BLOC PARTY

A Weekend In The City

Wichita, 2007

Novembra 2005 je bilo že jasno, da bo album Silent Alarm, prvenec britanskih Bloc Party, ena najbolj vročih izdaj tistega leta, koncert istega meseca v bližnjem Trevisu pa je pustil odprto vprašanje o nadaljnji ustvarjalni usodi tega kvarteta. Nakazani sta bili dve poti. Ena je vodila v smeri še bolj markantnega in detajlnega zlitja urbane plesnosti in postpunkovske vihravosti, druga pa je kazala omilitev in prozaičnost prepoznavnih elementov skupine. Očitno je bilo, da je skupina iskala nove dimenzije. V začetku letošnjega leta smo z objavo albuma A Weekend In The City dočakali odgovor. Hitro postane jasno, da je skupina Bloc Party stopila v novo fazo, s katero si še bolj odpira širjave komercialnega uspeha. Z omilitvijo ostrine, glamuroznimi vložki, že kičasto razdelanimi aranžmaji, s potencirano spevnostjo in ohranjeno dinamično, vendar ne več tako drzno ritmiko, poigravanjem s programiranimi elektronskimi vložki, ki mejijo na eksperiment, je bil prvenec Silent Alarm nadgrajen. Pravzaprav se je skupina od njega oddaljila in prestopila rubikon, ki loči alternativo in mainstream. Z njim se je še bolj zapeljala v smeri »ljubkih Britancev«. Bloc Party še enkrat ni izdala svojega porekla. Na prvencu izpostavljen angleški izvor z londonskega obrobja je z drugim albumom prestopil v kotel sodobnega brit popa. Neusahljiva introvertiranost Cure ter intrigantni ritmični koščki Gang Of Four in Joy Division ostajajo hrbtenica njihove glasbe, z omilitvijo ostrine in potlačitvijo mladostniške dražljivosti pa je prišla na dan melanholična zasanjanost, ki ne umanjka skoraj v nobeni novi pesmi.

Zlati trenutek plošče je skoncentriran na uvodne štiri skladbe (Song For Clay (Disappear Here)), Hunting For Withces, Waiting For The 7:18 in The Prayer), ki prevzamejo z razgibano raznolikostjo pristopov, iz katerih še naprej vrejo ustvarjalni potenciali Bloc Party. S prehodom v drugo polovico se prične album sesuvati v povprečno poprock ploščo brez posebno izrazitih ali opaznejših presežkov. Z albumom A Weekend In The City so se pridružili krdelu skupin, ki so po preboju iz anonimnosti zapostavile svoje vrline. Tako kot namignejo, da so se pojili pri soulovskem mnogoglasju newyorških TV On The Radio, ne morejo prikriti prizadevanj, skočiti med Davida Bowija, Roxy Music in Radiohead. Sodelovanje z Jacknifom Leejem, ki se je proslavil s producentskim delom na albumu How To Dismantle An Atomic Bomb veljakov U2 in z novopečenimi Snow Patrol, Kasabian in Editors, je zapeljalo Bloc Party k splošno sprejemljivim sredinskim tokovom sodobnega rocka. Lirično kitarsko poetiko, ki ni daleč prepoznavni kitari The Edgea, pogostokrat nadomestijo s sinkopirano orkestracijo. Razvlečeni uvodi in sam razvoj dogodkov znotraj posamezne pesmi ženejo celotno ploščo v sfero prepolikanega, nevzburljivega in predvsem predvidljivega razpleta.

BIGor