FOO FIGHTERS

Skin and Bones: Live Acoustic

Columbia, 2006

Če izvzamemo Pearl Jam kot žive legende, je šel grunge v dve smeri. Eno stran predstavljajo Kanadčani Nickelback, ki so jim lestvice naklonjene, mulci pa se brez problema pojavijo v MTV Cribs in od zunaj ter od znotraj razkažejo posladkano bogate vile, ki so si jih v nekaj letih delovanja že lahko privoščili na podlagi avtorskih pravic. Uspehe so želi najprej z uspešnico svetovnega formata How You Remind Me, nadaljevali s Spider-Manovim Herojem in kronali s tremi Billboardovimi nagradami, med drugim za najboljši rock album leta (lanski All the Right Reasons). Taisto prireditev so zaključili skupaj s Kidd Rockom in bradačem iz ZZ Top, Billyjem Gibbonsom, toda, ali je prodoren vokal in hripavo spoliran zvok res že dovolj, da si grunge? Žal.

Drugo stran žanra predstavljajo nič manj znani, vendar mnogo bolj zabavljaški in eksperimentalno nastrojeni Foo Fighters, ki preko Dava Grohla nadaljujejo približno tam, kjer je končala Nirvana. Le približno, čeprav Grohl ni le nekdanji bobnar te seattelske senzacije, temveč je z zadnjim dvojnim albumom In Your Honor dokazal, da mu ustvarjalna sapa tudi po dvajsetih letih na sceni sploh ne pojenja. Potem ko se je na skupino ves čas lepila nostalgija po Nirvani, so štirje muzikalični bojevniki fu-ja kar dolgo iskali samosvojost in šele s prepoznavnimi uspešnicami, kot so Big Me, Best of You in D.O.A., počasi, od albuma do albuma, nabirali točke. Vse skupaj je kulminiralo v trenutek največjih uspešnic, ki so se jih Grohl, Mendel, Hawkins in Shiflett odločili odigrati v živo, v nepriključeni, pri nas bi rekli izštekani verziji. In na plan je prišlo več zanimivih stvari. Človek namreč le redko sliši z distorzijami naspidirane komade v njihovih izvornih različicah, takšne, kot so verjetno nastali ob svojem rojstvu na preprostem kosu lesa, imenovanem kitara. Šele takrat slišiš, od kod avtorjem navdih in kje se napajajo.

Na Skin And Bones, posnetkih v živo – kjer sta 'kost in koža' zgolj metafora za glasbo brez olupkov – se pojavi nekaj prečudovitih country skladb in sploh tipičnega ameriškega kitarskega rocka, ki je bil bolj značilen za alternativne skupine v devetdesetih (Lemonheads, Dinosaur Jr. …), danes pa ga ni prav veliko. Ameriška podtalna scena skuša namreč ugajati Veliki Britaniji in nasploh Evropi in je zato popolnoma pobritanjena. Čeprav navsezadnje niti ni čudno, da so se premnogi izvajalci, vključno s trenutno vročimi The Killers, končno začeli zgledovati po The Smiths, The Cure ali pa preko Green Day iščejo tla, iz katerih so zrasli Sex Pistols ali The Clash. Resnici na ljubo na ameriških lestvicah kraljujejo izkušeni ali pa pokojni modeli kot Frank Sinatra, Tony Bennett, James Brown, The Beatles, Eric Clapton and J. J. Cale, U2, Mark Knopfler and Emmylou Harris ter Bob Dylan. Znotraj te zgodbe so Foo Fighters samo še en dokaz, da je treba delati na dolge proge, v prvi vrsti zase in tisto, kar ti najbolj leži. Le tako začneš v nekem trenutku tudi z najbolj preprostim izrazom zares izstopati iz morja povprečnosti. Skin and Bones je prima reč!

Žiga Valetič