NICK CAVE AND THE BAD SEEDS

The Abattoir Blues Tour 2x DVD

Mute/Dallas, 2007

GRINDERMAN

Grinderman

Mute/Dallas, 2007

Nick Cave niti po dobrih 30 letih stalnega glasbenega in še kakšnega delovanja ni padel v rutino. Pravzaprav zadnji plodovi njegovega dela kažejo, kako skrbno pazi, da se ne bi ponavljal. Aktualni dvojni DVD prinaša posnetke zadnjih dveh turnej s spremljevalno zasedbo The Bad Seeds. Na prvem disku so večinoma pesmi, izbrane z dvojne plošče The Abattoir Blues/Lyre Of Orpheus, kot jih je Cave s svojimi pajdaši predstavil na koncertu v londonski dvorani Brixton Academy novembra 2004, medtem ko drugi disk prinaša le izbor nastopa v okviru promocijske turneje ob izdaji plošče Nocturama, prav tako v Londonu, v dvorani Hammersmith Odeon junija 2003. Dejansko je s te plošče, Nocturama namreč, izbral le dve pesmi – odlično Wonderful Life in Bring It On, kjer se mu je na odru pridružil pevec Chris Bailey iz avstralskih The Saints, isti, ki pesem poje tudi na plošči. Tak okrnjen izbor s takrat aktualne plošče lahko razumemo kot priznanje, še Cave sam ta album smatra za manj uspešnega. Ostalo so pesmi, ki ne sodijo ravno med njegove uspešnice in so prvi namig izmikanja okusu širšega občinstva – Sad Waters, Watching Alice, Christina The Astonishing –, na koncu pa še presenečenje, »ena zelo stara pesem«, Wild World, ki datira še v čas The Birthday Party. Je želel napovedati svoji naslednji korak?

Dobro blago se samo hvali in naj se pohvalim, da sem Cava videl v živo vsaj desetkrat. Če temu prištejem še tri koncertne devedeje, je koncertnih vtisov zvrhan koš. Iz vsega tega lahko povzamem točno to, kar Cave še enkrat pokaže na pričujočem devedeju; če že nastopi, potem da vse od sebe. Pri njem ni polovičarstva, ni kalkuliranja, ni rezerve. In pri tem ni pomembna le fizična dejavnost, dovolj je že doživeta interpretacija kakšne od številnih balad. Ker tudi spremljevalna zasedba The Bad Seeds deluje kot namazan stroj, podkrepljen še z gospelovskim ženskim zborčkom, je rezultat lahko samo vrhunski koncertni užitek. V dokumentarnem dodatku izvemo, da je Cave pesmi za Abattoir Blues/Lyre Of Orpheus napisal skupaj s še tremi člani The Bad Seeds: bobnarjem Jimom Sclavunosom, basistom Martynom P. Caseyjem in violinistom Warrenom Ellisom. S taistimi je pred slabima dvema letoma dvakrat nastopil v Križankah, seveda se ni želel ponavljati, ampak je raje ponudil drugačne izvedbe že znanih pesmi. Medtem je v treh tednih napisal krvavo zgodbo o maščevanju in odpuščanju, scenarij za film Proposition in le nekaj več sta porabila z Ellisom za snemanje glasbe zanj. Potem je z istimi tremi pajdaši iz The Bad Seeds (nihče od njih ni izvorni član) začel na novo. Tokrat se je namreč odločil, da bo zasedba dobila še novo ime, Grinderman.

Cave je torej sprejel nov izziv; ne obeša se na svoje uveljavljeno ime in gre korak naprej, še nikoli prej ni na primer igral kitare. Tudi vražji Warren se oprime violine le v nekaj pesmih, Jim Sclavunos zagotovo prinaša v skupino drugo dimenzijo, kot jo je prinašal Thomas Wydler, le Martyn Casey z globokim basom stoično veže prispevke ostalih. Za nazaj se zdi Cavov korak skoraj logičen, če le spremljamo njegovo preobrazbo iz The Birthday Party v solistično kariero in naprej v vse bolj lirične vode, kar je kulminiralo na albumu The Boatman's Call. Od tu naprej je Cave spet »oživljal«, plošče so bile vedno bolj udarne, vse do frenetičnih trenutkov Baby I'm On Fire in gospelovskega razvrata na plošči The Abattoir Blues. Prvi dve pesmi s prvenca Grinderman poslušalca hitro speljeta na misel, da se je Cave vrnil prav k razuzdanosti samih The Birthday Party. Zvok je poenostavljen, neobrušen, suh, Cave pa bruha prostaške verze kot za stavo. Že naslov ene od pesmi, No Pussy Blues, marsikaj nakaže, tu ne gre iskati prefinjenosti besed ne orkestracije ansambla The Bad Seeds. Cave se je, vsaj tak je površen vtis, odločil za spontan, hipen rezultat brez velikega premisleka in dolgotrajnega niansiranja. Brada pa je vseeno nekaj časa rasla … Grinderman kajpak niso povsem nov začetek, nekaj povsem drugega. Cavov glas in način petja je nezgrešljiv, tu ne more nič. Kot Grinderman je kvečjemu z ramen stresel breme velikih pričakovanj, tokrat zadaj naj ne bi bilo velikega koncepta, ideje … Naj bi bila le zbirka pesmi, ki jih je na hitro spisal in posnel z glasbeniki, s katerimi se dobro ujema. In te pesmi bi sodile v vsa obdobja njegove kariere, če bi jih delil, kot je to naredil s prejšnjim albumom, bi jih moral objaviti kar na treh ali štirih ploščah (za to so nekdaj obstajali maksi singli). Po dveh nebrzdanih zapisih sledi nekaj počasnih, v osnovi blues pesmi, a se jih Grinderman lotijo na dokaj samosvoj način, z razglašenimi sintetizatorji in naivnim škripanjem kitar. Tak pristop le še poudarja Cavovo sposobnost pisanja in interpretacije pesmi, tu leži glavna odlika albuma. Nekaj malega je ob tem le razmišljal; zadnji hip je z albuma umaknil nekaj klasičnih balad, ki bi omajale celoto plošče, in jih prihranil za drugo priložnost (tiste pesmi, ki že nekaj mesecev krožijo po internetu, so zgodnji demoposnetki). Še vedno pa velja zanj tisti »sinatrin« pregovor, »lahko bi bral imena iz telefonskega imenika in bi to dobro zvenelo«. Skratka, Grinderman meljejo nekoliko drugače, ampak Nick Cave ne more iz svoje kože. Recimo, da bi taiste pesmi brez težav v živo predstavil tudi s stalno spremljevalno zasedbo The Bad Seeds, in nič ne bi imel proti, če bi jih res.

Janez Golič