Letnik: 2007 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

ELECTRIC KULINTANG

Dialects

Plastic Records, 2007

Dialects je z različnih zornih kotov presenetljiva plošča, kakor je presenetljiva tudi zasedba, ki se skriva za nazivom Electric Kulintang. Njeno jedro predstavlja dvojec v marsičem sorodnih duš in dovolj različne dosedanje glasbene kariere, da mora njuna ustvarjalna združba ponuditi inovacijo in presežek. Dvojec tolkalcev »extraordinaire« nas ob manjši občasni pomoči prijateljev kitaristov (Oz Noy, Thurston Moore), etnoloških terenskih posnetkov in elektronike prijazno povede na 50-minutno popotovanje po zvočnih prostranstvih doslej nedostopnega sveta, ki ga sama prostodušno poimenujeta »Filipino Trans Music«. To je projekt latinsko-filipinske Susie Ibarra in kubanskega Newyorčana z močnimi judovskimi afinitetami Roberta Juana Rodrigueza, obeh nam dobro poznanih po dosedanjem delu z njunih lastnih plošč in tudi koncertnih srečanj. Toda ta njun projekt temeljito odstopa od do sedaj slišanega. Susie Ibarra, sodobno ameriško skladateljico in izjemno tolkalko filipinskih korenin, smo do zdaj spoznavali predvsem preko njenih samostojnih projektov, artikuliranih v kontekstu v zadnjem desetletju se prakticiranih newyorških postjazzovskih praks, ter s pomočjo številnih sodelovanj. Zadnja leta je veliko sodelovala s tolkalcem in elektroničarjem Robertom Juanom Rodriguezom, njenim v tem obdobju življenjskim sopotnikom. Posebej opazni so njuni skupni projekti, namenjeni otrokom Mundo ninos, najbolj aktualen pa je seveda Electric Kulintang. Tudi o dosedanji samostojni glasbeni karieri Rodrigueza bi se dalo marsikaj zapisati, a naj tokrat omenim le njegov zadnji projekt z alžirsko-francoskim, tudi pri nas dobro poznanim pianistom Mauriceom El Medionijem, album Descarga Oriental.

Susie Ibarra je v zadnjem času napisala ter na odrih znanih ameriških koncertnih dvoran izvedla več solističnih skladb za tolkala. Ob tem pa se je ukvarjala tudi s svojimi koreninami. Posledica tega je prav projekt in zasedba Electric Kulintang, ki ju je oblikovala v letu 2005 kot rezultat terenskega raziskovanja filipinske glasbe kulintang. Z Rodriguezom sta raziskovala med potovanjem po Filipinih, na katerem sta želela ob spoznavanju dežele njenih prednikov in kulture doumeti ta filipinski tradicionalni glasbeni stilem v njegovem matičnem okolju in v njegovem aktualnem stanju.

Kulintang je najprej tradicionalno filipinsko tolkalo, sestavljeno iz osmih različnih gongov, na katere se udarja s palicami. Kulintang pa je tudi glasba, ki jo izvajajo ansambli, sestavljeni iz večjega števila različic tega glasbila, ter ples, ki ga ob njej plešejo. V marsičem spominja na indonezijski gamelan in podobne glasbene izraze. Ibarra in Rodriguez sta na Filipinih posnela igranje družine Kalanduyan, te posnetke pa nato studijsko obdelala in vpletla v svoje skladbe tako, da predstavljajo njihovo inspiracijo in hkrati hrbtenico repertoarja, ki ga kot Electric Kulintang izvajata in ki je objavljen na njunem tovrstnem prvencu Dialects. Album vsebuje glasbeno »parjenje« – v obeh pomenih besede – tolkalcev, ki sta se ustvarjalno popolnoma potopila v oniričnost omenjenega arhaičnega stilema, da bi potem s sodobnimi pripomočki v njem ustvarila povsem nove razsežnosti ter odprla vznemirljivo sveže možnosti za njegovo aktualizirano nadgradnjo. Sama zgradba albuma je v marsičem »kinematična«; izzveni kot glasbena spremljava nekega imaginarnega filma – kar sploh ni daleč od resnice, saj je vzporedno z njim nastajal tudi njun dokumentarec – kot organsko povezan zvočni tok, v katerem se vsak zvočni delček po neki natančni logiki umešča v barvite mozaike. Vrstijo se kratke zvočne zgodbice ali pesmice, vpete v navidez repetitivno, a z številnimi intervencijami bogato členjeno strukturo. Tako je tudi dramaturško ta album sestavljen kot celovit, zelo trdno povezan tok skladb, kjer predhodna pesem vpeljuje in tudi »osmišlja« tisto, ki ji sledi. Rezultat je presenetljiv, saj vzpostavlja hkrati meditativno in plesno komponento. Zato ga velja opisno označiti s »filipino trip hop«, zato še kako spominja na etno trans kakšnih Congotronics, zato tudi ne začudi napotek, da ga je najbolje poslušati s slušalkami na ušesih in ob tem plesati. Priporočam!

Zoran Pistotnik