (ki bo 21. marca nastopila v Cankarjevem domu), dobrega prijatelja iz sorodne skupine Bugz in the Attic Kaidija Tathama, ameriške raperje Little Brother, producenta Larryja Mizella (starosto, ki je v preteklosti sodeloval z Jackson's 5 in Marvinom Gayem) in še nekaj večinoma soul pevcev. Glavna značilnost, ki jo prinašajo vsa ta gostovanja, je, da je album skoraj v celoti vokalni. 4hero sta bila vedno znana kot perfekcionista. Pred leti sta dejansko postavljala nove standarde v produkciji elektronike. Sedaj že nekaj časa več pozornosti posvečata akustiki, instrumentom v živo, bogatim orkestralnim aranžmajem (ponavadi godal, ki so že postali njuna prepoznavna znamka). Prakse produkcije elektronske glasbe uporabljata le za zvočne detajle in bogatenje produkcije. Play With The Changes je tako skoraj povsem organsko zveneča, precej progresivna in ambiciozna plošča, predvsem v smislu same prakse produciranja. Instrumenti so posneti tehnično skoraj popolno, bobnov in tolkal je ravno prav in delujejo točno tako, kot morajo. Hkrati je album zvočno in aranžmajsko presenetljivo konvencionalen, zvest tradiciji soul glasbe sedemdesetih let. Tako bi lahko rekli, da gre za nekakšen »retro-futurističen« izdelek, kar je precej učinkovita formula. Problem pri novi plošči 4hero pa je ravno v tem, da je »presproducirana«. Preveč je spolirana, zvok je preveč čist, preveč popoln. V bistvu bi lahko rekli, da gre tukaj za pop. Sicer zelo kvaliteten pop, a vseeno. Dober primer je priredba komada Superwoman Stevija Wonderja. Posnetek je izjemno kompleksno zaranžiran, vendar pa je medel. Nima pravega »groova«, teže. Play With The Changes je »učbeniško« sproducirana plošča, ki pa ji manjka spontanosti. Glede na to, da sta Dego in Marc pacala album pet let, je bilo to pričakovati. Ker sta material polirala do zavidljive ravni, sta nekje na poti žal izgubila funk.

Borja M