DUELS

The Bright Lights and What I Should Have Learned

Nude Records/Dallas, 2006

Duels so eden tistih bendov, ki kljub vsej svoji nadarjenosti in kakovosti ostajajo v medijski senci svojih kolegov, ki so očitno rojeni pod srečnejšo zvezdo. Po letih mučnega iskanja prave založbe in preimenovanja iz Sammy USA v Duels jim je leta 2005 vendarle uspelo najti založbo Nude Records, ki jim je bila pripravljena prisluhniti in lansko poletje izdati tale fenomenalen prvenec The Bright Lights and What I Should Have Learned.

Energija, ki jo izžareva glasba kvinteta z bratoma Jonathanom (vokal) in Jimom Foulgerjem (kitara) na čelu, je enostavno premočna, da bi jo lahko kar takole spregledali. Že prve štiri pesmi na albumu, začenši z energično in ritmično Brothers and Sisters, dokazujejo, da so Duels iz nekaj desetletij britanske glasbene zgodovine uspeli potegniti tisto žlahtno esenco, ki dober indie rock spremeni v pravo pop klasiko. Mešanica brit popa, nove romantike iz časa Adama Anta, psihedeličnega rocka in art punka se pri Duels izkristalizira v novodoben in izredno poslušljiv pop. Jonathanov vokal, ki s smelo čustvenostjo interpretira družbeno angažirana in izredno razmišljujoča besedila, še dodatno podkrepi zrelost in resnost, s katero se fantje in dekle lotevajo glasbenega ustvarjanja. Potential Futures z močnim in hitrim kitarskim ritmom in ponavljanjem verzov potential futures make a life/put your hand up and shield you eyes ustvarja tisto enkratno energično vzdušje, ki je značilno za vse izvenserijske plesne alter poprock uspešnice. Po drugi strani s pesmima Slow Build in The Monsters are Loose Duels dokazujejo, da so močni in prepričljivi, tudi ko upočasnijo korak in se posvetijo bolj baladnim tonom, v katerih glavno vlogo odigra psihedelična kitara. Menjavanje počasnega in hitrega tempa učinkuje izredno sveže in nemoteče, Jonathanov vokal pa se dobro znajde tako v mirnih kot razburkanih vodah in me na trenutke zelo spominja na vokal Craiga Nichollsa iz The Vines.

The Bright Lights and What I Should Have Learned je gotovo eden izmed boljših prvencev lanskega leta in samo upati je, da bo ustvarjanje tega kvinteta iz Leedsa tudi v bodoče tako kakovostno in inovativno.

Marta Pirnar