ERNEST DAWKINS NEW HORIZONS ENSEMBLE

The Messenger – Live at the Original Velvet Lounge DVD

Delmark, Jazz and Blues Ploščarna, 2006

Cankarjev jazz, danes dobro utrjena in nadvse prepotrebna ljubljanska jazzovska »večerna matineja«, je imela to smolo, da se je začela z rahlo medlim, niti najmanj vzpodbudim nastopom čikaškega saksofonista Ernesta Dawkinsa. »Popravni izpit« prihaja v obliki DVD-ja, posnetega v slovitem klubu Freda Andersona Velvet Lounge, kjer je Dawkinsov nastopil s kvintetom, v katerem so, čeprav morda manj znana imena, imenitni glasbeniki, ki se krasno ujemajo v medsebojni komunikaciji. Slednje je sploh najboljša odlika tega po pristopu precej sproščenega, a po zvočnem izidu zelo intenzivnega in mestoma očarljivega posnetka. Dawkins je z eno nogo v stari šoli, z drugo pa v modernejših pristopih, kar njegova glasba odseva ne le na zvočni ravni, marveč tudi na polju organiziranja zasedbe in njenih nalog. Zapomnljivi rifi in zibajoči se melodijski tokovi naravnost vlečejo na sočne, žlahtne velike orkestre iz petdesetih in šestdesetih, z obilo swinga, ščepcem neworleanških nemirnih začimbnic, z odkritim poklonom grandioznemu zvoku, kakršnega so sicer imele večje zasedbe (Sun Ra Arkestra). Po drugi strani pa se saksofonistu pozna pripadnost novodobni čikaški sceni ter nagnjenje k širjenju zvenenja, ko s predirnimi solažami glasbeniki poglabljajo osnovne glasbene matrice. Pri soliranju se vsi glasbeniki dobesedno podpirajo in lahko bi rekli, da imajo vsi trije iz prve linije – poleg Dawkinsa še trobentač Maurice Brown in pozavnist Steve Berry – enakopravno vlogo v vodenju razvejane melodije in vzdrževanju ritma, za katerega sicer imenitno skrbita intenziven basist Darius Savage in razigran bobnar Isaiah Spencer. Posebej me je navdušil mlajši trobentač Maurice Brown, ki že z obleko in pričesko (dreadlocksi, »casual«, a eleganten) odstopa (tako kot bobnar) od po afriško napravljenih ostalih članov novih obzorij. Odlikujejo ga izredno prodorne, rezke in razgibane solaže v udarnih komadih ter izjemno pridušeno, čutno igranjev bluesovskih ali baladnih linij (tako na navadni kot na žepni trobenti). Ves band igra z nalezljivim zadovoljstvom, kar se je odrazilo tudi na občinstvu, ki ves čas vzklika, ploska in bodri, komunicira. Tako kot Dawkins, ki v skladbi Goin' Downtown Blues (v kateri nastopi kot pevec in pripovedovalec) živopisno razlaga, da je glasba duhovna in kako je ob zabavi pomembno tudi izobraževati, da je nujno poznati socialno okolje, v katerem glasba nastaja. Med prepevanjem nadvse zabavno podžiga »sogarače« na odru (»kick me«, vpije bobnarju), da dajo vse od sebe. Podobno uživaško, sproščeno vzdušje preveva zaključno enominutno zafrkancijo Go Fred, ko Dawkins poje hvalo Fredu Andersonu in njegovemu klubu. Junak te sklepne pesmi pa se sramežljivo, a zadovoljno nasmiha na svojem stolu. Še pred to simpatično pesmijo (ki so jo, po moje, zimprovizirali na licu mesta) pa lahko občudujemo zagon in polet Dawkinsa in njegovih, ko se v »nagroovani«, razplesani Lookin' For Ninni trojica iz prve linije najprej sprehodi med navdušenimi poslušalci, nato pa zavije mimo točilnega pulta naravnost na ulico, kjer s prepevanjem in norimi solažami predrami nič hudega sluteče mimoidoče. Kot da bi se glasbeniki zavedali, da sta glasba in sporočilo, ki ga prenaša, večja od fizične omejenosti štirih sten. Vredno večkratnega ogleda!

P. S.: Za tiste, ki nismo iz prve roke izkusili čikaške scene, je DVD koristen tudi zato, ker lahko vidimo, v kako majhnem prostoru (pred odrom je nekaj vrst stolov, ob strani pa točilni pult; po moje je bila navzoča slaba stotnija »jazzoljubcev«) se delajo velike muzike.

Mario Batelić