GIGI

Gold and Wax

Palm Pictures, 2006

Etiopsko-ameriška naveza melje naprej! Etiopska pevka Gigi ob ponovni izvajalski in umetniški pomoči Billa Laswella, zadnje obdobje še posebej dobrega producentskega maga, ter številnih znanih newyorških, tam živečih etiopskih, tudi drugih afriških ter celo indijskih glasbenikov poskuša s tem albumom nadgraditi svoj prejšnji izjemno odmevni Zion Roots s konca leta 2003. Med obema je ob vlogi avtorice in pevke ter ob istem producentstvu mogoče potegniti kar številne vzporednice. Primerjava teh in seveda njegovo poslušanje šele pokažeta, kako uspešen je bil njen ustvarjalni napor; vsekakor pa je znano po drugih kazalcih, da gre za enega izmed v lanskem letu najbolj opaženih albumov na področju afriških godb. Vendar so kritiška mnenja deljena, kar ga tudi razlikuje od njegovega predhodnika.

Spomnimo se, da je album Zion Roots Ejigayehu »Gigi« Shibabaw in njene projektne skupine Abyssinia Infinite po izboru kritikov med albumi za prestižno nagrado »BBC Radio 3 Awards for World Music« v letu 2004 prehitel samo še vedno zadnji album Rokie Traore Bownboi. To je bil dovolj močan signal, da je za etiopsko pevko po dveh predhodnih, vsekakor zanimivih, a ne prav odmevnih albumih, nastopilo obdobje, v katerem se bo ali izkazala in potrdila ali pa bomo ugotovili, da je bil omenjeni projekt po spletu okoliščin zaenkrat vrhunec njene glasbene kariere. Če so se na Zion Roots amharska kultura, ljudska pesem in glasbeno izročilo etiopske ortodoksne krščanske cerkve izrecno in prepoznavno srečevali s tehnološko sodobnostjo današnjega New Yorka, potem je tokrat ta povezava bolj profana, manj neposredna, čeprav ne površna; morda vsaj v posameznih skladbah celo bolj sofisticirana. Najlepši primer takšne je zagotovo tudi najdaljša skladba albuma z zgovornim naslovom Jerusalem. Na drugi strani pa najdemo tudi kakšne, ki že s svojim naslovom ali pa vsaj z izraznimi nastavki neposredno vpenjajo etiopsko tradicijo v sodoben zvočni kontekst, kot sta npr. Acha in Marena-Wotetea proti koncu albuma. V primerjavo s prejšnjim albumom pa je treba vključiti vsaj še dve močni sestavini: Gigijin izjemen glas in smisel za interpretacijo ter seveda instrumentalno kompetenco sodelujočih glasbenikov. Abegasu Shiota, sicer klaviaturist, je poskrbel tudi za del produkcije in za pihalne aranžmaje, pojavlja pa se spet tudi v vlogi tonskega mojstra. Tenorski saksofonist je tudi tokrat Moges Habt. Assaye Zegeye, ki igra tradicionalni glasbili masinko in harfo »kirar«, pa je v tem kontekstu novo ime. K njim velja prišteti še dva znana glasbenika afriškega porekla, ki že desetletja delujeta v ZDA, tolkalca Aiyba Dienga, ki je sodeloval že pri prejšnjem albumu, in Fodayja Muso Susoja, sicer cenjenega igralca na koro, ki je tokrat vzel v roke »doussonnguni«, znano zahodnoafriško protokitaro. Temu afriškemu jedru stoji ob strani skupina newyorških glasbenikov, omenimo klaviaturista in elektroničarja Bernija Worrella, električnega kitarista Bucketheada in seveda Billa Laswella z basom, kitaro, sintetizatorjem zvoka in elektronskimi tokali. Z zelo cenjenim tolkalcem, še posebej tablaistom, Utkarshu »Karshu« Kalejem, ki je prav tako znanec s prejšnjega albuma, se je skupina sodelujočih, v New Yorku živečih glasbenikov indijskega porekla, okrepila za tri. K temu nedokončanemu spisku je treba dodati vsaj še dva etiopska spremljevalna glasova iz družine Shibabaw. Nad vso to bogato zvočno preprogo pa ponovno plava kristalno čist, oster, a zaradi briljantne izraznosti nikoli trd, nikoli neoseben, nikoli grob glas Ejigayehu »Gigi« Shibabaw. Ob vsem tem bi pričakovali še bogatejši in izrazno močnejši »izplen« albuma, kot ga je ponudil Zion Roots, torej nek presežek. Žal ni tako; vsaj v delu skladb ta potencial ni uporabljen, da bi nadomestil in prikril odsotnost pravih, trdnih zamisli; sicer gre za ambiciozno, ustvarjalno hotenje, ki pa vsaj na trenutke zadeva ob pomanjkanje svežih, prizadetih, razvitih navdihov. Zdi se, kot da Gigi, ki je seveda napisala vse skladbe za album, ni imela čisto dovolj gradiva – ali pa vsaj ne dovolj domišljenega – za cel album. Zato najdemo na njem skladbe na povsem dostojni ravni, če že ne dosegajo visokih standardov s prejšnjega albuma, a tudi takšne, ki jih ob ponovnem poslušanju mirno preskočimo in tako dobimo še vedno čisto konsistenten in lepo poslušljiv kos glasbenega užitka.

Zoran Pistotnik