Letnik: 2007 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Metka Sulič

GODALIKA

Time 2 start

Drugod, 2007

Godaliko sestavljajo uveljavljeni glasbeniki, ki se družijo že več let in ustvarjajo ekscentrično glasbo za godala. Ustanoviteljica zasedbe je violinistka Jelena Ždrale, podpirajo jo neugnani violinist in violist Klemen Bračko, violist Matjaž Sekne in violončelist Klemen Hvala. Posamezni člani zasedbe so vsestranko angažirani godci, ki pogosto sodelujejo na zanimivih projektih z bolj ali manj uveljavljenimi slovenskimi glasbeniki. Osrednji moto in izziv Godalike je poustvarjanje glasbe manj znanih slovenskih skladateljev. Pod vse skladbe na CD-ju se je podpisal Nino de Gleria, ki se je pri nekaterih komadih pridružil kvartetu tudi kot kontrabasist.

Skladbe so nekakšna mešanica sprevržene tradicionalne komorne resne glasbe, čeprav je njenih vplivov v glasbi zaslutiti še v najmanjšem deležu. Bolj pa skladbe zazvenijo kot sinteza sodobne zabavljaške etno kulture, kot smo jo že lahko slišali pri Terrafolk in Kataleni, pomešane z latinskimi ritmi argentinskega tanga in vse skupaj začinjeno z nekaj samoironije. Nazadnje pa njihov slog privabi v spomin še All Capone štrajh trio, njihove starejše predhodnike, ki so že kakšno desetletje poprej orali ledino na področju tovrstne zabavne godalne glasbe na slovenski glasbeni sceni. Pravzaprav je glasbeni slog Godalike težko opredeljiv, izmuzljiv, kar pa mu daje svojevrsten čar, da mu prisluhneš z velikim zanimanjem. Godalike ne poslušaš, kar tako v tri dni. Njihova glasba zahteva določeno mero koncetracije in razumevanja, drugače lahko postane kaj kmalu zatežena spremljava.

Ena izmed osrednjih niti albuma je ironija, ki pa ne pronica samo skozi glasbeno sporočilnost, ampak se kaže tako v njihovi glasbeni estetiki, ki je sicer zelo zabavna, kot tudi pri imenovanju skladb. Naslovi so skorajda absurdni, saj so pomensko nerazumljivi (Šubi dubi apartma in Harmolodska Grozoteska). Izgledajo kot besedne premetanke ali celo kot otroške izštevanke. Najverjetneje zato, ker so pri takšni glasbi naslovi skladb samo nujno zlo, toliko, da izvajalci med sabo ne pomešajo not. Z naslovi na stran, Šubi dubi apartma je nedvomno posrečena, nekoliko frenetična skladba. V kratkem uvodu lahko zaslišimo v disonantnem vlečenju po strunah besede »šubi dubi«. Skladba se nato lepo umiri in preide v razposajeno veselje, kot bi vstopili v apartma na dopustu (Hrvaška?). Time 2 go je počasna romanca o odhajanju. Ančka Pumaaagi je posodobljena romantična miniatura, ki bi jo lahko pripisali Schumannu ali Mendelssohnu. Zasnovana je izjemno graciozno in spevno, v izrazu je žalostna in tisti »pumaaagi« iz naslova je povsem upravičen. S skladbo Ko sva plesala s Tanjo se najverjetneje spominjajo na nek strasten dogodek, ki se je zgodil v plesnem aktu z neko žensko, in kot v sanjah ali kot iluzija o tem plesu je prisotna aluzija na tango – ples vseh plesov. Njihovo muziciranje je na trenutke zelo blizu prosti improvizaciji, kot bi se glasbeniki povsem naključno srečali na jam sessionu in zaigrali nekaj po trenutnem navdihu. Glasba je zato tudi zelo doživeta. Očitno je, da se glasbeniki v Godaliki niso zbrali naključno, da bi v veselje drugih nekaj skupaj v prostem slogu zaigrali. Njihovo druženje je zelo premišljeno in dognano. Takšna zasedba, takšna glasba ne nastane za šalo, čeprav je na trenutke šaljiva. Izjemni glasbeniki so s čutom za inovacijo, drugačnost in vizijo dokazali, da komorna godalna glasba ni rezervirana le za umetnike težkega kova, za globoke romantične izpovedi o neizpolnjenih željah. Glasba je kot življenje, ki je lahko tudi nepredvidljivo. Naša hotenja nas ženejo, da včasih uberemo tudi bolj strmo in nevarno pot, da si končno najdemo svoj prostor pod soncem, svoj lasten kotiček in svoj način komuniciranja z zunanjim svetom. V iskanju nečesa na tem svetu imaš dve možnosti, zatečeš se v preverjene in varne norme, lahko pa poskušaš ustvariti nekaj povsem lastnega. Slednje delajo člani zasedbe Godalika.

Metka Sulič